Lani ste obeležili trideset let kariere. Kakšno je vaše življenje v primerjavi s takrat, ko ste začenjali?
Kar precej drugačno. Predvsem imam manj nastopov, danes si sploh ne morem zamisliti, da bi bila tako aktivna na odru in imela zasedene vse vikende, takrat pa je to bilo kar samoumevno in pravzaprav čisto enostavno.
Ampak meni se zdite zelo aktivni!
Saj sem. Ne čutim nobene razlike v svoji energiji, res ne. Še vedno je imam polno, ampak pred tridesetimi leti sem nastopala cele noči, po pet, šest ur, danes tega ne bi mogla. Pevsko bi bila sposobna to zdržati, ampak se pa majčkeno prej utrudim. Moji nastopi so zdaj ura, maksimalno dve. Življenje se z leti zagotovo spremeni. Vmes sem začela tudi učiti, ustanovila svojo pevsko šolo in ta je zame prioriteta. V bistvu zdaj delam vsak dan, od enih popoldne dalje do večera. Torej še več kot nekoč – le da sedim zraven. Zato je dobro, da med vikendi tudi malo pomigam – kolo, veslanje, tenis, hoja …
Zasebno ste torej bolj aktivni?
To pa res. Nekoč sem bila veliko na jadrnici, zdaj veslam v čolnu; nekoč sem bila na motorju, zdaj sem na kolesu. (smeh) Sem se kar navdušila, da malo 'zašvicam'. Čeprav moram priznati, da si sposojam električno kolo – da se ne bom preveč hvalila. Toliko sem že stara, da se ne smem naprezati. Moj Uri (Uroš, op. p.), ki je velik športnik, je bil proti električnemu kolesu, a ko je prvič sedel nanj, ga je zasvojilo. Res je super, vse hribe lahko prevoziš. Saj moraš še vedno goniti, delaš, a se ne utrudiš. Edini problem je, da ima Uri vedno smolo in mu 'crkne' baterija – potem je pa res naporno.
Samo da vam ne!
Sem mu že rekla, da se mu to dogaja z razlogom: vidite, kako dela karma! Meni še ni šla baterija! (Se zasmeji in hitro potrka po lesu, op. p.)
Verjamete v karmo?
Ja, verjamem. Mislim, da je res, da se dobro z dobrim vrača in obratno, sem že doživela na svoji koži. Jaz dobre stvari ne delam z namenom, da bom dobila kaj nazaj, ampak ker to rada delam, iz srca, dober občutek je in nimaš slabe vesti. To je ključno. Mislim, da s slabo vestjo težko živiš. No, nekateri očitno ne, a se tolažim, da bodo že dobili svoje. Verjamem v to, da se splača biti dober, tudi če se kdaj izkaže, da ni res, na dolgi rok se to vseeno splača.
Ste se, ko ste šli čez kakšne težke čase, na primer ob ločitvi, vprašali, kaj ste storili narobe, da se vam to dogaja?
Zagotovo se človek ob tem vpraša marsikaj. Ob ločitvi sta zagotovo kriva oba. Vedela sem, da imam napake, še dobro, da jih imam (in še vedno jih odpravljam), ker se s tem učiš. Ko spoznaš, da drugega ne moreš spreminjati, da lahko spremeniš samo sebe, je najhuje, ker moraš dejansko začeti drugače razmišljati in živeti. Ko začneš delati na sebi, je lažje in gre vse na boljše. Meni so zelo pomagale knjige, iz njih si delam izpiske, da potem vsake toliko časa vzamem tisti zvezek in preberem pomembne točke, da se malo spomnim. Ker ljudje hitro pozabimo in zlezemo na stare tire. Sem pa vedno vedela, kaj bi rada in kaj si želim pri sebi spremeniti. In zdaj vidim, da se mi to uresničuje.
Kako daleč pa ste?
Oh, imam še kar nekaj alinej, a bi rekla, da sem na pol poti. Za Abrahama sem si napisala besedilo za nastop na festivalu MMS, ki pravi: »Pa kaj, če sem zdaj na pol poti, še je v meni vroča kri in skrbi sem na sprehod vse poslala, saj jadra polna vetra so, vse od sebe dam lahko, ni me sram na glas priznat': sem petdeset, so what?« (smeh)
Se držite tega?
