Še prej smo se z njim lagodno pogovorili ob čaju, ob čemer nas je nagajivo motil nov družinski član – kosmatinec pasme romanski vodni pes. Ker napeti urniki zahtevajo izredno veliko usklajevanja, smo se pozneje ujeli še z njegovo ženo Ivo in ju ovekovečili v domačem praznično svetlikajočem se kotičku.
Lani oktobra je postal ambasador kampanje Nisi okej? Povej naprej., prve nacionalne kampanje proti stigmatizaciji duševnega zdravja. Dobro se mu zdi, da se je ta pobuda osredinila okoli pomoči mladim, ki so ne samo zaradi karantenskih razmer, ampak tudi zaradi sodobnega družbeno-medijskega sveta v vse večji stiski. Aljoša vsak dan prejme ogromno sporočil, zahval, srce parajočih izpovedi in težkih zgodb. Trudi se, da bi doumeli področje duševnega zdravja kot nekaj samoumevnega. »Tako kot z zlomljeno nogo ne bi šepali do svojega pokoja, tudi z duševnimi težavami ne smemo trpeti vse življenje.«
Ali ste srečni, Aljoša? Zdaj, ko ste napisali precej zajetno knjigo o sreči, vas verjetno to vprašanje ne spravi v zadrego.
Največkrat se na vprašanje, kako si, zlažemo. Ker vsi večinoma rečemo »v redu« ali »super«, pa sploh ni tako. Če rečemo, da smo super, pa se pri tem ne pretvarjamo, nas ljudje hitro želijo s kakšno mikro agresijo opomniti na to, da ne bi smeli biti preveč srečni ali veseli. Zato jim hočemo ugoditi tako, da jih s svojim odgovorom ne vznemirimo preveč. Zato moramo postati bolj odprti – drug drugemu moramo dopustiti, da se lahko potožimo, ter iz srca privoščiti, ko smo srečni, zadovoljni in uspešni. In ja, sem srečen. Zanimivo je bilo, ko so vsi mislili, da sem srečen in okej po svoji prvi knjigi Kako izgoreti, ki je takoj začela nizati uspehe. V tistih občutkih stiske in tesnobe, ki so bili kot izzven izgorelosti še vedno tu, sem se res ukvarjal s tem, kaj je sreča, radost, kako jo dobiti nazaj v življenje, in ugotovil, da se pri tipanju do sreče do nje dotipkam. Zdaj sem srečen, ker razumem, kaj sreča pomeni. Prepustnico za srečo dobimo tako, da se prepustimo življenju. Ampak ne pasivno, temveč tako, da imamo namero uresničevati svoje cilje, talente, edinstvenost, da smo temu zvesti. In da razumemo, da sreča pride kot nagrada; ne more biti vsakodnevni cilj, v katerega se zaletavamo in potem razočarani ugotavljamo, da kljub vsem željam in uspehom nismo srečni.
Zakaj so potem ljudstva, ki svojega življenja ne ubesedujejo z dosežki, cilji, delom na sebi – tako srečna? Opredeljujejo se kot srečni, pa nimajo skoraj nič ali pa imajo službe, ki bi jih pri nas opisali kot »usrane«. Si lahko srečen s službo, v kateri delaš za trakom ali prelagaš v skladišču škatle za enega najbogatejših Zemljanov?
