V novi seriji Trigrad imate glavno vlogo …
No, eno od glavnih vlog, ker se mi zdi, da je to ansambelska nadaljevanka, v kateri sledimo zgodbam ljudi v naselju Trigrad, jaz pa sem obstranec, ki vse zafrkne … Pa tudi mene kdaj kdo zafrkne. Po 35 letih se vrnem v rodni kraj in razburkam vode. V prvem delu hočem samo prodati gozd in hišo, ampak ostanem tam osem epizod in se zapletem v razkrivanje najrazličnejših skrivnosti, ki se tam dogajajo.
Ali obstaja kraj, kamor bi se vi tako vrnili, kjer bi iskali korenine?
Ob pripravi na snemanje se mi je porajalo vprašanje, koliko spomina imaš na neki kraj, v katerem si živel v zgodnjem otroštvu in potem od tam odšel. Sam take izkušnje nimam. Malo sem si pomagal s kraji, ki jih že dolgo nisem obiskal, ampak sem bil v njih krajši čas. Na primer moja baba in deda sta se odselila iz hiše, kjer sta živela in kjer smo ju enkrat na leto obiskovali do mojega šestega, sedmega leta. Bilo je v Srbiji in določene spomine na ta čas imam, fotografije pa ne obstajajo. Če bi to poslopje še enkrat videl, bi ga najbrž prepoznal, a ne morem biti prepričan.
Ko se človek pogovarja z vami, dobi vtis, da niste ravno ležerni, da se trudite pri vsem, kar počnete.
Trudim se tudi uživati! Trudim se posvetiti nekemu opravilu, tudi če je banalno, vsakodnevno. Stvari ne počnem mimogrede. Najmanj škode si naredimo, če nam je čim manj stvari v breme. In da najdemo zadovoljstvo in kreativnost. Če se preveč trudiš, tudi ni v redu, neka lahkotnost mora biti. Če za nekoga rečeš, joj, tale se pa zelo muči, že ni v redu. To je težko gledati. To velja tudi za igralce in igro. Lahkotnost v trudu.
Gotovo ste že delali z ljudmi, ki se niso dovolj trudili. Jim je šlo na živce, da ste dobili večji aplavz, nagrado? Je kaj nevoščljivosti med vami?
Ne. Gledališče je prostor, kjer ljudje spodbujajo drug drugega v smislu: animiraj me, sprovociraj me, da bo šlo za vračanje impulza. Gre za neko vrsto sodobne arene, kjer moramo sodelovati in se »kuriti«, da gremo naprej v akciji. Ustvariti je treba atmosfero, jo začutiti, ohranjati ali kdaj umiriti. Priznam pa: zaradi svoje stiske si lahko včasih, ko gre drugemu zelo dobro, zavisten.
A zaradi zavisti se lahko tudi bolj potrudimo!
Res je lahko spodbuda. Ko vidiš, da je nekdo nekaj naredil zelo dobro, in te presenetil, te to očara, ti vlije dodatnega bencina, napolni baterije in omogoči, da vidimo smisel v tem, kar počnemo.
Danes se mnogi na položajih raje obkrožajo s slabimi kadri, da jih ne bi ogrozili. A če smo obkroženi z dobrimi ljudmi, se tudi učimo, kajne?
Genialno je delati v stimulativnih sredinah s pozitivno vibracijo. Vendar to ne pomeni, da ne sme biti kritik, pripomb, čudnega pogleda. Absolutno naj bodo delovne, ustvarjalne razmere čim bolj nežne in prijazne. Če pride do trenj, moramo iti čeznje, jih predebatirati. Ta goreči svet, ki ga teater ves čas skuša prikazovati, mora tudi obstajati, da včasih malo popenimo, se razjezimo – da nismo ves čas samo v nirvani.
Danes se že od otrok v šoli pričakuje, da več ur sedijo povsem mirno.
Kar je katastrofa! Ne samo da od otrok pričakujemo mirnost, grozno je, da se od učiteljev pričakuje ultra uvidevnost. Vsaka jim čast, da se toliko ur ukvarjajo s skupino mladih, jih vzgajajo, jim podajajo znanje, delijo izkušnje. Zdi se mi katastrofa, da se starši tako vpletamo v njihovo delo.
Kako pa gledate na klofuto Willa Smitha na Oskarjih?
Sprejel je napačno odločitev. Moral bi iti na oder, zgrabiti mikrofon in povedati svoje ali pa narediti druge vrste eksces, ki bi imel boljši učinek, kot da zdaj debatiramo o tem, ali ga je res kresnil ali je bilo inscenirano. Kolikor vem, ni bilo inscenirano. Glede na to, da se Oskarji ves čas ukvarjajo s tem, kako dvigniti gledanost, jim očitno to, kar se je zgodilo, kar ustreza. Ni pa dobro sporočilo, da če te nekdo užali, udariš, uporabiš pest in problem je rešen.
Ste vi kdaj koga kresnili?
