Kako vas je zaznamoval vaš priimek?
Korenine zaznamujejo vsakega. V mojem primeru je življenje zato bolj povezano z glasbo in imam srečo, da jo imam tudi jaz rad. V družini se največ pogovarjamo o tem. Starša sta nas vseh pet otrok poslala v glasbeno šolo, želela sta, da vsi dobimo neki občutek za glasbo in kaj sploh pomeni igrati neko glasbilo ali prepevati. Tako smo dobili spoštovanje do prednikov. Zaradi slave starega očeta so bili nekateri ljudje takoj bolj pozorni, ko so slišali moj priimek, drugi pa so ravno zaradi tega negativno reagirali, češ, glej, ta je pa Avsenikov, tega se bomo zdaj lotili! So torej plusi in minusi, kot pri vseh stvareh.
Se vam zdi, da je bil, ko ste odraščali, odnos do narodnozabavne glasbe bolj negativen, kot je zdaj, sploh pri mladih?
Mislim, da so današnje generacije bolj tolerantne in odprte, ker je svet postal bolj povezan in globalen, več stvari vidimo in slišimo. Morda je naša glasba v svetu zdaj postala celo bolj eksotična, ker je svetovna glasba narejena po istem kopitu, naša slovenska domača glasba pa ima poseben zvok, ki ga povezujemo z nekim krajem in časom. Ko sem hodil v šolo, sem glasbo vedno poslušal prek slušalk, ker sem poslušal staro glasbo – stari rock, pop in Avsenike. Danes pa vidim, da vrstniki mojega brata, ki je deset let mlajši, pridejo na veselice, se poveselijo … Bi rekel, da se preklop zgodi v srednji šoli, ali si torej bolj ali manj za to glasbo. Ampak načeloma se mi zdi, da so mladi res bolj tolerantni do vsega.
Nasploh zdaj drugače gledamo na narodnozabavno glasbo. Se zavedamo, da je to »naša« glasba?
Toliko je bilo dogodkov, ki so utrdili to glasbo ... Na primer, postali smo samostojna država in iskali lastno identiteto, kaj je zares naše. Vsaka dežela ima svojo kulinariko, umetnost, pokrajino, kulturo … Lahko smo ponosni na našo narodnozabavno zakladnico. Govorim predvsem o koncertni glasbi, na nosilcih zvoka, ki se je predvajala na radiih, drugo pa je plesna glasba. Recimo, da je ta kulturni delež narodnozabavne glasbe lep prispevek h grajenju narodne identitete. Golico danes na primer slišimo na vseh velikih športnih tekmovanjih in nihče ne zavija z očmi, ampak vsi skačejo od veselja in se počutimo del istih korenin. To skušamo mi prenesti na mlade. Sicer sem tudi jaz še mlad, a ena izmed nalog, ki sem si jih zadal, je, da bi tej glasbi naredil čim manj škode in jo prenesel na mlajše.
Pravite, da ste že od malega uživali v tej glasbi?
Jaz pravim, da sem ljubitelj glasbe nasploh. Po horoskopu sem dvojček, oče mi je vedno govoril, da imam dve osebnosti. (smeh) Ko sem bil star dvanajst let, sem si zaželel bobnarskega seta, ker sem na delavnici pokazal smisel za ritem. Pred tem sem imel harmoniko nekje od četrtega leta, pri osmih sem jo začel igrati v glasbeni šoli. Skozi bobne sem igral bolj svetovno, skozi harmoniko pa domačo glasbo. Ko smo se vozili v avtu, smo poslušali Michaela Jacksona in Avsenika. (smeh) Hočem reči, da sem vedno navijal za »domače«, kot mi je razlagal oče, imam pa v krvi tudi svetovno glasbo.
Kako dojemate svojega dedka Slavka Avsenika?
V dedku sem vedno videl velikega vzornika, sploh mi je bil vzor zaradi svoje mirnosti. Bil je strašno slaven, a je kljub temu speljal svojo življenjsko zgodbo: obdržal je družino, ni se zapustil, zapadel v droge ipd. Takrat smo gledali obletnice pogrebov Elvisa ter drugih svetovnih zvezd in sem razmišljal, kako je lahko dedek tak zvezdnik, a je vseeno ostal tako normalen.
Ste imeli kdaj obdobja, ko ste želeli po čisto drugi poti, da vas ne bi primerjali z njim?
