Našli boste najrazličnejše izvedbe tega skladateljevega najslavnejšega dela z osupljivim naslovom, skoraj zmeraj pa bo zraven ilustracija spečega možaka, ob katerem na postelji sedi hudič in mu igra na violino. Legenda namreč pripoveduje, da je Tartiniju v snu igral sam zlodej violino in takoj, ko se je zbudil, je zapisal melodijo. Tako naj bi nastala ena najbolj znanih in najzahtevnejših evropskih sonat za gosli ali škant, kot so včasih imenovali ta godalni instrument. Če si razbijate glavo, kaj za vraga je trilček: to je glasbeni okrasek, hitra menjava bližnjih tonov, in ne kakšen čriček, ki je pogosto naslikan z violino.
330 let slave
O enem največjih violinistov svoje dobe, izjemno priljubljenem skladatelju, glasbenem teoretiku ter pedagogu in filozofu, sodobniku Antonija Vivaldija, z nalezljivim žarom pripoveduje Duška Žitko, kustosinja, umetnostna zgodovinarka in muzejska svetnica iz Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu.Sodi med skladateljeve poznavalce, je tudi dolgoletna in vztrajna raziskovalka Tartinijeve glasbene zapuščine in njegovega življenja ter skrbnica njegove v Piranu hranjene violine.
V sklopu prireditev ob 330. obletnici rojstva skladatelja Giuseppeja Tartinija so sredi aprila v koprskem Pokrajinskem muzeju odprli razstavo Giuseppe Tartini – med Piranom, Strunjanom in Koprom, ki se posveča predvsem glasbenikovim letom v Istri, ob njenem odprtju pa je violinist Zdravko Pleše zaigral na Tartinijevo violino.
»Razstava je plod sodelovanja Pokrajinskega muzeja Koper, Italijanskega središča Carlo Combi iz Kopra in Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran,« pravi Duška Žitko. Vse leto se bodo vrstili koncerti, razstave, predstavitve zgoščenk, organizirana vodenja po poteh Tartinijeve zapuščine in druge prireditve.
Eden od avtorjev razstave, Kristjan Knez, sicer direktor središča Carlo Combi, je poudaril, da so se v pričujoči razstavi osredotočili na zgodnja, istrska leta Tartinija, od rojstva v Piranu do začetka študija v Padovi.
Učna leta
Glasbene osnove je Giuseppe Tartini dobival v cerkvenih izobraževalnih ustanovah v Piranu in Kopru. Pozneje, ko je bil na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči, je raziskoval glasbeno teorijo, harmonijo, se naslonil na matematična načela, Platonovo znanost o krogu in podobno. Njegova dognanja na pedagoškem področju so že za časa njegovega poučevanja v njegovi šoli v Padovi, kjer so ga poimenovali učitelj narodov (Maestro delle Nazioni), povzeli mnogi violinisti, učitelji in skladatelji. V razvoju violinske glasbe je bil nesporni naslednik Arcangela Corellija (1653–1713). Giuseppe Tartini je močno vplival tudi na violinsko igro in ravnanje z lokom.
Kot glasbeni pedagog pa je bil natančen, neizprosen, a ljubeč in zelo uspešen. Znano je njegovo nadvse vljudno in prijazno pismo učenki Maddaleni Lauri Lombardini, ki ji je na daljavo svetoval, kako naj vadi, da bo lahko dosegla izvrstno tehniko in virtuoznost, podpisal pa se je kot »vaš vdani sluga«. Vse življenje je ostal skromen.
Giuseppe Tartini na kratko
Krščen je bil 8. aprila leta 1692 kot četrti od šestih otrok. Njegov oče Antonio Tartini je bil po rodu iz Firenc, v Piran pa je prišel kot sposoben trgovec, zato mu je bila zaupana zelo pomembna funkcija, postal je nadzornik kakovosti in količine pridelane piranske soli. Mati Caterina Zangrando je bila potomka ene najstarejših plemiških družin v Piranu.
Svoje otroštvo je Guiseppe Tartini preživel v očetovi vili v bližnjem Strunjanu. Prvo izobrazbo, tudi glasbeno, je prejel v Piranu, pri patrih filipinih in minoritih, šolanje je nadaljeval pri bratih skolopih in somaskih v Collegio dei nobili v Kopru.
Oče je želel, da bi se Guiseppe posvetil duhovniškemu poklicu. Njemu pa to ni dišalo, odšel je v Padovo, tam je najprej študiral pravo, kmalu pa se posvetil izključno glasbi. Ker je oče medtem umrl, ni bilo več nikogar, ki bi ga silil v semenišče. Pri osemnajstih letih se je poročil z Elizabeto Premazore, otrok nista imela. Pri frančiškanih v Assisiju se je posvetil študiju violine in osnovam kompozicije. Biografski podatki za nadaljnja leta so skopi: znano je, da je igral v raznih gledaliških orkestrih in kot solist, svojo violinsko igro pa je izboljševal tudi v Anconi, kjer je študiral dve leti. Ko je imel 29 let, so ga povabili za prvega violinista in koncertnega mojstra v baziliki svetega Antona v Padovi. Imenovan je bil brez predhodne avdicije, kar priča o velikem slovesu, ki ga je užival kot virtuoz. Po krajšem bivanju v Pragi je na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči deloval predvsem v Padovi, tam je zopet prevzel vodstvo glasbene kapele v stolnici. Leta 1728 je ustanovil svojo violinsko šolo. Učenci so vanjo prihajali iz raznih koncev Evrope, zato se je Tartinija prijel vzdevek učitelj narodov (»Maestro delle Nazioni«). Umrl je v Padovi, 26. februarja 1770. Pokopan je v tamkajšnji cerkvi svete Katarine, na katere pročelju je vzidana tudi spominska plošča.