Ne. Razen če je bilo treba igrati. Sem bolj »mevža«. (smeh)
Tudi kot otrok ne?
Ne. Imel sem srečo, da sem samo enkrat pokasiral, ker sem v razredu gobezdal. Nekoga sem provociral, čeprav sicer nisem bil tak, ampak sem se očitno delal frajerja in me je ta, žal že pokojni sošolec udaril, da mi je tekla kri iz nosu. Naslednji dan sem se mu opravičil in zgodba je bila končana. Opravičil pa se je tudi on meni.
Rekli ste, da ste bili piflar.
Res sem bil. Tudi zafrkavali so me, da sem piflar. Malo me je prizadelo. Kot otroci smo dojemljivi za različne dovtipe, ki jih ne znamo analitično odriniti od sebe, da bi rekli: O. K., ampak to se me ne tiče. K sreči me komentarji niso tako prizadeli, da bi imel travme, da bi se zaprl vase, ampak sem spoznal, da je včasih dobro biti poseben.
Ste si takrat, ko so vas zafrkavali, da ste piflar, mislili, da jim boste že pokazali nekoč?
Ne. (smeh) Bil sem ponosen, da imam dobre ocene. Res ne vem, zakaj tu zraven sodi oznaka piflarja, ki naj bi pomenila, da se učiš na pamet, da pa v bistvu pojma nimaš in že naslednji dan vse pozabiš. Saj jaz se še zdaj učim na pamet, torej mi je ta veščina prav prišla! Veščino urjenja, s kakšnimi orodji si najlažje zapomnimo stavek, dva, bi bilo pametno učiti vse ljudi.
Ali vam spomin z leti kaj peša?
Moram potrkati na les, da za zdaj še ne. A ta strah obstaja –strah, da bodo možganske celice preplavile druge vsebine, ne pa tiste, ki bi morale biti aktualne.
Koliko vlog bi danes znali povedati na pamet?
Nobene. Znam povedati samo tiste koščke vlog, ki so del predstave MandićCirkus. Nisem tiste vrste igralec, ki bi znal citate svojih vlog in še citate drugih, kot kakšen od kolegov.
Ali veste, da so vas nekatere ženske hodile gledat samo zato, ker ste bili goli? Ste potem po svoje podobni striptizetam?
Tudi prav – še posebej če vse to dobijo zapakirano v predstavo. (smeh) Nisem pa vedel za te primere.
Glede na to, da ste tako sproščeni goli na odru, sem bila presenečena, ko ste mi rekli, da niste nudist!
Ne, z družino nikoli ne iščemo organiziranih nudističnih plaž. Je pa smešno, kadar se zalotim, na primer po predstavi Pilad, v kateri sem bil približno od tretjine naprej gol, da se po prihodu v garderobo sramežljivo umikam pred soigralci. Res je smešno. Ni mi nerodno, ne bi pa jaz kot Marko Mandić paradiral naokrog gol. Na odru se razmetavam, nekaj drugega je moja golota izven odra.
Ste bili v mladosti v garderobi telovadnice tudi sramežljivi?
Da, sem pa delal na tem, saj sram lahko postopoma premagujemo. Enako velja za strah.
Se vam zdi pomembno, da se znebimo strahov?
Da. Vsakič, ko se soočimo s strahom ali sramom in gremo preko tega, so to male zmage. To ne pomeni, da naslednjič, ko bomo padli v podobno situacijo, ne bomo spet pred izzivom, ampak takrat že veš, da je to možno preseči. Umetnost, vse, kar gledamo naokoli, nam kaže možnosti, so neki smerniki, kaj lahko. V gledališču lahko vidimo katastrofe, vemo, česa se je treba bati, vidimo tudi pozitivne rešitve. Zato konzumiramo gledališke predstave, filme, glasbo – da nas naučijo, kako ravnati. Super je, da nam umetnost kaže vse te katastrofe, ki so se dogajale v zgodovini, ker gredo zelo hitro iz človeške zavesti. Ne razumem, zakaj so vojne, zakaj to sploh potrebujemo. Jasno, da so v ozadju denar in veliki posli. Je pa obupno, da je tako, ker bi dobro funkcionirali tudi brez njih. Očitno tega nismo sposobni, a leta 2022 bi že lahko bili. Sem absoluten pacifist.
Shakespeare je vse situacije opisal že pred stoletji, pa je še danes na odru, žal še kar aktualen.
Katastrofalno je, da so nam govorili, kaj se je zgodilo v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno, in so se določene generacije tega zasitile ter rekle: Nehajte že s tem. Ampak zavedanje tega, kaj je človeški um sposoben narediti in do česa pripeljati soljudi, nas straši in vemo, da tega ne smemo ponoviti. Svet vodijo stari bumbarji, ki so vse to že vedeli, ampak ga ženejo v zelo podobne situacije in zlorabe! Njihove položaje bi morali zasesti mlajši, ki imajo glavo drugače pritrjeno.
Kako pa gledate na to, da bi tudi v teatru položaje zasedli mlajši in ne bi bili več tako v ospredju?
