V veliko veselje in čast mi je bilo tokrat poklepetati s priljubljenim komikom, voditeljem, pisateljem ter glasbenikom Juretom Godlerjem. Prikupil se nam je s številnimi vlogami tako na televiziji, radiu, kot tudi na odrih. V zadnjih letih pa se je na domačem knjižnem zemljevidu uveljavil še kot odličen pisatelj. Pretekli teden je izšla že njegova peta knjiga (Doktor Nobody), tretja v seriji napetih in smeha polnih pustolovščin štorastih tajnih agentov Filipa Novaka in Spencerja S. Spencerja. Z Juretom sva se dotaknila številnih skrivnosti njegovega ustvarjanja ter novih dogodivščin zabavnih agentov, ki sta tokrat na najtežji preizkušnji doslej – rešiti svet in preživeti.
Jure, lepo pozdravljeni. Najprej iskrene čestitke ob izdaji, verjamem, da knjižne uspešnice. S čim ste nam tokrat začinili zgodbo?
Najprej hvala za lepe besede, zelo prijazno.
V prejšnjih dveh romanih sem se osredotočal na zabavnost, inkompetentnost štorastih agentov, v tretjem delu pa sem se posvetil predvsem maščevanju. Gre za bolj resen roman. Še vedno nastopajo isti liki, tematika pa je veliko bolj mračna kot v prejšnjih dveh knjigah. Prisotna je lahka nota karakterjev, osrednja tema pa je, kot sem že dejal, grdo maščevanje.
Kakšna je vaša definicija maščevanja?
Ti meni to, jaz tebi to! In če med zamero in dejanskim maščevanjem mine ogromno časa, je maščevanje še slajše, še bolj smrtonosno. V novem romanu to doživi Spencer.
Kdo pa je doktor Nobody?
Glavni zlikovec tega romana. Gre za nekdanjega specialnega agenta britanske agencije MI6. Bil je takšen mojster v preoblekah, pri igranju likov, da se ga je oprijel vzdevek doktor. Nobody pa zato, ker je imel toliko likov, da je svoj karakter popolnoma izgubil.
Pa je povezan kakorkoli z grehom enega izmed junakov?
Absolutno. To je človek, ki goji zamero do Spencerja. Vrne se iz preteklosti ... in Spencerju realnost spremeni v velik pekel.
Vaš zadnji roman je bil odlično sprejet med bralci, tudi med kritiki. Kaj pričakujete tokrat?
Upam, da bodo tudi tega z veseljem sprejeli. Jaz nisem ljubitelj »kalupskih« žanrov. Obožujem mešanico akcije, komedije, drame. Sem mnenja, da mora avtor bralce tako nasmejati kot tudi šokirati; ustvariti mora neko akcijo. Rad imam, da se bralca zgodba celovito dotakne, da vsebina ni žanrsko zarezana v eno smer.
Pa se malce posvetiva vašemu ustvarjalnemu procesu. Kako razvijate vsebino, kako zgodba nastaja?
Osnovno zgodbo napišem na nekaj straneh, jo razvijem, potem pa se začne faza »researcha«. Tokrat sem si zadal kar precej izziva, saj je v zgodbi opisan napad na Nuklearno elektrarno Krško. Potrebno je bilo kar nekaj raziskovanja.
Sledi pisanje poglavij, natančnih sinopsisov. Preden grem pisat, imam namreč pripravljene sinopsise vseh poglavij, tako da je knjiga na neki način skorajda že končana. Na koncu se lotim zgolj še proze, dialogov, akcije ... V dobrih dveh mesecih je roman končan.
Pa vam kdaj zmanjka idej? Margaret Atwood namreč pravi, da največji problem pisanja ni pomanjkanje idej, temveč motnje. Kaj je tisto, kar vas največkrat zmoti?
Točno ta citat sem zasledil pri njej in sem si rekel – »oh, še kako imate prav, gospa«.
Tudi pisatelj Robert Ludlum je dejal, da se vedno prebuja ob pol petih, pelje psa na sprehod, potem pa začne pisati. Njegov proces pisanja traja neprestano od petih do devetih, potem se namreč začnejo oglašati telefoni. Pri meni je malce drugače ... ob devetih še spim in telefoni so tisti, ki me zbudijo. (smeh) Zato sem ubral drug ritem – največkrat pišem zvečer.
Če vas malo izzovem. Če bi izbrali enega literarnega junaka (lahko je tudi filmski), kdo je tista osnova vašega fantazijskega sveta?
Moj najljubši literarni lik je Stephen Dedalus iz Ulyssesa. Morda je to lik, ki sem mu najbolj podoben. Dajem vtis, da sem mišičast, »cool« moški, pa v resnici nisem. (smeh) V bistvu sem sramežljiv, razmišljujoč moški, ki bere poezijo, je prepečenec in pije kamilice ob praznikih.
Kaj pa če bi sebe postavili v enega izmed vaših del. Kje se vidite, kateri lik bi odigrali?
Bil bi mešanica Spencerja in gospoda Novaka. Križanec med njima. Moji liki so konglomerat več različnih ljudi. Tudi svoje karakterne lastnosti vključim v njih. Iskreno, v resnici sem malce doktor Nobody. (smeh)
Nekoč ste dejali, da vam ustreza ustvarjati med štirimi stenami, zaprti, s pisalom v roki. Je na neki način to vaša terapija, pobeg pred »ponorelim svetom«?
Jaz bi rekel, da JA. Delo v vlogi televizijskega voditelja je precej zahtevno. Snemanja so zelo naporna, zato zelo cenim svoj zasebni čas in ga ne želim deliti z javnostjo, ga čuvam zgolj zase. Na neki način je to terapija in odmik. Jaz temu pravim – moji dnevni mini dopusti. Nerad hodim na oddih za teden, dva, tri, mesec ...
Ko pa greste na dopust, greste zagotovo s knjigo v roki?
To pa absolutno. Berem konstantno. Mislim, da je treba brati, predvsem če pišeš knjige. Možgani, »bralna mišica«, delujejo po principu – bolj ko jo boš treniral, močnejša bo.
Nam za konec zaupate zgolj še to, kaj nas čaka v bodoče – kam gre trilogija, kam nas pelje zgodba?
V bistvu grem v smeri dogajanja v svetu. Lahko povem zgolj to, da bo naslednji roman v vojnih vodah oziroma v okolju.
