Najprej čestitke, saj ste postali častni občan Ljubljane. Pa ne samo to. Prejšnji mesec ste praznovali 93. rojstni dan – vse najboljše! Kako ste? Izgledate zelo dobro.
Dobro sem, hvala. Lani septembra sem se na morju sicer poškodoval, in zato me lahko zdaj vidite s palico. Zgrešil sem stopnico, poškodoval sem si kolk in stegnenico. Malo si grem že na živce, ker se to vleče že več kot pol leta. Medtem sem zamudil podaljšanje vozniškega dovoljenja, tako da me zdaj vozi žena. Ob tem bo verjetno zelo prav prišla ugodnost, ki sem je deležen ob prejemu naziva častni meščan, in to je priložnostna brezplačna uporaba mestnega kavalirja. To je lepo! Občina je zadnje čase bolj prijazna do mene kot država. Sem pa danes, ko ste me prišli iskat domov, da bi intervju opravili v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Drama, ki je moj igralski dom, šel prvič ven sam, brez spremstva. Saj vidite, ženi je bilo kar težko, ko sem odhajal z vami, skrbelo jo je, ampak saj ste obljubili, da boste lepo poskrbeli zame. Sicer pa kar naprej nekaj tuhtam, tudi o gledališču. Seveda imam o njem svoje mnenje. In ga delim s soprogo Mileno, ki me pa nazaj drži. (smeh) Rad tudi opazujem ljudi, ampak na svoj znani način.
Hočete reči, da ste zelo kritični, ostri o aktualnih igralcih in drugih akterjih gledališča?!
Verjetno! Žena mi včasih reče, naj uporabim ‘manj žlehtnobe'. Ampak na stara leta si jo pa včasih menda lahko privoščim.
Ocenjujem, da vas javnost nikoli ni dojemala kot ostrega, ampak prijetnega človeka, ki ga je cenila kot umetnika ter do vas in vašega ustvarjanja gojila veliko mero spoštovanja. Kakšni pa ste zasebno?
Kakor se vzame, če rečem prav na kratko. Teater sem vedno dojemal zelo resno; v njem sproščenosti in razpuščenosti nisem dal prostora. To dvoje je bilo lahko doma, ne tam, kjer ima vsaka predstava možnost, da bi postala tvoj pogreb. Z veliko odgovornosti sem dojemal svoje delo. Predan sem mu bil. Tak človek sem.
Ste že kot majhen mulček hrepeneli po nastopanju, odrih, igralstvu? Vas je to zanimalo ali vas je vleklo drugam?
Mene so kar naredili za igralca. Nisem kaj dosti razmišljal, ali bo ta poklic res zame ali ne. Profesorju matematike na trgovski akademiji sem moral pred maturo obljubiti, da se ne bom ukvarjal z gospodarstvom. (smeh) Pri slovenščini pa sem bil prvak. Profesor dr. Vilko Novak me je včasih povabil pred tablo, da sem podprl predavanja, na način, da sem pisatelju ali pesniku, o katerem je predaval, dal tudi praktično podobo.
A ste uživali v teh nastopih?
Predvsem so mi bili naravni. Ne vem pa, če sem se takrat tega zavedal. Očitno imam neki dar ali občutek za pripovedovanje, za nastop, ki so ga opazili tudi drugi. Je pa tako, da se nima smisla upirati klicu, če začutiš v sebi, da te vleče v to smer. Jaz se mu nisem. Morda takrat, kot sem bil še zelo mlad. Ko se je odločalo o moji prihodnosti, je bilo v naši družini kar napeto. Jaz sem si želel v umetnost, igralstvo, doma pa so imeli zame drugačna pričakovanja. Saj zato so me tudi dali šolat na trgovsko akademijo. Cilj je namreč bil, da postanem prokurist v tovarni Hribar, kjer je bil zaposlen moj oče.
Potem bi vaša pot lahko zavila tudi v to smer?
Kaj pa vem. Znašel bi se gotovo tudi tam ali pa celo drugod. Igralski talent v marsikaterem poklicu prav pride.
Uvodoma ste omenili, da ste kar kritični do mlajših generacij, ki ustvarjajo gledališče, pa nasploh do razmer, ki krojijo odrsko ustvarjanje. Kaj vas moti?