Po zlomu sem se spraševal, kako sem lahko bil tako šibek, da sem izgorel, če pa sem veljal za supermana, in kaj bodo zdaj naročniki, ekipa v podjetju brez mene in kaj si bodo mislili o meni. Doživljal sem sram, strah in krivdo – zalivala me je plima neprijetnih občutkov. Ugotovil sem, kako zelo je občutek tega, kdo smo, povezan s tem, kar počnemo, kaj je naša služba, naš poklic. Temu zagotovo dajemo veliko preveč pomena in vrednosti. Zato svojo srečo neposredno povezujemo z uspehi v svoji karieri, z mnenji naših nadrejenih, pohvalami, odobravanjem sodelavcev. Nekatera plemena lahko živijo srečno zato, ker so vloge jasno razdeljene, in ker sobivajo, pripomorejo v skupni namen – za dobro vseh članov. V našem zahodnem, individualiziranem svetu se osredotočamo zgolj na to, kako boš dosežke svojega dne oglaševal na družbenih omrežjih, sreča postane poceni valuta za trgovanje, hitra kompenzacija za to, da smo tako zelo izčrpani. Naše duševno zdravje je odvisno od naše življenjske energije. V svetu, ki zahteva toliko naše pozornosti (in to je energija, ki jo razdajamo), smo hitro izčrpani in oropani smisla in namena. Zato se zatečemo k mini pobegom, kot so hrana, videoigre, alkohol, pornografija, neprekinjeni dosežki, deloholizem ... Odvisnosti, ki nas držijo daleč stran od sebe. Ko so ljudje nekdaj v plemenu potožili vraču, da se ne počutijo dobro, jih je ta najprej vprašal: ali se dovolj pogovarjate, plešete, pojete? To sem v svoji knjigi poimenoval, da jih je poslal v tri P. Zato tudi jaz vse nas pošiljam v tri P. Moramo se več pogovarjati, peti in plesati. Zdaj se pa pretežno upodabljamo srečni, se všečkamo v okolju digitalnih tehnologij, ki uporabljajo nas, in ne obratno. Pravzaprav smo mi izdelek, in ne uporabniki. Zato algoritme družbenih omrežij opredelim jasno: Twitter je razjezilnik, Instagram razkazovalnik in Facebook razdvojevalnik. Ko ugotovimo, da živimo v neke vrste matrici, ki zelo vpliva na naše razmišljanje, čutenje, dojemanje in obnašanje, je laže prepoznati, kje lahko pocukamo za vrvico in spremenimo stvari na bolje.
Je zadovoljstvo samo skromnejši brat bahave sestre sreče?
Za zadovoljstvo moramo najprej reči dovolj in postaviti meje, kar sem sam ugotovil, ko sem se sesul zaradi razdajanja – zaradi napačnih vzorcev in bolestne potrebe po dokazovanju biti prvi, kar je pomenilo to, da sem se šele najboljši na svetu počutil komaj dovolj dobrega za ta svet. Zato je zadovoljstvo in predvsem hvaležnost tisto, kar moramo krepiti in na zdravi način gojiti. Preveč se obremenjujemo s tem, česar nimamo, in premalo smo hvaležni za vse, kar imamo.
Kako preprosto se to sliši!
Pa saj je! Nekako smo žrtve ne samo algoritmov umetne inteligence, ampak tudi naših bioloških vzorcev. Naši možgani iz okolja prioritetno črpajo negativne stvari, slabe informacije, ker so te za naše preživetje pomembnejše. To pa avtomatsko pomeni, da v svetu najprej iščemo slabo, potem katastrofiramo in premlevamo, kaj nas bo doletelo in kakšna nesreča nas gotovo že čaka za vogalom. To moramo ozavestiti in spreminjati na bolje. Hvaležnost je fitnes za dobre vzorce. Tudi če so objektivno stvari v tistem trenutku slabe, če nečesa ne zmoremo, je gotovo še veliko stvari, za katere smo lahko hvaležni. Tako pridemo do preobraženja svojega mišljenja, ki nam daje vero in zaupanje vase in v svet, do prevzemanja odgovornosti in odločanja.
Ujela sem, da pijete samo brezkofeinsko kavo – ali živite izjemno zdravo?
