25. februarja ob 17.25 na prvi program TV Slovenija prihaja nova oddaja Ah, ta leta!, v kateri bodo gledalci skozi zgodbe gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavali vsakodnevne izzive, s katerimi se srečuje zrela generacija. Vodila jo bo Helena Pirc.
Po nekaj letih predvsem terenskega dela se z oddajo Ah, ta leta! vračate v studio. Ste se ob vstopu vanj takoj počutili domače?
Morda ne čisto takoj, hitro pa, ja. Pomaga tudi to, da oddajo snemamo v istem studiu, kot se snema oddaja Dobro jutro. Vrnitev je bila tako v isti prostor in s številnimi ljudmi, s katerimi sem delala pred leti, tako da ni bilo pretežko. Vesela sem, da sem spet tu, a tudi terenskega dela ne mislim povsem opustiti, mi je priraslo k srcu.
V čem sicer vidite mikavnost terenskega dela in v čem dela v studiu?
Tu bi bila morda boljša primerjava dela scenaristke in novinarke ter dela voditeljice TV-oddaje. Terensko delo ni samo terensko delo. Pri oddaji Na kratko je to zame pomenilo predvsem raziskovanje in pisanje scenarija, kar je v resnici lahko izredno ustvarjalno delo. Biti na terenu pa je potem le del tistega, kar moraš narediti, da tvoj scenarij oživi. In to je tista mikavnost, kot pravite, spraviti nekaj, kar je bilo najprej zgolj na papirju, v življenje. Seveda je to timsko delo, od režiserja ali režiserke in ekipe na terenu do montaže in zvočne opreme. Na televiziji drugače ne gre. Tudi studijsko delo je timsko delo, le da sem kot voditeljica tu bolj izpostavljena. Ko se prižgejo luči in režiser reče: »Snemamo!«, se raven adrenalina dvigne, zdaj je odvisno od tebe, da iz pogovora potegneš največ. Na koncu je voditelj tisti, ki naredi oddajo; to je precejšen pritisk, a tudi izziv.
V studiu boste gostili ljudi iz t. i. zrele generacije. Po kakšnem ključu ste jih oziroma jih boste še izbirali?
Urednica oddaje je Neva Novljan, ona ima glavno besedo. A je zelo demokratična vodja, tako da je izbira gostov navadno skupinska odločitev. Oddaja je namenjena zlasti zrelejšemu občinstvu. Najprej se odločimo za temo, ki bi bila zanje lahko zanimiva ali relevantna, nato seveda izberemo še sogovornika, ki bi nam o izbrani temi lahko povedal največ, kaj novega ali kaj zanimivega.
Sprejemate tudi predloge gledalcev oziroma posameznikov, ki menijo, da imajo kaj povedati?
Mnenja gledalcev so zelo zelo dobrodošla in želeli bi si, da izrazijo svoje želje, kaj bi želeli slišati, koga bi želeli videti. Oddaja šele prihaja na program, a si želim in upam, da bo komunikacija z gledalci ves čas odprta.
Kdo je vas nazadnje pustil odprtih ust?
V preteklih tednih, ko smo se pripravljali na oddajo, sem pripravila tudi nekaj novinarskih prispevkov zanjo in moram reči, da so me starejši ljudje popolnoma prevzeli. Koliko odkritosti, pristnosti, srčnosti ter hkrati znanja in izkušenj premorejo! Imen pa v tem trenutku še nočem razkriti, naj za zdaj še ostanejo skrivnost.
Kaj pa starejše najbolj boli?
Ne čutim se poklicane govoriti v njihovem imenu. Po tem, kolikor sem jih do zdaj spoznala, bi rekla, da ne želijo biti pozabljeni, da ne želijo biti odrezani od sveta. Ne marajo pokroviteljstva in pomilovanja. Družba ima neka pričakovanja ali predvidevanja, kako naj bi se vedli in kaj naj bi počeli ljudje, ko so stari 20, 30, 50 in seveda 70, 80 in več. Ljudje vsekakor nismo leta, ki jih nosimo. Osebnost se z leti izoblikuje, to je morda res, je pa leta nikakor ne določajo. Nekdo, ki je bil vse življenje veseljak in optimist, se ne bo kar čez noč spremenil, ko bo dopolnil 75 let. Pri tistem, ki ga je vedno vse skrbelo in je povsod videl težave, je verjetneje, da se bodo skrbi s starostjo še poglobile, ne pa izginile. Če se je nekdo pri dvajsetih rad zabaval, ima verjetno tudi pri osemdesetih še rad družbo. Nekdo, ki rad poje, poje, dokler mu to dovoli glas in morda še dlje … Morda z leti fizično zmoremo manj, a čustva, želje, strast … to v človeku ostaja. Ne pustimo, da ugasne!
Kaj najpogosteje obžalujejo?
Tudi tu ne bi mogla odgovoriti na splošno. Nekateri ljudje obžalujejo veliko, drugi ničesar, a to ni odvisno od starosti. Rekla bi celo, da je z leti sprejemanje pogostejše od obžalovanja.
Kako vi gledate na starost? Se je bojite?
Lagala bi, če bi rekla, da se je ne bojim. Ne bojim se gub. Ne vem pa, kaj mi bo prinesla – starost, bolečino, bolezen, trpljenje ali morda nič od tega in bo starost prijetna. Strah pred neznanim je povsem človeška. Hkrati pa se mi zdi, da lahko starost prinese tudi neki mir, ki ti ga dasta spoznanje in vedenje, kar je posledica izkušenj in preizkušenj, ki ti jih je dalo življenje.
Kdo od starejših pa je bil vam največji vzor?
Težko bi izbrala eno samo osebo. Vzore v življenju prilagajamo glede na to, kaj v nekem trenutku počnemo, po čem hrepenimo, k čemu stremimo. Vzor so mi ljudje, ki se ne zmenijo za številko, ki jim leta ne pomenijo nič in ves čas živijo polno, ki si upajo, ki se ne zmenijo za okolico, ampak slišijo svoje srce, so brez strahu in zato brez obžalovanj. Vprašajte me čez nekaj mesecev, prepričana sem, da si bom skozi oddajo nabrala za cel koš novih vzornikov in vzornic.
