V srcu dobre glasbe, enkratnih koncertov, sproščenih zabav, tam, kjer sem to čudovito žensko prvič videla in se je kar nisem mogla nagledati. Lara je vendarle zelo posebna in tudi kot najstnica je bila taka …
Lepotica, črnih las, z zelo dolgimi trepalnicami, oblečena v črno in zelo vpadljivo. Punce smo vas opazovale … Mogoče s kančkom nevoščljivosti …
Izhajam iz Ajdovščine, takrat sem sicer bila že v Ljubljani, ko sva se spoznali. Bila sem upornica brez razloga, sedaj sem pa upornica z razlogom … že dolgo. Ta moja oblačila pa mi je šivala moja stara mama, partizanka. Takrat si moral malo domišljije uporabiti, ker ni bilo takih oblek, kakršne so sedaj. Jaz pa sem želela oblačila nadgraditi, pri tem mi je pomagala stara mama, ki je šivala moje ‘neumne’ ideje in je bila celo navdušena.
Je bila vaša stara mama iz Ajdovščine?
Ne, bila je Dalmatinka. Iz Splita. Bila je lepa, urejena, kot filmska igralka. Zelo živahna in temperamentna. Moj dedek pa kot Clark Gable … Anton, iz Stomaža pri Ajdovščini, pravi Primorec. S staro mamo sta se spoznala, ko je bila vojna. Dedek je bil vpoklican v italijansko vojsko – v podmornico. Skratka, ko se je podmornica pokvarila, so morali izpluti gor – in seveda 'čikule – čakule' in tako naprej, sta se zelo dobro spoznala in moja stara mama je zanosila. On je potem odšel, in ko je ona izvedela, da je noseča, je šla za njim in prišla v Slovenijo in res ne vem, kako je našla Stomaž … Prišla je k njemu, se z njim poročila in imela sta še mojo teto. Take življenjske zgodbe so zelo zanimive. Dočakala je zavidanja vredno starost, 94 let … Kljub težkemu življenju.
To me dejansko spominja na vašo predstavo … Cela odisejada … Pesem za Laro – kaj se sedaj dogaja?
Umetnost je vedno nadčasna, brezčasna, univerzalna in tako je tudi z mojo predstavo. Mislim, da se bodo ljudje vprašali, zakaj sem prav sedaj naredila predstavo z rusko tematiko. Zato, ker bi jo morala narediti že leta 2020. To je prvi in najbolj iskren, realen odgovor. Tekst sem veliko prej naročila in tudi plačala. Marsikaj sem vložila v predstavo in potem nas je kovid ustavil. Jaz sem si pa rekla, da bom to naredila. To je vendarle moja produkcija, moj denar. In tudi zaradi vojn in nekih naših pogledov se ne bom ustavljala, ker umetnost nima ničesar s tem. Predstava je začela nastajati že v drugi polovici leta 2019 s pisanjem teksta, ki ga je navdihnjena po Olginih spominih napisala Simona Hamer. Vmes sem že zbirala pesmi, ki sem jih vpletla v predstavo in jih dala prepesnjevat izjemnemu dr. Igorju Saksidi, začela sem z organizacijo vaj, imela sem intenzivne vaje z glasbeniki. Premiera je bila predvidena spomladi 2020.
Ampak obstajajo kakšne vzporednice s trenutno politično, svetovno situacijo?
Torej oblasti so enega umetnika preganjale in o tem bom govorila, ne glede na to, kje se je dogajalo. Tudi nam se je zgodilo pred časom, da so nas preganjali, če nismo bili za režimsko kulturo, kar jaz nikoli ne bom, ker kultura mora imeti svoja krila, mora leteti, mora biti družbeno kritična, mora biti ogledalo družbe in tako je tudi tokrat. Tukaj je v ospredju ljubezen, čustva … V knjigi so zgodovinska dejstva in zaradi tega so ga preganjali … Bil je označen za sovražnika države, a bilo je ravno nasprotno. Bil je velik domoljub, ki je zavrnil Nobelovo nagrado, ker je vedel, da če jo bo vzel, se ne bo mogel več vrniti v svojo državo. V bistvu je kritika tistega časa, obdobja in politične opcije, kot lahko najdemo marsikatero vzporednico zdaj ... kjerkoli. Umetnost mora biti nad vsem. Biti mora ogledalo družbe in njen odsev.
Kako pa ste prišli na idejo za to predstavo?
Zgodilo se je čisto po naključju, ko sem na spletu naletela na knjigo z naslovom Lara. Pritegnila me je in ugotovila sem, da jo je napisala Pasternakova nečakinja, ki živi v Angliji in je napisala svojo plat zgodbe o Borisu in tudi Olgi. Takrat sem prvič slišala za Olgo Ivinsko. Raziskovala sem naprej in ugotovila, da je ljubezenska zgodba med Borisom in Olgo pravzaprav tista v Dr. Živagu, skoraj avtobiografska …
A zato ste Lara?
Seveda, moja mama je gledala film in zato sem Lara. To povem tudi v predstavi. Sem pa slučajno zasledila, da je to iz romana resnična ljubezenska zgodba o brezpogojni ljubezni, taki, kot jih danes več ni … Odkritje me je čisto prevzelo. Slučajno mi je nedolgo zatem na neki zabavi neka dramaturginja povedala, da obstajajo spomini na to ljubezen, ki jih je napisala ravno Olga! Takrat mi je postalo jasno, da je to moja zgodba.
Torej ste tudi v predstavi Lara?
Ime mi je Lara, a ne igram Lare, temveč Olgo, ki je pravzaprav resnična Lara. Po njej je Boris namreč oblikoval Laro v romanu. Če me razumete. (smeh). Skozi Olgo pripovedujem spomine te 14-letne ljubezni. Z njene strani absolutno brezpogojne, iskrene, globoke in predane. Zaradi te ljubezni je bila tudi zaprta v gulagu dolga leta in izgubila njunega otroka, a njena ljubezen je bila še bolj predana. Olga je bila poosebljena ljubezen in v čast si štejem, da sem lahko stopila v dušo ruske ženske in njeno čustvovanje ter za kratek čas izstopila iz svoje balkanske duše. V to me je z izjemno subtilnostjo popeljala tudi režiserka ruskega rodu, Yulia Roshina. Z Olgo sva si podobni v predanosti in ljubezni, a o sebi nisem prepričana, da bi zmogla toliko brezpogojnosti kot ona. Predvsem pa to, da je do njegove smrti ostala ljubica. Želela pa bi si, da bi lahko doživela tako ljubezen z nekom, če je ta danes sploh še mogoča. V čast si štejem, da nosim ime take ženske. Saj je ona pravzaprav Lara. Če me še vedno razumete? (smeh)
