Ko sem bila majhna deklica, sem mislila, da so odrasli ljudje veliko bolj »odrasli« od nas otrok, da znajo sprejemati odločitve, da ne lažejo, da se ne prepirajo zaradi neumnosti, da imajo nadzor sami nad seboj, ne opravljajo, se ne posmehujejo drugim, so lepo vzgojeni in cenijo sočloveka ter so pravi prijatelji … Mislim, da je to največja zmota v mojem življenju – skratka to, da sem mislila, da bo, ko bom odrasla, vse lažje, da se bom lažje pogovarjala z ljudmi, lažje sprejemala odločitve, da me ljudje ne bodo nikoli zafrkavali ali me prizadeli. Skratka, mislila sem, da odrasli niso taki, kot smo bili mi v petem razredu osnovne šole, ko so se mi sošolci posmehovali, ker sem pač zelo vneto, mogoče tudi malce bahavo razlagala o tem, kako je tam daleč čez lužo, kjer sem bila kot deklica. Rekli so mi, da sem lažnivka, da sem si vse izmislila in da se samo postavljam …
Seveda sem vrnila s podobnimi besedami in velikokrat smo se zelo hitro sprli, kmalu pa je bilo vse pozabljeno. In kako je zdaj? No, zdaj je slabše, hujše, vse se mi zdi kar precej zlagano, hinavsko in na trenutke tudi zlobno. Ljudje, za katere mislimo, da so naši prijatelji, se prevečkrat izkažejo za manipulativne in izkoriščevalske, absolutno neprijateljske. Spet drugi leta in leta ne pomislijo na nas, potem pa se kar nenadoma spomnijo, da obstajamo, in čisto naključno prosijo še za kakšno mini uslugo. Skratka, zdi se mi, da ne moremo zaupati nikomur več. Vem, pesimistično razmišljanje, a tako nekako je – življenje me je pripeljalo do takega razmišljanja. Pri vsem tem pa ugotavljam, da to pravzaprav niso nikoli bili prijatelji, to so bili ljudje, ki sem jih srečala na svojih stranskih poteh in za katere sem le mislila, da so prijatelji. Naj se popravim – za katere sem si želela, da bi bili prijatelji … pa res niso bili – ker je bil vedno vmes neki interes.
Mogoče obojestranski, ne vem. In prav zaradi tega razloga mi je še kako toplo pri srcu, ko se vrnem v svoje kraje, v Gorico, kjer so tisti, ki me poznajo že od malega, ali pa ko grem v kamp, kjer se srečam z ljudmi, s katerimi se že desetletja družimo na zelo preprost, a še kako pristen način … Seveda tudi tu pade kakšna usluga, zahvaliti se moram na primer Romani, ki mi je prejšnji vikend rešila dagnje v buzari, ker mi je dala drobtine, ali pa Matjažu in Andreji, ki mi vedno posodita dodatne stole, ko dobimo nenapovedane goste, ali pa Denisu in Ireni, ki nam vedno ponudita kakšno njuno »maQfino« dobroto. To mi napolni baterije ter odžene vso slabo voljo in negativno energijo. Dejstvo je, da je prijateljev res zelo malo, vsi drugi so znanci, kolegi, sodelavci … In tako bom tudi zaključila. Dragi bralci, upam, da imate čim več pristnih in pravih prijateljev v svojem življenju, ker ti nam dajejo moč in pozitivno energijo!
