V naša srca se naseli neizbrisna bolečina, ko nas zapustijo najbližji. Te dni je žalost objela Jureta Koširja, ki se je moral posloviti od ljubljenega očeta Rada. Bil je njegov velik vzornik, saj mu je privzgojil ljubezen od snega in narave nasploh, zato si je smučarski šampion zaželel, da bi oče našel svoj večni mir v osrčju morja, gora, gozdov in belih strmin. Šele takrat, ko nekoga izgubimo, se začnemo zavedati, kaj smo zares imeli, in Jure obuja spomine na nešteto trenutkov, ki sta jih doživela v dvoje. Z veseljem je hodil z njim na pohode, se učil, kako biti spoštljiv do okolja, v katerem živimo, in vztrajen pri vsem, česar se lotiš. Ne preseneča, da je ob takšni moralni podpori blestel v smučarski karavani, saj sta ga skupaj z mamo Meto spodbujala, ko je bilo najtežje. Zdaj jim ne preostane drugega, kakor da zaupajo času, ki celi rane ob tako globokih izgubah.
Skrušeni Jure Košir
Jure Košir tolaži mamo Meto ob boleči izgubi njunega najdražjega očeta in moža.