Na velikem odru ljubljanske Drame smo si pred kratkim ogledali uprizoritev ene izmed največjih filmskih mojstrovin – Veliki diktator. Glavni vlogi v gledališki predstavi znamenitega filma Charlieja Chaplina je odigral vsestranski, nadarjeni in vedno znova navdušujoči Jurij Zrnec.
Nedvomno je bila velika odgovornost odigrati vlogo velikega diktatorja, predvsem ker je v tej vlogi ponosno že korakal Charlie Chaplin.
Nadarjeni in izkušeni igralec je delo opravil z odliko, občinstvo je bilo navdušeno, mi pa radovedni, kaj nam bo o predstavi zaupal Jurij.
Bili smo priča uprizoritvi zgodbe, ki je pravzaprav temačna, žalostna, toda vi ste jo začinili s precej humorja. Nam lahko zaupate, kakšni so vaši občutki?
Kaj pa nam drugega preostane kot to. Glede na to – zdaj bom malo moraliziral – glede na to, da je »štala« po svetu, pri nas okoli ... nam kaj drugega ne preostane, kot da se poskušamo imeti v vsej tej temi vsaj malo fajn. Tako nekako.
Torej mislite, da ne živimo v tem »novem svetu«?
Ne, ampak mogoče malo pozabimo tudi na grenkobo, lažje pogledamo vse z nekim sladom. Vsaj jaz sem tak človek, da poskušam v še tako težkih okoliščinah poiskati svetlo točko, ker je potem lažje prebroditi stvari. Lahko pa se seveda, klasično slovensko, usedemo, jamramo, vržemo puško v koruzo in tako naprej ... Pa »furamo depro«, lahko tako, samo to ni dobro.
Kaj torej današnja zgodba sporoča »novemu svetu«?
Ta zgodba žal sporoča, da se nič ne spreminja, da smo čisto vse že videli in žal videvamo tudi danes. Tudi neka polpretekla zgodovina, ki je avdiovizualno zelo dobro ohranjena, absolutno ni v noben poduk današnjim idiotom, diktatorjem. Čudim se, da človeštvo v tako zelo kratkem času vse skupaj pozabi. Od druge svetovne vojne in od holokavsta ni tako zelo daleč, potem smo imeli še kup drugih stvari, ampak se nič ne naučimo. Ne vem, kako bi se tega lotil, to mora biti neki genom v človeku, ki je toliko devianten. Naj poiščejo cepivo proti kretenom, to bi bilo recimo eno tako poslanstvo moderne medicine.
Na odru niso govorile besede, danes so govorili vaš nastop, vaša prezenca ... vi. Kako to čutite?
Ja, tukaj gre za en gemišt nemega filma – Chaplina – in ... Mislim, da je čar gledališča prav v tem, da lahko z gibom, pantomimo, z mimiko, nekimi drugimi znaki pove več in hitreje. Pravzaprav z nekim znakovnim jezikom in ljudje točno vedo ... Veliko je »brehta« v igri, pristopa tega potujitvenega efekta, ko potrebuješ asociacijo v stilu »aha, vem, tam sem bil, čutim to«! Meni je to ljubo.
Gledalce ste očitno navdušili.
Upam.
Kako ste zadovoljni s predstavo?
Zelo. Sem zadovoljen, je pa seveda to bila premiera, te so malo trše, tehnične, previdnejše, ampak mislim, da to mi bolj vemo. Se bo pa predstava absolutno še unesla in vabim vas čez približno deset ponovitev, ko bo zagotovo precej drugačna.
Kaj lahko takrat pričakujemo?
Oh, manj švica in veliko sproščenosti. Mogoče tudi kakšnih 15 minut več.