Mene fascinira gledati te, ki so obetavni, kakor te na začetku pogosto imenujejo. Navdušijo svežina, nedolžnost, odsotnost rutine. In škoda je, da to nekje po poti izgubiš. A poklicno dokazovanje, čeprav mi ta beseda ni všeč, se nadaljuje. Vsako novo udejstvovanje je nov začetek, ko z novimi ljudmi ustvarjaš novo stvar – novo nadaljevanko, film, predstavo. Ko se staraš, morda rasteš, morda ne, vsekakor pa začenjaš zasedati drugačne položaje. V določenih obdobjih začneš igrati očete, v nekem obdobju psihopate. V gledališču je fascinantno gledati predstave, v katerih je generacijska zastopanost zelo široka. Všeč so mi teatri, ki najemajo igralce, ki so že v pokoju, a še aktivni kot rakete.
Serije Trigrad ne bodo gledali vsi, saj bodo nekateri raje izbrali konkurenco, nekoč pa ni bilo konkurence in so vaši predhodniki imeli večji trg, večjo priljubljenost. Vi tako, žal, ne morete biti tako velik zvezdnik, kot so bili Baloh, Rac, Cavazza …
O tem ne razmišljam. Je pa dejstvo, da je trg zasičen. Toliko serij je, da jih ne uspem gledati niti izvedeti zanje. Živimo obdobje digitalne povezanosti in vseprisotnosti. Mlajše generacije zelo dobro obvladajo to, da si hkrati skoncentriran na več stvari, zato se mi zdijo zanimivi filmi in predstave, ki upoštevajo ta duh časa. To ni razpršena pozornost, ampak večopravilnost.
No, ženske večopravilnost že poznamo, hehe.
Ti stereotipi mi niso všeč, da namreč ženska lahko dela več opravil hkrati, moški pa ne. Mislim, da tudi moški lahko delajo več stvari hkrati, kakšna ženska pa tega ne zmore. Bolj ko bomo te stereotipe betonirali, težje jih bomo odpravili.
In kako je potem razporejeno delo v vašem gospodinjstvu?
Pri nas je vse deljeno, vsak lahko vse. S Pio (Zemljič, op. a.) si pač razporediva čas.
Rekli ste v dvojini, kaj otroka še ne pomagata?
Pomagata, kolikor sva midva kot starša vešča v tem, da jima nalagava naloge. Kadar naju ni, vse naredita sama. Poskrbita, da nista lačna, da gresta pravočasno spat …
Jima zaupata?
Ja, čeprav so starševski strahovi prisotni. Kar pa se tiče gospodinjskih vlog in vlog oče-mama, je v družbi treba še veliko postoriti! Mlajšim generacijam to že uspeva: oba sta poskrbela, da otrok nastane, zato bi morala v idealnih razmerah oba poskrbeti za vse. To ne pomeni, da mora družina nujno imeti mamo in očeta. Niti slučajno! Fenomenalne so enostarševske, istospolne družine, vse, ki zagotovijo otrokom zdravo klimo. Zdi se mi pomembno, da se o teh stvareh govori v šoli. Čim prej moraš biti soočen z vsemi možnostmi, v katere se lahko podaš, da nimaš težav, če začutiš, da bi živel drugače kot tvoji starši ali kot so si nekateri izmislili nekega lepega dne.
S Pio bosta 23. maja praznovala 20 skupnih let, čestitke! Je bilo sedmo leto najbolj problematično? Sta že kaj dolgočasna drug za drugega?
Ne. Pride do vzponov in padcev, vozlov, ki jih je treba razrešiti zaradi sprememb v družinski dinamiki. Za zdaj sva v redu prebrodila vse. In če si z nekom, s katerim si želiš prebroditi stvari, jih izboljšati, če hočeš s to osebo iti še naslednji krog, se splača potruditi. Če pa misliš, da ne, je morda smiselno poiskati drugačno pot.
Kdaj vas je Pia nazadnje presenetila? Vas sploh še lahko?
Zagotovo, sploh če si pustimo, da partnerja gledamo v drugačni luči. Ali če uzremo neko stvar, ki je dlje nismo videli, nas lahko ta osveži oziroma potrdi, zakaj si rad s to osebo. So ključni trenutki, ko vemo, da je dobro, da je partner tam za nas ali mi za partnerja, da se nam zdi pomemben način, kako odreagira v določenih trenutkih in nam v njih pomaga. Saj ne moremo biti ves čas idealni. V partnerskem odnosu mora biti vsak zadovoljen s svojo linijo življenja, jaz ne verjamem v harmonizirano življenje nonstop. Nimam potrebe, da bi morala biti kot rit in srajca, ves čas skupaj. Ampak takrat, ko sva, mi je fenomenalno.
Kako bosta praznovala obletnico?
Jaz vem, da imam dolgo vajo, zvečer pa predstavo, tako da očitno šele po Emigrantih prideva drug do drugega.
