Preteklo soboto se je s prvim izborom začela najbolj obrekovana domača prireditev, EMA, ki nam je v glasbenem večeru, o katerem bi se dalo na dolgo in na široko razpravljati, prinesla prvih šest finalistov, ki se bodo še enkrat predstavili v velikem finalu 19. februarja.
Srečnih šest
V prvem predizboru se je tako predstavilo prvih deset bolj ali manj znanih, predvsem pa mladih izvajalcev, in sicer July Jones, David Amaro, Le Serpentine, Bowrain & Brina, LUMA, Stela Sofia, Jonatan Haller, Batista Cadillac, Zala Smolnikar - Z Á L I in Manouche. Po vseh bolj ali manj posrečeno odpetih skladbah smo, kot velevajo pravila, dobili prvih šest finalistov, tri po telefonskem glasovanju in tri po glasovanju petčlanske strokovne žirije. Kdo je bil naklonjen komu, bomo sicer izvedeli šele po zaključku EME, saj, kot pravijo televizijci, ne želijo vplivati na končni razplet. Je pa znano, kateri glasbeniki so prišli v finale. To so (zapisani po naključnem vrstnem redu) Batista Cadillac (Mim pravil), July Jones (Girls can do anything), Stela Sofia (Tu in zdaj), Manouche (Si sama?), David Amaro (Še vedno si lepa) in LUMA (All in).
Komu kaže najbolje?
Tradicionalno so bila po predizboru družbena omrežja polna takšnih in drugačnih mnenj. Skupni imenovalec vsega pa je bilo vprašanje marsikoga, kje je dobra stara EMA, kje so dobri stari glasbeniki, in ne nazadnje še, kje so dobre stare melodije. Ta vprašanja so toliko bolj izstopala že zato, ker je bil isti večer finale Sanrema, na katerem so spevne kancone poskakovale od enega do drugega izvajalca, italijansko ljudstvo pa je uživalo kot že dolgo ne. Precej drugačna zgodba, a s kislim priokusom, je bila na so(n)čni strani Alp! Marsikdo ima za drugačno tudi July Jones, ki pravi, da je na Evroviziji velik trend, da tisto pesem, ki zmaga, naslednje leto veliko držav kopira.
»Sama vedno stavim na unikatnost in tudi na to, da se z glasbo da premikati vse.« Če bo »premaknila« gledalce in stroko, bo znano čez 14 dni v finalu. Popolnoma drugo nasprotje je David Amaro, ki ga poznamo po poskočnih, energičnih skladbah. Tokrat je z balado, predvsem pa z interpretacijo, požel val navdušenja. »Pesem je vokalno zelo zahtevna, tako da bo moj adut moj glas. V tega sem vsa leta tudi največ vlagal,« je pred nastopom strnil Amaro, ki na odru EME, glede na žanr pesmi, marsikoga spominja na Omarja in Vilija Resnika. Seveda ne moremo mimo zasedbe Manouche. Njihova pesem se razlikuje od drugih že po zvrsti in še po čem.
»Je mogoče bolj retro, kot pa se spogleduje z modernimi elektronskimi elementi,« pravi Robert Pikl, ki je skupaj s preostalimi člani pričaral kombinacijo komičnosti plesa in igrivosti. Za konec pa je tu dvojec LUMA, ki smo ga spoznali na EMI Freš. Lucija Harum in Martin Vogrin zelo spominjata na Zalo in Gašperja ... Ali je to prednost ali slabost, pa bodo na koncu odločili (in sodili) gledalci ter stroka. Še pred tem pa se nam v soboto, 12. februarja, predstavlja novih deset bolj ali manj znanih glasbenikov.
