»Srečna sem, ker sem skozi večino lanskega leta imela občutek, da je vse v redu. Najbolj svobodno se počutim na setu in kadar potujem. Hvaležna sem, da sem igrala v štirih filmih, zaradi katerih sem tudi potovala. Prijetno s prijetnim. Večino časa sem preživela v naravi. Sicer pa sem imela to čast, da sem odigrala glavno žensko vlogo v filmu Vinčija Vogua Anžlovarja Dedek gre na jug. Poleg tega sem imela manjši vlogi v prvem slovenskem božičnem filmu Kapa Slobodana Maksimovića in v filmu Danisa Tanovića Deset v pol. Nazadnje pa sem skupaj z Ivo Babić zaigrala v kratkem filmu nadobudnega Vida Milakovića,« razkriva Zala, ki ji bo snemanje glavne vloge za vedno ostalo v spominu.
»To je bila ena najlepših dogodivščin v mojem življenju. Sama ljubezen. Če ne bi bilo toliko ljubezni, bi se nam, sploh Vinčiju, že stokrat zmešalo. Film smo snemali eno leto, v treh delih. Snemanje filma dojemam kot tak mali porod, namučiš se, a zaradi vse te lepote pozabiš na napor. A to je vendarle naše poslanstvo. Ne spomnim se, kdaj mi je bilo zares težko, če mi je sploh bilo. No, morda mi telo ni bilo ravno hvaležno, ko sem en teden snemala po trinajst ur na noč, odeta v svilene rutice. A na to sem že navajena in mi je tudi takrat bilo lepo. Hvaležnost, da sem na tako dobrem setu, mi je vlivala energijo, ljubezen me je grela. Glavna igralca, Boris Cavazza in Vlado Novak, sta me brezpogojno sprejela in podpirala. Zelo dobro smo se ujeli in veliko presmejali. Zlata sta,« pravi Zala, ki se že vse življenje spoprijema s tem, da so njeni starši znani umetniki.
Morala se je sprijazniti z govoricami
»Če sem čisto realna, mi je to zgolj breme. Ravno zaradi tega, ker mnogi mislijo, da mi je v korist. Zgodijo se trenutki, ko si rečem, vidiš, če bi se ukvarjala s kakšnim drugim poklicem, bi ti zdaj starša zagotovo ponudila pomoč, tako pa sta še preveč poštena in ti, najbrž zaradi strahu pred nepotizmom, kdaj celo nagajata. Medtem ko se zdi ravno nasprotno. Zdaj mi je vseeno, celo razumem ljudi, ki mislijo, da je tako, in vso pravico imajo. Ampak ko si star šestnajst let, pa potrebuješ malo več topline iz okolice. Zdaj govoric ne spustim več v svojo dimenzijo. Mi je pa v korist, da sta mami in oči tako ljubeča in dobra in da sta mi vedno stala in mi stojita ob strani. Vzgajala sta me tako, da sta mi izjemno zaupala. Očitno sta začutila, da razumem zakone poštenosti in imam dobro intuicijo. Dovolila sta mi početi vse, kar sem si želela, preprečila pa sta mi storiti nekaj, kar bi naredila zavoljo okolice, ega, oziroma s čimer bi morebiti nekoga lahko poškodovala. Starša sta mi dajala vso svobodo, šola mi je ni. Ko pa sem ji ukradla kak čas, sem ga z vsem srcem namenila poeziji, naravi in sestri Eli,« pove Zala, ki še hitro doda, da si je nemara res izbrala roditi se v to družino zaradi poslanstva, ki ga nosi. Vse, ki ji rečejo, da si želijo postati igralci, vpraša, ali obstaja še kaj drugega, kar bi radi postali. Potem pa jim predlaga, naj se raje lotijo tega. Seveda pa je s starši tudi sodelovala pri filmu. Zala je bila tisti otrok, ki jima na koncu filma Kajmak in marmelad priteče v objem. Zatem pa je pri osmih letih, skupaj s sošolci, nastopila v eni epizodi Naše male klinike. »Ne vem, ali sem bila še kdaj v življenju tako ponosna nase kot takrat, ko so na dom tudi meni poslali en izvod scenarija, ne samo mami,« pove v smehu.
Igralstvo jo je izbralo
Zala pravi, da je njen poklic težek, a to jo je izbralo. »Težko je predvsem zaradi plitkosti, ki te spremlja na poti do dejanske vloge. Rivalstvo, metanje polen pod noge, izbiranje na podlagi zunanjega videza, nešteto zavrnitev … Na poti do vloge moraš biti nerealno močan in nerealno subtilen,« pove Zala, ki si je za letos zadala dve novoletni zaobljubi: da bo ona še bolj brezkompromisno ona. Hitro pa razkrije še drugo: da bo na družbenih omrežjih preživela največ pol ure na dan. »Ničesar pa ne bi sporočala ljudem, saj sami vedo, kaj delajo. Kaj jim bom jaz solila pamet,« pravi Zala, ki se je od staršev odselila pri osemnajstih.
»Sama sem si plačala najemnino in tako je že vsak mesec že sedem let. No, ne čisto vsak mesec, kdaj mi je vmes zmanjkalo denarja, pa so mi kakšni dobri ljudje odstopili kavč. Svoj denar sem začela služiti pri petnajstih, ko sem ob koncih tedna delala v lokalu, obenem pa sem bila tudi linijska sodnica in občasno trenerka ritmične gimnastike. S prvim denarjem sem si kupila parfum, s katerim sem se dolgo pred tem hodila odišavljat v parfumerijo. (smeh) Potem sem pa začela varčevati za New York. Tam sem nadaljevala svojo gostinsko kariero, obenem sem delala tudi kot varuška, tu in tam pa sem zapela na kakšnem dogodku,« pove Zala, ki ji je tujina dala predvsem svobodo in odvzela neko lažno skromnost. Šola pa je seveda izpilila njeno igralsko tehniko in jo usmerila k sebi. Trenutno se uči ruščine, želi pa se naučiti še igrati na kitaro. Izzivov ji zlepa ne zmanjka. V prihodnje se vidi na setu in v naravi. Vseeno ji je, kje.
»Zame je uspeh moja sreča, za katero se borim vsak dan. Da ostajam budna, samosvoja in samostojna,« še pove lepa temnolaska, ki se ji zdi, da bo nekoč lahko odgovorila tudi na vprašanje, ali si želi ustvariti družino. Takrat bo verjetno lahko uskladila oboje in tega si po tihem tudi želi. Bo videla, kam jo bo pripeljalo življenje. Trenutno si najbolj želi imeti kužka, a hišni ljubljenčki v stanovanju, v katerem živi, niso dovoljeni.