Bil je trenutek v tretjem razredu glasbene šole, ko se mi ni dalo več vaditi, sploh ker so tam imeli sistem glasbe, ki si jo moral igrati. Govorili so mi, da če bom hotel igrati kot ata, bom moral pač skozi cel ta sistem. Pozneje sem videl, da je bil to malo larifari, ko sem začel tudi jaz učiti. Pri nekaterih je bolj pomembno, da mu daš najprej igrati nekaj, da mu vzbudiš veselje, in šele potem učiš tehničnih stvari. Če ni veselja in volje, se ne premakneš naprej. No, takrat sem si rekel, da nikoli ne bom profesionalni glasbenik, ker so bili ostali v naši družini tako dobri. Mislil sem, da bom košarkar, delavec na cestninski postaji, gasilec … Hodil sem v srednjo turistično šolo, videl sem se tudi v turizmu. In potem sem ustanovil ansambel; dokaj pozno se je pri sedemnajstih letih lotiti narodnozabavne glasbe, a občinstvo je bilo tako veselo, da so me nagrajevali, tudi če sem takrat za scenske razmere slabo igral. Zato sem začel vaditi po tri do sedem ur na dan, da sem prišel do ravni, ko sem lahko bil enak ostalim glasbenikom.
Torej vas je harmonika potegnila pozneje?
Ko sem končal glasbeno šolo, se mi harmonika sicer ni zamerila, a nisem imel motivacije, ker nisem vedel, kaj bi z njo. Tiste skladbe, ki smo jih igrali v šoli, nisem mogel nikjer igrati, ker niso bile takšne, da bi se ljudje ob njih poveselili. Vsi so želeli, da zaigram kakšnega Avsenika. Potem pa so me prijatelji vozili na veselice, všeč mi je bilo, ko sem videl mlade in sproščene ljudi. Naredili smo ljubiteljski ansambel, potem pa je naneslo, da smo od starega očeta dobili nove pesmi, imeli smo vso podporo in se na neki točki odločili, da poskusimo eno leto od tega živeti. In je šlo vedno bolje – prvo leto smo imeli petdeset koncertov, nato sto, potem že dvesto …
Kako pa je bilo med korono?
Najprej je bilo štirinajst dni zelo luštno, ko smo bili doma na prisilnem dopustu, nato pa so se začele skrbi. S člani ansambla smo staknili glave in naredili načrt za čas, ko bodo spet koncerti in veselice. In takoj, ko je bilo možno, smo sami organizirali 25 koncertov na prostem. Na moje presenečenje so bili razprodani, pa ni bilo nobene reklame. Ljudje so prišli, upoštevali nasvete (maske, distanca), če je bilo mrzlo, so prinesli odeje … Niso si pustili vzeti glasbe, kar mi je bilo zelo všeč.
Pa tudi vi si je niste pustili vzeti?
Ne, tudi mi ne, glasbeniki moramo biti ves čas v stiku z glasbo. Če dva tedna ne vadiš, potrebuješ skoraj dva meseca, da prideš spet v staro formo.
Konec novembra pripravljate dva koncerta v Cankarjevem domu, kjer bodo gostje Magnifico, Amaya, Nuška Drašček, Dejan Vunjak, Bojan Cvjetičanin in Kvatropirci. Povezovanja med glasbeniki različnih žanrov je vse več?
To kaže, kako glasbeniki gojimo spoštovanje drug do drugega. Nam je všeč zabavni svet, odprti smo za pop, rock, jazz … Povezovalni člen med narodnozabavno in popularno glasbo sta bila Oto Pestner, ki je prepeval pri Alpskem kvartetu in New Swing Quartetu, in Alfi Nipič, ki ima najbolj priljubljen slovenski popevkarski komad Silvestrski poljub, bil pa je tudi megazvezda pri Avsenikih. Če imaš rad glasbo, nisi obremenjen z žanri. To dokazujemo prav s temi koncerti, na katere povabimo goste in oni so pripravljeni priti, imajo spoštovanje tudi do našega občinstva. Najprej me je bilo strah, kakšen bo njihov odziv, a vsi z največjim veseljem potrdijo sodelovanje.
Kako gresta skupaj Avsenik in Magnifico?
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sta se že srečala – moj stric Slavko Avsenik ml. je prvi od Avsenikov sodeloval z njimi, ko je bil producent pri založbi. Magnifico narodnozabavne glasbe ni nikoli zavračal ali se ji posmehoval, ampak mirno pokaže, da je njen ljubitelj. V njegovem studiu visijo Avsenikove slike, sodeloval je že z narodnozabavnimi ansambli, na primer Igor in Zlati zvoki, Gregorji. Nekaj sodelovanj je torej bilo, zato nam je izziv, kako ga pokazati v novi luči, da ne bi kopirali prejšnjih koncertov. Poiskala bova kakšno skladbo, ki je morda ne poznajo niti veliki ljubitelji Avsenikove glasbe, pa kakšno veliko uspešnico bova na novo preoblekla. Se že veselim!