Kavo večinoma nadomeščam s cikorijo, a ker mi je kava dobra po okusu, pijem brezkofeinsko, čeprav zaradi kemične obdelave ni ravno zdrava. Pred izgorelostjo sem popil tri esprese na dan, a mi je kava velikokrat sprožila migrene, zato sem s kofeinsko zaključil. Ko sem jo lani na surfanju spet poskusil, sem začutil takšno napetost, da sem v hipu hotel splezati na bližnji hrib (smeh). Je pa Iva že vrsto let naklonjena zdravi in premišljeni prehrani, ima avtoimuno bolezen, ki si jo je pozdravila s prehrano, in pri njej sem videl, kako izredno vpliva prehrana na naše počutje in razpoloženje. Zato sem tudi sam opravil intolerančni test, ki je pokazal, da gluten, laktoza, jajca, svinjsko meso itd. niso moji prijatelji. Ko sem se nato nekajkrat pregrešil, sem dobil tako mozoljasto kožo kot kakšen najstnik. Zakaj bi torej mučil svoje telo, se izčrpaval zaradi nečesa, kar ni pomembno? A v naši kuhinji kljub vsem tem omejitvam odlično diši! Večinoma kuham jaz, ker je Iva globoko v gledališki sezoni, tako po dopoldanskem pisanju in sprehodu psa skuham kosilo. Po tem sem začel tudi vrednotiti kakovost svojega dne in ugotovil, da sem lahko ustvarjalen tudi v kuhinji.
Poleg kuhanja imate tudi radi pospravljeno. Tako rekoč ste odličen gospodinjec?
Psihoterapevtka mi je pred leti dejala, da naj se med čiščenjem vprašam, kaj želim počistiti. To je velikokrat povezano in zdaj ne čistim več tako pedantno. (smeh) Res pa imam rad urejene stvari. In urejenost prostora je mnogokrat povezana s pretočnostjo energij, zato mi je pospravljenost zelo pomembna. Zame je to tudi neke vrste spoštovanje do ustvarjanja – da imam urejeno mizo, stvari čiste, očala spolirana ... To je ritual. Svoje muze moraš priklicati urejen, s higienskim minimumom, jaz pa zagovarjam maksimum. (smeh)
Tudi verni ste na svoj način ...
Verjamem v višjo silo, ki bdi nad nami, vse usmerja, je super inteligenca, ki nam vedno postreže s pravimi izzivi, poskrbi za našo rast in napredek. Ta stik mi je zelo pomemben, zato pri sebi velikokrat zmolim k nečemu. Menim, da je pomembno gojiti vero, ker je močna stvar. V tebi pomaga prebuditi potencial, s katerim smo poslani na ta svet – da pomagamo drugim, pomagamo najti smisel. Ne hodim v cerkev molit skupaj z drugimi, čeprav mi je to kdaj tudi zelo lepo – polnočnica je lep obred, nekaj milosti je v skupinski ponižnosti, kar vsi potrebujemo v dobi pustošenja algoritmov, ki od nas zahtevajo individualno briljantnost.
Se s pokojnim očetom pogosto pogovarjate?
Ja, rečem: kaj je zdaj, Jože, greva to naredit? Velikokrat me obišče v sanjah. Tudi sanje analiziram, saj se mi zdijo zanimiva navigacija za naša življenja. Tako smo obremenjeni z vznemirljivostjo zunanjega sveta, da pozabljamo na pestrost našega notranjega in vsega, kar prinaša. Naša psiha ni samo zavestni in zdravorazumski jaz, saj je prepletena z našim individualnim, družinskim in kolektivnim nezavednim. To je pravzaprav originalni internet, saj so v tej energijski mreži vsi spomini in izkušnje vseh ljudi, ki so kadarkoli živeli. Mi pa smo vedno v stiku s tem, to nas velikokrat preveva; pojavljajo se strahovi, ki so kolektivni, panika, histerija, kot so se zgodili pri koronavirusu – neka reaktivacija na milijone vzgibov, ki jih je človeštvo že doživelo. Panika pomeni strah pred bogom narave Panom. Zato se je dobro poznati, in če si opremljen z znanjem o delovanju možganov, psihe, to omogoča, da si bolj pomirjen, bolj zaupaš svetu, življenju in manj brezglavo hlepiš po dosežkih, ki pravzaprav ne pomenijo veliko.
