Sig Hansen pravi, da si zadnje, že 18. sezone oddaje Smrtonosni ulov, ki jo ves ta čas predvaja Discovery, še ni ogledal, saj že snema novo, in sicer na Norveškem, kamor se je umaknil in od koder so se v ZDA preselili njegovi starši. Oglasil se je iz babičine hiše, ki jo je odkupil. Skozi okno vidi morje, saj so v družini že več generacij ribiči. In prav oče ga je tudi vpeljal v lov na prestižne rdeče kraljevske rake, ki so zaradi okusa in redkosti zelo dragi.
Oče je bil eden od pionirjev lova na rake. »Zaradi njega sem vedno vedel, da želim biti ribič,« pravi. »Začel sem pri dvanajstih, prvič sem bil na Aljaski pri štirinajstih.« Vsako poletje so se iz ZDA vračali v norveško ribiško vasico, kjer živi trenutno in kjer je lovil z dedkom. Nič čudnega, da je bil star le 22, ko je bil že eden najmlajših kapitanov. »Že ko sem bil mladenič, so me prijatelji velikokrat spraševali, kaj počnem, in niso prav razumeli, ko sem jim opisoval svoje delo. Bilo je odlično, ko sem dobil priložnost, da ga predstavim na televiziji. Pogosto mi tudi niso ravno verjeli, ko pa so vse, o čemer sem pripovedoval, lahko videli na kanalu Discovery, so nenadoma razumeli.«
Lov na rake uvrščajo med najnevarnejše službe na svetu. Lahko pojasnite, zakaj?
Nevarno je, ker gre za derbi, kot pravimo. Lov se v Beringovem morju začne, ko je odprta sezona, in takrat je konkurenca huda. Poskušaš uloviti čim več, preden je sezone konec. V nekem trenutku je to pomenilo tudi 240 plovil. Nevarno je, ker ne nehaš. Četudi je vreme slabo, loviš. Zato je nevarno.
Zdaj so uvedli sistem kvot, da bi povečali varnost. Toda še vedno moraš biti na morju, čeprav je slabo vreme. Zaradi trga. Pozimi je rak najboljše kakovosti. Res je, da se lahko umakneš, če je veter prehud. To je odlično, a če moraš rake dostaviti do določene ure, se ne moreš vedno ustaviti.
Kakšen pa je tipičen dan v sezoni?
Dobro bi bilo, če bi začeli ob šestih zjutraj in končali recimo opolnoči ali ob enih zjutraj. Nato bi si vzeli malo premora, nekaj pojedli in spet začeli ob šestih. Slab dan je, ko postaneš lakomen in loviš tudi dva dneva brez spanja. Toda tipično je, da si od 18 do 20 ur na nogah, ne glede na vreme. In to je dober dan.
Ali ste kdaj pomislili, da bi nehali? Oziroma ali se strinjate s kapitanom Keithom, ki je v enem od intervjujev dejal, da je to grozno delo, ki pa se mu ne more odreči, rekoč: »Takoj ko bom nehal, bom pogrešal nebo, morje in adrenalin,«
Res je, da pogrešaš lov, pogrešaš adrenalin, tekmo. Toda realnost je tudi, da vsakič, ko se spet lotim tega, občutim več strahu. Ker smo izgubili veliko ljudi, veliko prijateljev in ker ne želim postati del te statistike. Tako da ima Keith po eni strani prav, po drugi strani pa tvegamo življenje, in starejši ko sem, manj mi to diši.
Kako na to vplivajo izkušnje? Bi rekli, da ste bili manj prestrašeni, ko ste bili mlajši in ste imeli manj slabih izkušenj ter ste se manj zavedali, kaj vse se lahko zgodi?
Ko si mlajši, se bolj želiš dokazati. Ne vidiš širše slike, ne vidiš vsega tveganja. Tega se bolj zavedaš, ko si starejši, seveda tudi zaradi vseh napak, nesreč, ki si jih izkusil.
Torej mislite, da boste čez nekaj let morda nehali?
Verjetno bom lovil manj in manj. Čeprav si ne predstavljam, da bi povsem nehal. Včasih je bil najzabavnejši del, ko si se odpravljal na ribolov, danes pa bi rekel, da je takrat, ko imaš polno ladjo in lahko pospraviš in greš.
Govorili ste o konkurenci. Kaj to pomeni? Ste z drugimi ribiči prijatelji?
Seveda smo lahko prijatelji, ko smo na kopnem. Toda na morju smo tekmeci, tu ni prijateljstva. Če najdeš dobro mesto za ribarjenje, tega ne boš povedal drugim.
Del oddaje Smrtonosni ulov ste zelo dolgo, od leta 2005. Kaj vam to pomeni?
18, skoraj 19 let bo že. Moram reči, da se me je najbolj dotaknilo, koliko ljudi mi je v vseh teh letih reklo, da so prej jemali življenje za samoumevno. Ne morem vam povedati, koliko mi jih je pisalo ali mi to zaupalo, ko so me po naključju srečali. Dejali so mi, da so denimo imeli dlje časa v bolnišnici mater, očeta, sorodnika. Da so ti gledali našo oddajo in si rekli – če lahko ti fantje to delajo, ne da bi se pritoževali, se tudi mi ne bomo zaradi svojega stanja. To me je vedno ganilo.
Imam tudi zanimivo anekdoto s prvega snemanja. Naše vraževerje je, da na ladji ne sme biti kovčkov. In ko je pred 18 leti na našo ladjo prvič prišel Discovery, sem dovolil, da so vkrcali vse kamere in luči, ne pa tudi kovčkov. Ko smo se oddaljevali od obale, jih je tako tam ležal cel kup.
Če se dotakneva tokratne sezone: Aljaska je prepovedala lov na rdečega kraljevega raka. Kaj ste si takrat mislili in kako ste se odločili, da lov nadaljujete na Norveškem?
To ni bilo prvič, tako da sem sam vedel, da se to lahko zgodi, in sem se psihično pripravil. Mlajši kapitani in lastniki ladij pa so bili pretreseni in niso vedeli, kako naprej. Tako duševno kot finančno sem bil v boljšem položaju. Dejstvo je, da je ribolov povsod po svetu negotov posel. Vedno gre bolje ali slabše. Ni stabilnosti. Ker moja družina izvira iz Norveške, sem se odločil, da poskusim srečo tukaj, kjer sem še vedno.
Še zadnje vprašanje: kaj vas zanima poleg ribolova?
To vprašanje mi postavljajo že 18 let. Včasih bi vam odgovoril, da bi se rad preizkusil kot voznik formule. Toda starejši jaz ima druge cilje. Tukaj, na Norveškem, sem kupil objekt, kjer so nekoč solili slede. Spremenil ga bom v turistično atrakcijo. Čedalje bolj me zanima, kako denar zaslužiti na kopnem. Poleg tega se ukvarjam z načini, kako loviti bolj trajnostno in kako čim bolj zmanjšati onesnaženje oceanov, k čemur je – tako kot prejšnja – pripomogla moja generacija. Narobe smo se tega lotevali, to priznam. Ne morem spremeniti preteklosti, lahko pa spremenim prihodnost, tako da je na tej točki mojega življenja to moj cilj, to me zanima.