Vedno bolj mi je vseeno, kaj si drugi mislijo o meni, ne bom pa rekla, da mi je čisto vseeno, kaj se govori. Škoda, da smo tako občutljivi na mnenja drugih, mislim, da bi morali biti tako samozavestni, da imamo sami o sebi dobro mnenje, za drugo pa … Verjetno ne slišimo radi grdih stvari o sebi, sploh če niso resnične.
Torej imate že debelo kožo?
Dejansko imam zelo tanko in občutljivo kožo. (smeh) Kar se govoric tiče, pa sem z leti dobila debelo kožo, sem se kar 'ojačala'. Vse solze, ki sem jih v vseh letih prejokala, so se izplačale. Sicer pa: prizadenejo me lahko le tisti, ki jih imam rada. Lahko me žalijo, a če človeka osebno ne poznam, me ne gane.
Verjetno je bilo, ko ste začenjali, malce lažje vsaj iz tega stališča, da še ni bilo interneta in družbenih omrežij, kjer ljudje tako radi pljuvajo, kritizirajo ali celo žalijo?
Bolj so mi bili všeč tisti časi. Ne vem, ali sem morda staromodna … Na začetku sem še dobivala pisma na dom, fizično sem oboževalcem odpisovala, slišali smo se po stacionarnih telefonih, hodili na obiske, dobivali smo se s klubom oboževalcev … Danes pa ravno zaradi družbenih omrežij lahko vsak reče vse z opravičilom, da je samo iskren. To zame ni opravičilo, iskrenost je dobra, a ni treba, da žali. Zato pogrešam prejšnje čase. Tudi na Facebook nisem želela iti, pa me je moj največji oboževalec Miha, ki me spremlja že od desetega leta, prepričal, da lahko tam objavljam svojo glasbo. Z Urijem sva oba iz prejšnjih časov in nočeva živeti s telefonom v roki in ves čas razmišljati, kaj morava objaviti.
Življenje se je res preselilo na medmrežje, kjer vsi kažemo, kako se imamo dobro in smo popolni, v resnici pa sploh ne živimo zares.
V resnici vsak dela točno to, kar mu ustreza. Saj se že veliko ljudi zaveda, da se je treba vrniti malo na stare tire, a do te stopnje mora vsak priti sam. Da ugotovi, da telefon in elektronika nista vse, da je treba tudi zares živeti. Če ne drugače, ko zmanjka elektrike! (smeh)
Vi otroke učite petja, morate kdaj udariti po mizi?
Ne, to sem naredila samo enkrat, ko sem bila še mlada in neizkušena učiteljica v osnovni šoli, in mi je bilo potem žal. Zdaj pa itak učim le individualno, ena na ena, in mi sploh ni treba vzpostavljati reda, ker učenci prihajajo z željo, da se bodo nekaj naučili. Začnemo s tehniko, končamo s petjem, na koncu pa se objamemo.
Ob učenju otrok podoživljate tudi svoje začetke?
Ne, sploh ne. Bi si pa želela, da bi imela na svojih začetkih tudi nekoga, ki bi mi pokazal tehniko, ker sem čisto napačno pela. Bila sem samouk, ko sem začenjala, je učila le Nada Žgur v Ljubljani, kar je bilo zame predaleč. Šele kasneje na fakulteti, ko sem študirala glasbo, sem dobila neke osnove vokalne tehnike. S prakso, nastopi in seminarji sem se izpopolnila, da sem začela boljše peti. Če sem takrat nastopala nekaj dni zapored, sem ostala brez glasu – to je prvi znak, da narobe poješ. Dobro je, če ti kdo kaj pokaže, da ne začneš že na začetku narobe. Zato otrokom večkrat povem o svojih napakah, da jim morda prihranim kakšno stopnico. Malo že morajo sami hoditi in narediti kako napakico, kakšno pa lahko tudi preskočijo, da jim bo malo lažje. Predvsem pa želim, da pravilno pojejo, da ne bodo imeli težav z glasom.