Najbolj me jezi, da igralski poklic nima take veljave, kot si jo zasluži. Žalosti me odnos države, da nam ne krije hrbta in da pogosto ne daje podpore, ki jo umetnik potrebuje za ustvarjanje. Naš poklic je bil včasih bolj spoštovan in predvsem bolje plačan. Z enoletno plačo prvaka gledališča si si lahko zgradil že skromno hišo polirske gradnje. Ne maram tudi izenačevanja amaterjev s profesionalci. Vsak Francelj tudi ne more stati na odru. Danes smo mnogokrat obsojeni tudi na to.
Omenili ste državo in njeno občasno ignoranco do kulture, ključnega gradnika narodne identitete. Enake občutke kot vi imajo tudi mnogi drugi ustvarjalci na tem področju, saj glasno opozarjajo, da je to, kar se dogaja v kulturi zdaj, sramotno. Država jo povsem ignorira in tako to področje nazaduje, trpi.
Zdaj greva že malo v politiko, ki pa je ne komentiram. Bom pa rekel to: če se pogosto primerjamo s sosednjimi in drugimi državami, dajmo se tudi pri umetniških ustvarjalcih. Dejstvo je, da tujina tem ponuja več. Pri nas pa ne moremo reči, če sem malce slikovit, da ima kateri od igralcev zaradi svojih prihodkov vilo z bazenom.
Kako ste vi živeli od igralstva?
Vedno sem poleg teatra še kaj čaral. Na radiu, televiziji, imel kakšen dodaten nastop. To tudi nekaj pove. Samo s teatrsko plačo bi tenko piskal. No, zadnja leta me ne vabijo več nikamor. Pri 93. letih in s palico v rokah sem za gledališče sicer manj uporaben, na radiu in TV pa me imajo bolj za intervjuje kot za kakšno oddajo, kjer pade tudi honorar.
Pogrešate ustvarjanje?
Da sem danes po dolgem času spet v SNG Drama, sicer samo v avli, mi je kar všeč. Rad se spominjam svojih igralskih časov. Sicer pa razmišljam in ugotavljam, da me mladi ljudje ne poznajo več kot igralca. Vaša mama se me morda še spominja, lepo jo pozdravite!
Vam je kateri slovenski igralec še posebej ljub?
V Drami sta mi od trenutne zasedbe še posebej všeč Bojan Emeršič in Nataša Barbara Gračner. Da ima Drama veliko izjemnih nadarjenih igralcev, je pa tako in tako jasno. Včasih so bili v mojih očeh v gledališču in operi izjemni Ivan Levar, Stane Sever, Rudolf Francl in Ladko Korošec. Umetnikov takega kalibra danes ni več, čeprav je bazen z igralci in pevci kar poln. Da igralec postane velik, mu moraš pomagati, saj ga je treba narediti, za kar pa je treba imeti še kaj več kot samo talent. Izpolnjeni morajo biti tudi nekateri drugi pogoji.
Kako pa se razlikujejo vaši časi udejstvovanja v Drami z današnjimi? Kako ste se razumeli med sabo, kako ste delali?
Mislim, da so bili v starih časih precej skregani med sabo. Saj danes je podobno, a hkrati se mi zdi, da so mlajši vseeno bolj složni in povezani. Je pa bilo tudi v mojih časih, ne samo zdaj, zelo težko postati član igralskega ansambla. Po navadi so v Drami zaposlovali, ko je nekdo umrl ali se je upokojil. Nedvomno so bili takrat igralci bolj spoštovani, plače so bile sploh za prvake teatra solidne. Razlika je tudi ta, da je danes v železnih repertoarjih manj (ali nič) reprezentančnih, protokolarnih predstav. Pa imamo kaj pokazati, če omenim samo opero Gorenjski slavček Antona Foersterja, ki bi moral v železen repertoar ljubljanske Opere, pa dramo Kranjski komedijanti Bratka Krefta in Hlapce Ivana Cankarja. To bi morale biti stalnice na sporedu Drame. Seveda mislim na spoštljive, klasične režije in v klasičnih kostumih.
Vaša soproga je Milena Morača, priznana sopranistka. Med vama je kar nekaj let razlike.
Ni tako hudo, kot se sliši. (smeh)
No, pa saj o tem tudi večkrat govorita. Ni skrivnost.
Pri svojih 52. letih sem se zaljubil vanjo. Tem čustvom se nisem upiral. Prej sem že bil poročen. Z vsemi nekdanjimi soprogami sem se lepo razšel.
