Urša, lahko vam rečem kar mama Špas teatra, ki je 26. oktobra 1997 Slovenijo nasmejala s čisto prvo premiero komedije Dan norosti. 25 let nazaj segajo »porodni krči«, kako se je vse skupaj začelo?
Začelo se je pred več kot četrt stoletja, ko sem se odločila, da zapustim redno službo in grem svojo pot. Bila sem stara 28 let, ravno toliko, da sem si drznila iti na pot, ki je ni prehodil še nihče. Puščala sem stopinje poti, ki je danes postala avtocesta. Prvi smo se lotili izvedbe predstav, ki so nastale v lastni produkciji, z lastnim finančnim vložkom. Potovali smo po vsej Sloveniji, nekatere dvorane so bile v tako slabem stanju, da si sploh ne bi zaslužile imena kulturna dvorana. Bilo je res težko, ker se nisem mogla nasloniti na nobenega človeka, nihče ni imel primerljivih znanj, kako prodati uspešne predstave, razprodati dvorane in biti všečen publiki, to pa vse narediti brez podpore države ali drugih sponzorjev, donatorjev. Nekajkrat sem dobila povabilo na predavanja o tem, kako postaviti uspešno gledališče, kako je bili pravi kulturni menedžer. Pa sem razmišljala, kaj bi povedala slušateljem v nekaj urah, ko je pa edini odgovor: izhajaj iz sebe, imej strast do dela, ki ga opravljaš, bodi trmast na svoji poti, verjemi vase, imej ljudi okoli sebe, ki te imajo radi in te podpirajo – potem je vse mogoče! Špas teater je zgodba o trdni volji, odrekanju, strasti, solzah in veliko smeha. Hvala prekrasnim ljudem in sodelavcem, ki mi stojijo ob strani na tej vedno negotovi poti.
Lahko bi rekli, da ste narisali številne nasmehe na obraze ljudi, željnih zabave. Kaj bi rekli, kaj je tisto, kar najbolj nasmeji občinstvo?
Odvisno od obdobja. Seveda je še vedno najbolj prodajana tema moško-ženski odnosi, s čimer pa ni nič narobe, še več, včasih se zgodi, da se pari ravno v gledališču nasmejijo najbolj bizarnim dogodkom iz partnerskega odnosa, ki se nam zdi nepremostljiv, v gledališču pa vidiš, da imamo vsi enake težave in jih moramo pogledati predvsem z druge plati.
Vi ste pred 25 leti imeli dan norosti. Tako in drugače, kajne?
Zagotovo. (smeh) Špasova prva predstava je bila Dan norosti, 26. oktobra 1997. Potem je sledilo še 53 predstav, ta teden, na dan obletnice, pa je luč sveta ugledala naša 55. predstava po vrsti, Boeing Boeing. Naj omenim, da je med temi 54 tudi nekaj koprodukcij, nekaj predstav pa smo odkupili.
Katera predstava pa je bila najbolj obiskana in največkrat odigrana?
Trilogija .com seveda še vedno podira vse rekorde gledanosti, začeli smo s 5žensk.com, potem nadaljevali s 5moških.com, trilogijo pa zaključili z Ženske&moški.com … skupaj smo jih odigrali skoraj tisoč.
Špas trenutno navdušuje s komedijami Boeing, Boeing, Vročica, Avdicija, Večno samska, Kriza srednjih let, Ženska – ljubezni, izgube, obleke ...
Verjetno je težko izpostaviti vašo najljubšo, pa vseeno, ima katera od predstav pri vas prav posebno mesto?
Vse in nobena. To je tako, kot bi mamo vprašali, kateri je njen najljubši otrok. Vsaka je bila oziroma je nekaj posebnega. V vseh letih se je seveda kdaj zgodilo, da je bila kakšna predstava tudi neuspešna, ampak iz tega nikoli nisem delala kakih velikih problemov, treba je bilo razmisliti, kaj smo naredili narobe, se naučiti in iti dalje. Nikoli ne skrivam, včasih se moje ideje poklopijo, sem uspešna, včasih pač ne. Tako se vrti svet in tako se vrti gledališče.
Čutiti je, da svoje delo opravljate z veliko ljubezni. Je res, kar se govori, da ste v Špasu vsi za enega, eden za vse?
Vam bom opisala dogodek, ki se je zgodil nedavno, in mislim, da bom s tem povedala vse. (smeh) Po koroni, ki nas je strašansko prizadela, smo morali zelo skrčiti svoje vrste in vsi delamo več opravil. Ko je sin Žiga izvedel, da bo moral sam izdelati scenografijo za Boeing Boeing, saj nas je izvajalec zadnji trenutek pustil na cedilu, je pač začel izdelovati sceno, prvič v življenju, igralci so podnevi vadili, on je ponoči delal. Korak za korakom, sproti se je učil. Zato sem jaz prevzela zadnje nakupe za kostume za igralce, poleg vsega, kar običajno počnem, sem blaznela po trgovinah z njegovimi fotografijami, kaj naj kupim. Mami Darja je imela svoja opravila. Pridem na vajo ob 18.30 v Mengeš, Žiga končuje sceno, mami pometa, jaz dajem iz vrečke nakupljeno in se dogovarjamo še za finese. Pa mi reče igralka Gorka Berden: 'Ej, Urša, a nimaš ti zdaj premiere (Vročica), še naše premiere (Boeing Boeing) in 25 let? In vse urnike? Kaj delaš tukaj?' Pa sem jim odgovorila: 'To smo mi, Špas.' Žiga rešuje sceno, jaz sem šla po nakupih, mami opravlja dela, ki jih lahko. Vse, da se predstava postavi na oder. Za nas, za igralce, za publiko.
