»Nepal je za nas plezalce obljubljena dežela. To, kar so drugim športnikom olimpijske igre, to je nam Himalaja, predvsem tisti najvišji vrhovi. Jaz sem imel to srečo, da sem leta 1975 postal član 6. jugoslovanske himalajske odprave na Makalu. Šlo je za prvi slovenski osemtisočak, uspelo mi je priti na vrh po novi prvenstveni smeri in to je bila ena največjih prelomnic v mojem življenju, kajti od takrat naprej sem se popolnoma posvečal plezanju na najvišje vrhove našega planeta, od teh jih kar devet stoji v Nepalu,« pravi Viki Grošelj, ki so ga poleg očakov očarali tudi tamkajšnja pokrajina in ljudje, ki so najbolj pisani na njegovo dušo, saj so načelno prijazni, odprti in ti skušajo pomagati, čeprav živijo v bistveno slabših razmerah kot mi. Zato mu je ta dežela tako prirasla k srcu, da se je vanjo vedno znova vračal in dosegal nova zmagoslavja, na žalost pa tudi tragedije.
Velik humanitarec
Leta 2015 je tam doživel in preživel tudi katastrofalni potres z magnitudo 7,8, v katerem je umrlo 9000 ljudi. »Mi smo bili še v hujšem delu kot epicenter in smo se po čudežu izvlekli po treh, štirih dneh. Ko sem videl to grozo in mizerijo, ki je zadela te ljudi, sem se odločil, da jim bom pomagal in sem v tem našel – poleg dokončevanja moje poti, tega križa – še humanitarno noto. V teh dolgih letih sem namreč zelo spontano navezal kopico zanimivih stikov z domačini in seveda, če sem v fazi, da imam malo več kot oni, je ne samo moja pravica, temveč celo dolžnost, da jim malo pomagam. V končni fazi niti ne vem, kdo ima več od tega: tisti, ki dobi, ali tisti, ki daje. Pri zbiranju sredstev sem (bil) kar uspešen, a še zdaleč ne dovolj, da bi poplačal tisto, kar so ta dežela in njeni ljudje dali meni. Nepalci so me zelo veliko naučili tudi o sočutju,« razkriva Viki, ki je v deželi na vrhu sveta dahnil tudi večni da. »Cvetka mi je dejala, da če bo njej Nepal vsaj pol tako všeč kot meni, se bova poročila, in to sva naredila. Petnajst let pozneje sva z njim seznanila še sina Matijo. Spomladi 2023 se bomo v okviru humanitarnega projekta vsi trije še v drugo odpravili dol,« se veseli alpinist, ki z velikim občudovanjem gleda na svojo ženo in na njeno brezmejno potrpežljivost ter podporo. V nasprotnem primeru verjetno tudi ne bi hodil na odprave ali pa bi to počel bistveno manj pogosto.
Po pol stoletja spet na začetek
3. junija je Viki dopolnil 70 let. Okrogle rojstne dneve v širšem krogu prijateljev praznuje od 50. leta naprej. Pred tem je 'zgolj' mejnike. »To se mi zdi lepa priložnost, da proslavimo, da smo preživeli, da se malo poveselimo skupaj, da nazdravimo vsemu, kar se nam je zgodilo, in vsem našim najbližjim, ker so tako potrpežljivi z nami. Drugače pa leta v mojem življenju ne igrajo prav nikakršne vloge. Poznam ljudi, ki so pri sedemdesetih videti še zelo mladi, poznam pa tudi takšne, ki so pri 25 letih tako stari, da se bog usmili,« pravi Viki. Da je še z nami, se ima zahvaliti izjemni koncentraciji in dobri presoji. »Ko si v gorah, imaš več faz. V eni razmišljaš: 'Kateri kreten me je navdušil za alpinizem?' Ko gre zares, je pa zelo pomembno, da se izjemno osredotočiš na tisto, kar delaš. Odmisliti moraš vse, tudi svoje najbližje, ker je vsaka stvar lahko usodna. Pomembno je tudi, da znaš imeti občutek, kdaj nadaljevati, kdaj pa se raje obrniti. Himalajizem je zame najlepši šport na svetu, ima pa eno samo slabo lastnost, da je zelo nevaren,« opozarja Viki. Sicer pa so mu ljubi tudi drugi športi, z njimi pa se je ukvarjal tudi poklicno, saj je bil športni pedagog.
Obožuje morje
V prostem času Viki rad piše, bere in ureja okolico hiše. Zelo rad ima tudi morje, kamor se poda, kadar le lahko, oziroma naravo na splošno. »Sem človek narave, ni nujno, da so gore, daleč od tega, se mi pa zdi, da če znaš živeti z njo, ti, če nič drugega, nikoli v življenju ne bo dolgčas,« je prepričan. Njemu (tudi) glede na kopico že začrtanih projektov zagotovo ne bo. Konec avgusta bo v Cankarjevem domu sodeloval pri festivalu Zadnja odprava (The Final Expedition), v katerem se bo karizmatični Reinhold Messner, njegov dobri prijatelj, razkril kot alpinist, pustolovec, pripovedovalec in filmski ustvarjalec. Jeseni upa, da bo s kolegi izpeljal jubilejno odpravo fakultete za šport ob okrogli obletnici te ustanove, pomladi in jeseni 2023 se bo posvetil humanitarnim projektom, leta 2024 pa bo nadaljeval z geografsko najbolj zanimivimi točkami Nepala. Počasi pa se že pripravlja na 50. obletnico Makaluja. »Jeseni 2025 se bomo s kolegi iz te odprave, če bomo seveda še pri močeh, še enkrat odpravili pod Makalu – ne z namenom, da ga preplezamo, temveč da v bazi popijemo čaj in da se malo spominjamo teh trenutkov, česar se zelo veselim.«