Danes je ogromno pevcev, konkurenca je zelo huda. Kako je bilo, ko ste začenjali, se mi zdi, da je bilo uspešnih pevk in pevcev manj?
Včasih nas ni bilo nič manj, ni pa vsak mogel priti na radio ali televizijo. Ne vem, kdo je delal selekcijo in na kakšen način, a ko sem izdala prvo kaseto leta 1991, so pesmi začeli vrteti na radijskih postajah in so me začeli takoj klicati za nastope. Prevozila sem celo Slovenijo. Je pa tudi res, da takrat ni bilo domačih studiev in tudi ni mogel vsak kar tako posneti pesmi. Verjetno se nam zato in zaradi družbenih omrežij zdi, da je toliko tega. Itak pa Slovenci vsi pojemo. Mene ne moti konkurenca, čim več pevcev naj bo – leta potem pokažejo, kako dolgo kdo zdrži.
Ste bile z drugimi pevkami hude tekmice?
Ne, kje pa! Jaz sem se z vsemi razumela. Takrat v devetdesetih so bile Helena Blagne, Alenka Godec, Damjana Golavšek, Marta Zore, Darja Švajger – to smo me, 'babe'! Potem so pa začele prihajati še 'mladičke'. Imela sem še čast spoznati Marjano Deržaj, Majdo Sepe, Evo Sršen – res sem imela srečo! Z vsemi sem se sijajno razumela, ker sem vse festivale jemala kot dogodek, nagrade mi niso bile tako pomembne, da bi se morala prepirati ali biti tekmovalna. Zdaj pa mi je najbolj všeč, ko pride kak učenec in mi reče, kako me je njegova mama rada poslušala. To je največja nagrada. Včasih tega ni bilo, bila sem v svojem svetu, delala, kar imam rada, in nisem doživljala kakšnega 'buma'.
Imate še vedno spravljena pisma oboževalcev in darilca?
Imam jih še nekaj, največ od mojega kluba oboževalcev, za zaščitni znak smo imeli plišasto hobotnico, to še vedno imam, pa par darilc sem ohranila, pisem pa žal nimam več, ko sem se selila, sem jih morala vreči stran, ker nimam prostora. Imam pa še oblačila z nastopov, nekaj sem jih podarila, nekaj predelala, stran pa jih ne morem vreči. Tak hrček sem, a s premajhno omaro. (smeh)
Najbolj nenavadno pismo ali darilce, ki ste ga dobili?
Vsi so vedeli, da sem zbirala vse iz modrega stekla, modra me je pomirjala, ogromno sem dobivala tega. Zdaj pa sem 'rozika'. (smeh) Sem pa tudi v fazi bleščic. Sin mi je enkrat rekel: »Pa daj, mami, saj nisi punčka, ne moreš imeti same bleščice in vse roza!« To mi je všeč in pika! Ne bom delala proti sebi. Vse se mora svetiti, bleščice imam povsod. In zdaj seveda dobivam darila z bleščicami. (smeh) Sploh ne vem, od kod mi to. Očitno nisem samo hrček, ampak tudi sraka.
Sin Žan ni podedoval vašega pevskega talenta?
Ne, podedoval je atijev športni talent, treniral je nogomet, še zdaj se rekreativno ukvarja z njim, sicer pa je zaposlen, počasi si bo ustvaril družino, s punco živita v Preboldu blizu mene, a se zdaj selita v večje stanovanje – očitno ga potrebujeta …
Čakajte, je vnuk že na poti?
Ne, ne, samo 'gnezdita'.
Boste pa kmalu babica?
Sem jima rekla, da se mi nikamor ne mudi. Bom pa seveda ponosna, a nenavadna babi.
Če bo punčka, bosta skupaj zbirali bleščice?
Seveda! Kako bi bilo to fino! Ta mala bo najbolj bleščava daleč naokoli!
Navijate torej za punčko?
Nič ne navijam, ker ko sem bila sama noseča, sem si po tihem želela fantka. Želim si, da bosta dobila enega zdravega poba! (smeh)
