V sedmem letu oddaje Ambienti bodo v ospredju slovenski oblikovalci in izvirni dodatki za dom. Koliko je vam pomemben izvor nekega izdelka oziroma to, da veste, da ne gre za množično proizvodnjo?
Unikatno pohištvo in dodatki, ki jih to sezono postavljamo na piedestal, so vrsta presežkov, ampak mene so še posebej prevzele unikatne zgodbe mojstrov in umetnikov, ki stojijo za njimi. Včasih so tako posebne in vsakdanje hkrati, da se zdi, kot da bi se vsak od nas lahko lotil česa takega. Toda izdelki, ki smo jih posneli, nosijo v sebi ogromno predanosti, znanja in žuljev. Če človek začuti energijo, vdelano v njih, potem jih zna pravilno ceniti. Nikakor pa ne smemo zviška gledati kosov, ki jih kupimo v dostopnejših trgovinah, vedno znova smo v Ambientih dokazovali, da lahko tudi za znosne stroške čudovito opremimo dom.
Vam za tak izdelek ni škoda odšteti nekaj več denarja ali se skušate kaj pogajati o ceni?
Pri izdelkih, kot smo jih posneli, bi se mi zdelo podcenjujoče do avtorjevega znanja in truda, če bi zbijal ceno. To so kosi, ki kličejo res pravega novega lastnika. In če je cena zame previsoka, pomeni, da morda nisem pravi. Potrebujemo pa tako ali tako manj, kot se nam zdi.
Ste pri snemanju oddaje domov (nepričakovano) odšli s kakšnim dodatkom oziroma ste si ga naročili za dom?
Zgodilo se je že, da smo kdaj hvaležno prejeli kakšno darilce naših gostiteljev, naša skrbna urednica pa poskrbi, da nekaj vsakemu seveda tudi mi prinesemo, če smo že na obisku. Nisem še napravil kakšne kupčije, sem se pa že nekajkrat na kraj snemanja pozneje vrnil kot gost, če je šlo za nastanitveni objekt. Zadnjič sem od nekega mizarja dobil tri lepe deske za postrežbo, prelepo darilo pa je bila sadika fige, ki mi jo je podaril mlad par v Novem mestu. Zdaj se je lepo prijela na mojem vrtu in menda je take sorte, da brez težav prenese mrzle zime.
Kako zelo pa ste na splošno doma premišljeni v zvezi s tem? Ste instinktivni ali dolgo časa premlevate in pregledujete različne ponudbe oziroma proizvajalce?
Po večini se ne odločam prav hitro, kadar gre za kaj večjega. Navadno še preveč premlevam. Ampak z ženo sva se med gradnjo in opremljanjem najinih dosedanjih bivališč naučila, da ko te kakšen material, kos ali koncept močno pokliče, potem ni slabo, če temu klicu slediš in nato naslednje nakupe prilagajaš temu.
Ali nekatere dodatke tudi menjate glede na letni čas ali praznike, morda »odvečne« tudi podarite naprej oziroma jih prodate ali si jih izmenjate s kom?
Niti ne, smo pa že zelo ugodno prodali ali podarili kakšen kos pohištva ali opreme, ko je bil čas za osvežitev.
Kateri pa vam je najdragocenejši in zakaj?
Kakovostna in udobna postelja! (smeh) Ker je dober spanec temelj dobrega zdravja.
Koliko pa ste sami ročno spretni? Ste tudi sami kaj naredili ali bi si želeli, da bi znali?
Nikoli se nisem česa posebnega loteval, zaneslo me je pač v čisto druge vode in v prostem času sem raje športno aktiven. Do zdaj me je precej navdušilo kamnoseštvo, pred leti sem se udeležil tudi vikend tečaja v Pliskovici pri mojstru Jerneju Bortolatu in takrat sem z njegovo pomočjo izdelal prav lično kamnito srce. Ki ga je nato naš maček razbil na dvoje. (smeh) Tudi obdelava lesa je privlačna, ni čudno, da je tega čedalje več.
V oddaji bomo videli tudi Metko, eno od le dveh slovenskih strugark, ki se je ljubezni do lesa posvetila po 20 letih službe v pisarni in selitvi iz moderne hiše na robu Ljubljane v stoletno kamnito hišo v Štanjelu. S čim bi se vi ukvarjali, če bi se odločili svoj poklic obesiti na klin?
Metka in drugi naši portretiranci imajo močan vzgib, ki njihove napore vsakodnevno osmišlja. Nekaj je narediti račun, ki se mora iziti, nekaj drugega pa je za novim načinom življenja in vsemi negotovostmi stati čisto vsak dan. Medtem sta z možem v slikoviti kraški domačiji že uredila tudi čudovito novo bivališče, komaj čakam, da gremo še to posnet! Kaj bi jaz delal? Ha, kopal bi gorskokolesarske steze, tako imenovane traile! (smeh) Prijatelji kolesarji me pohvalijo, da mi gre to dobro od rok. Ali pa bi se šel kakšen sonaravni turizem, izdeloval svojo linijo zeliščnih žganj ali vzrejal ovčarske pse … Veste, take ideje so prijetne, ko o njih sanjariš, večinoma pa je povsod enako, brez nič ni nič, in če želiš od nečesa takega živeti, ti bodo napori hitro pokazali, do kam seže »romantika«.
V prispevku iz Mežice bomo videli, kako je družina kupila sosednjo parcelo, da bi na njej postavila od 20 do 30 m2 veliko letno kuhinjo, na koncu pa je naneslo, da je zrasel 200 m2 velik objekt s strokovno urejenim vrtom. Se je tudi pri vas kaj nepričakovano razraslo?
Vrt in okolica sta pri nas počasi dobivala svojo obliko, pač glede na to, kako se je naše življenje zunaj organsko dogajalo. Skozi leta smo ugotavljali, kaj nam najbolj ustreza, in z vrtnarji in krajinskim arhitektom počasi pletli zunanji videz. Zanimivo, da do letne kuhinje ni prišlo, na majhnem žaru na kolesih spečem kar koli, je pa premično kovinsko kurišče tisto, ki da dušo.
Narava se bo kmalu spet razbohotila. Se veselite pomladi?
Kdo pa se je ne! Že v teh dneh se mi zdi, da je trava dobila drugačen vonj, ki nakazuje, da se v koreninicah dogaja novo življenje. Nato je nekaj na tem, da človek opazuje iste grme ali drevesa in se čudi preobrazbi, ki jo prinese vsak nov teden. Iz gozda bom kmalu lahko prinesel čemaž in krompirjevko, regrata pa bo spet več kot dovolj – na travnikih in na trati pred hišo. (smeh) Kakšen marec zna biti tudi zelo zanimiv za gorsko kolesarjenje po nižje ležečih gozdovih – prebujajoča se flora hitro pije vlago iz zemlje, drevje pa še ni olistano, zato tudi sončni žarki lepo prodrejo v gozd – oboje lahko pomeni prijetne temperature in konec zimsko mokrih in drsečih stezic.
Vam kaj pri tem letnem času tudi ni všeč (merim na delo, ki vas čaka na vrtu in na to, da ima dosti ljudi alergijo na cvetni prah )?
Alergije, trkam, nimam. Vrt je pa zasnovan tako, da posebno bolečih posledic prav tako ne prinaša. (smeh)