Poleg svoje Milene obožujete tudi Slovenijo.
O, ja! Zelo sem navezan na ta narod, za katerega sem se moral boriti, da sem sploh postal Slovenec. Po starših sem Čeh. Oni so priseljenci in moram reči, da so jih tukaj zelo lepo sprejeli. Nikakor si ne predstavljam, da bi živel kje drugje na svetu. Nerad potujem in domotožje me vedno potegne v Ljubljano, ki mi, kot je dokazano v teh dneh, mojo ljubezen do nje tudi vrača.
Poznani ste ne samo po svojih gledaliških, televizijskih, radijskih vlogah, ampak tudi po sinhronizacijah mnogih likov, kot so Pipi in Melkijad, mali in velik pujs, maksi pes Fik, Miškolin, palček Smuk. Vsem ste posodili svoj glas. Katere vloge oz. like ste najraje uprizarjali?
Kot igralec sem bil vedno malo poseben. Najbolje sem se počutil v vlogah, ki so predstavljale psihološko zahtevnejše like in take, ki so imele močan stik s partnerjem. Moja najboljša partnerka, s katero sem se res dobro počutil na odru, je bila Duša Počkaj. Imela sva močno medsebojno igralsko kemijo. Tudi z Majdo Potokar je bilo podobno. Da ne pozabim povedati še, da sem bil tudi prvi nagec na naših odrih in da sem na mednarodnem tekmovanju igralskih akademij v nemškem mestu Erlangen v svojih študijskih časih doživel 27 aplavzov s Hladnikovo diplomsko predstavo, Strinbergovo Gospodično Julijo. Seveda ima ta baharija daljšo zgodbo, ki jo bom pojasnil drugič.
Ste imeli pomisleke do golote?
Seveda! Pa kakšne! En teden pred predstavo sem po Drami hodil nag. Sem moral najprej sebe osvoboditi sramu.
Spremljate aktualne razmere v svetu? Sledite tuji, domači politiki in ostalemu dogajanju?
Nekaj že. Čeprav se vestem o vojni, sploh tej, v Ukrajini, še najraje izogibam. Na politiko se ne spoznam in je v medijih ne komentiram.
Pojdiva torej drugam, v vaš vsakdan. Kako poteka?
Zelo rad berem. Zdaj sem pri najnovejšem romanu Draga Jančarja in Štihovi urejeni zbirki esejev Frana Albrehta - Frante in njegovem literarnem kritičnem opisu kulture in kulturnikov na slovenskem od leta 1925 do časa po drugi svetovni vojni, ko je bil Albreht župan Ljubljane. Ta je bil zelo naklonjen v tem mestu prebivajočim Čehom, ki so bili združeni v Českou Obec. Ta je imela v Mladiki celo češko šolo, ki sem jo tudi obiskoval, in v Narodnem domu prvo lutkovno gledališče v Ljubljani. Sicer pa zjutraj obvezno zajtrkujem in potem pogledam na koledar, kaj me čaka tisti dan. Po poškodbi so na sporedu bolj zdravniki. Za preglede vedno prosim, naj mi jih ne dajo prezgodaj. (smeh) Potem pa je pogosto čas tudi za šestletno vnukinjo. Z Mileno se imenitno razumeta. Imata svoje skrivnosti, do katerih nimam dostopa. Pogosto tudi skupaj naštudirata kakšen nastop in ga izvedeta pred menoj kot občinstvom. Na koncu malčica vedno naredi pirueto. Deklica je zelo ritmična, gibčna. Mislim, da jo vleče v balet, bo pa za to odločitev preteklo še veliko vode.
Bi lahko z nami delili kakšno modrost za trden in uspešen zakon?
Težko je najti dva človeka, ki bosta skupaj res dolgo.
Ampak vidva s soprogo sta.
Drži. 40 let! Kaj naj vam rečem!? Treba je znati popustiti, se znati tudi sporeči in soočiti mnenja. Pa zavedati se moraš, da ima žen(sk)a zmeraj prav. (smeh) No, lahko povem, da mi Milena, kadar so kakšni bolj napeti trenutki, reče, naj ji dam poljub. (smeh) In potem lahko spet odpremo zaprta okna. Pri 93. človek res ne ve več, kaj bi drugega naredil, kot dal poljubček. In ne boste verjeli, da to res pomaga. (smeh)