V knjigi o sreči zapišete tudi, da ne smemo pogosto k ogledalu, saj v dobi nečimrnosti ne moremo pobegniti občutku, da ne dosegamo standardov lepote. Vi pa ste vedno kot iz škatlice – take malo posebne. Kje hudirja kupujete oblačila?
Že oče je bil rad vedno dobro oblečen, občudoval sem njegove fotografije. Ko je bil v srednji gostinsko-turistični šoli na Bledu, je imel možnost nakupovati v Trbižu in tako frajersko očaral mojo mamo v Prekmurju. Kreativnost lahko izražamo na vseh področjih in stil je gotovo eden izmed njih. Z oblačili komuniciram, sporočam, rad se igram. Po navadi na razprodajah ostanejo kosi, ki so najbolj nenavadni. Na spletnih razprodajah po navadi kar izberem kategorijo nenavadno in si naberem stvari, ki pač pritegnejo pozornost.
---
Iva Krajnc Bagola: Spravila sem se v stanje trajne moči
Verjetno je bilo ob Aljoševi bitki z izgorelostjo zelo težko tudi vam. Se da te občutke ali pa notranje boje oziroma preizpraševanja opisati v par stavkih?
Ker sva tako po naravi kot vzgoji oba »trpežna« in zmoreva veliko, sprva nisem vedela, kako silovito je vse to, kar se je Aljoši zgodilo. Vedno se je zdelo, da vse zmore z lahkoto, zdaj pa je bil razsut. Ko sem doumela resnost in razsežnost situacije, sem se odločila veliko vzeti nase in se spravila v neko stanje trajne moči, potrpežljivosti in zaupanja vase kot tudi v Aljošo. Stala sem mu ob strani in se trudila po svojih močeh. Na poroki sva si obljubila, da bova skupaj »v dobrem in slabem«, in od tega nisem niti za ped odstopila.
Aljošo zelo dobro poznam in vedela sem, da bo s svojo trmo to premagal. Priča sem bila njegovemu procesu psihoterapije, zamenjavi kariere in preobrazbi, kar je vplivalo tudi na najin odnos in naju kljub težavam, ki sva jih morala prebroditi, in napetosti, ki je bila del tega procesa, še bolj zbližalo in povezalo. To me je utrdilo v veri, da smo vsi podvrženi spremembam in nikoli ne vemo, kdaj bo nastopil čas zanje.
Kolikor sem ujela, je tudi on del vašega igranja – vsaj doma, ko z vami vadi tekste. Ste potem srečo iskali skupaj z njim? Kako in kje?
Res je, velikokrat mi »meče replike«. Tudi takrat, ko ne bi bilo treba. Srečo najdeva v družini. Ko smo skupaj, smo najsrečnejši. Vmes smo začeli hribolaziti, hoditi na dolge poletne počitnice in se čim več zabavati. Trudiva se, da je družina izvor sreče, varno zatočišče in naš domači oder za ustvarjalnost.
Za vami je premiera psihološkega trilerja Izredne razmere, ki govori o življenju za zidom, na tisti elitni strani, medtem ko so na drugi reveži. Težka tematika; bi lahko iz nje izluščili svetlo sporočilo ob novem letu?
Predstava v čas vedno večje razdvojenosti in povečevanja razlik prinaša neprijetno izpraševanje, kaj nam prinaša takšen razvoj družbe v prihodnosti. Čeprav je lik, ki ga v predstavi igram, na prvi pogled na privilegirani strani te krute enačbe, pa živi v stanju nenehne anksioznosti, tesnobe in ujetosti v neuresničljiva pričakovanja, kot da Velikega brata, ki nad vsem bdi in jih nenehno nadzira. Lahko pa ta zid pomeni tudi našo notranjo razdvojenost med našim egoističnim jazom in našim nezavednim, ki je polno »pošasti«. A kot sem spremljala Aljoševo okrevanje, so ti nezavedni vzorci nekaj, kar lahko s predanostjo, trudom – in nekateri tudi s trmo – ukrotimo in se spremenimo na bolje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
