Oddaja Dobro jutro je danes ena najbolj prepoznavnih in cenjenih oddaj TV Slovenija. Odlikujejo jo raznovrstnost, bogastvo tem, zanimivost, profesionalnost in zvestoba gledalcem. Priljubljenost oddaje ne pojenja, saj bo v petek, 4. februarja, praznovala 20 let! Prav na rojstni dan ustvarjalci pripravljajo malo bolj praznično obarvano oddajo, ki jo bodo skupaj vodili Mojca Mavec, Špela Močnik, David Urankar, Ljubica Mlinar, Monika Tavčar in Boštjan Romih. Oglašali pa se bodo tudi soustvarjalci oddaje iz Maribora in Kopra, s katerimi bodo skupaj obudili spomine na najlepše trenutke iz skoraj 4000 oddaj do zdaj.
Kaj vam je najljubše pri oddaji Dobro jutro?
Mojca Mavec: Raznovrstnost pri izboru tem, delo v živo in neposreden stik z gledalci. Lepo je imeti takojšen odziv občinstva, vključiti njihova vprašanja in mnenja v oddajo. Zame je oddaja Dobro jutro tista prava, živa televizija.
Ljubica Mlinar: Dobro jutro je dobro in najboljše prav zaradi sodelavcev. Skupaj dihamo, ustvarjamo, smo povezani in v vseh teh letih smo se dodobra spoznali. Povezujejo nas teme, ki so življenjske in se tudi iz njih učimo.
Špela Močnik: Naša oddaja je sveža, polna zanimivih vsebin in aktualnih tematik, všeč mi je, ker ljudem prinašamo vse informacije – razen politike, ki je je dovolj v informativnem programu. Najljubša mi je torej svežina oddaje, za katero poskrbimo prav vsi, ki res srčno ustvarjamo oddajo.
David Urankar: Ekipa. Vsakič, ko stopim v pisarno ali studio, me pričaka super vzdušje. Nismo zgolj sodelavci in Dobro jutro ni samo služba. Mislim, da je to tisto, kar čutijo tudi gledalci.
Monika Tavčar: Najljubše mi je jutranje vstajanje. Mogoče mi ne boste verjeli, a ni lepšega kot mirna pot v službo brez gneče in zastojev na cesti sredi noči. Sploh poletna jutra so krasna. To in super ekipa, krasni sodelavci.
Boštjan Romih: Da mi tri ure minejo, kot bi mignil. Za to so »krivi« dobri sodelavci in sogovorniki. Všeč sta mi fleksibilnost in pozitivna energija ekipe ustvarjalcev. In raznovrstnost vsebin – vedno kaj novega izvem.
Katera prigoda se vam je v teh letih najbolj vtisnila v spomin?
Mojca Mavec: Sem jutranji tip, a nekoč sem res zaspala in se zbudila dvajset minut pred začetkom oddaje. Pustimo malenkost, da tudi drugi niso opazili, da me ni. Še dobro, da imam tekaške noge in da živim blizu RTV-ja. V studio sem pritekla minuto pred začetkom oddaje, brez ličil in v spodnjem delu pižame. A verjetno mi bo najbolj ostalo v spominu delo med prvim valom epidemije. Takrat smo bili vsi v izrednem stanju, tudi gledalci so se veliko bolj čustvena odzivali na vse naše besede, ekipa je še bolj držala skupaj. Bili smo sicer na varnostni razdalji, a v resnici tako blizu kot še nikoli.
Ljubica Mlinar: Prav zanimivo izkušnjo sem imela, ko sem snemala vklop v živo na Čopovi ulici. Med naju z gostjo je med snemanjem zapeljal kolesar, ki se mu je več kot očitno nekam mudilo. Obe sva za trenutek kar otrpnili, se nasmejali in snemali dalje, kot da nič ni bilo. A po snemanju sva komaj jemali sapo in nisva mogli verjeli, kaj se zgodilo. Če se prav spomnim, je kolesar še nekaj »zabrundal«, ni pa pomislil na to, da je Čopova ulica območje za pešce. Naju s sogovornico je kar dodobra ustrašil in presenetil.
Špela Močnik: Najbolj se spomnim vklopa v živo, ko bi moral fizioterapevt kot gost pokazati, kako pravilno odmetavamo sneg, da ne bi preobremenili hrbta. Ker je gost zaspal in je bilo jasno, da ne bo ujel vklopa, mi je po telefonu razložil par osnov, nato sem sama kazala, kako pravilno »kidamo«. Ta posnetek je nato zaokrožil po spletnih omrežjih in veliko se jih je nasmejalo mojim komentarjem. (smeh)
David Urankar: Uf, prigod se je v vseh teh letih kar nabralo, niso pa vse za v javnost. (smeh) Od tega, da kakšni kolegici zjutraj ni zvonila budilka – ne bi kazal s prstom recimo na Špelo (smeh) – do tega, da je gost mislil, da mora priti na oddajo ob 6.30 popoldne, in ne zjutraj.
Monika Tavčar: Več prigod se je zgodilo v zelo kratkem času – od tega, da »boben« ni delal in sem se morala hitro znajti, pa do številnih improvizacij na terenu.
Boštjan Romih: Do zdaj sem jo vodil samo štirikrat, zanimivo pa se mi je zdelo na primer vertikalno zlaganje oblačil, hitro branje, grafologija ... no, pa vrtnar v studiu mi je podaril poganjek monstere, tako da bo ta zdaj moj osebni rastlinski projekt. (smeh)
Oddajo so gledalci vzeli za svojo, saj jih ustvarjalci vanjo vključujejo, jo z njimi soustvarjajo, v živo se oglašajo tudi iz manjših krajev in predstavljajo lokalne zanimivosti. KROGEC: Oddaja Dobro jutro raziskuje teme, ki se dotikajo vsakdanjega življenja ljudi, in ponuja najrazličnejše vsebine.
Ali se spomnite tudi kakšnega dogodka s svoje prve oddaje?
Mojca Mavec: Joj, ja, še danes mi včasih povzroča težave branje z bobna. To sem najprej izkusila prav v oddaji Dobro jutro, in še vedno mi ne gre prav dobro, vedno kaj dodam po svoje, sploh pri vremenski napovedi. Tam rada podtaknem kak sončni žarek več.
Ljubica Mlinar: Spomnim se svojega prvega javljanja pred skoraj sedmimi leti v Dobro jutro v živo s terena. Kako mi je srce razbijalo, kako že ponoči nisem spala, tema pogovora je bilo vreme. Govorila sem si, no, saj o vremenu se pa ja vsi lahko veliko pogovarjamo. Tistih pet minut se mi je namreč zdelo kar ogromno, v primerjavi s tem, da sem imela prej javljanja v živo v Informativnem programu Televizije Slovenija dolga minuto in pol. Pripravila sem se, vprašanja sem znala. Ko pa sem v slušalki na terenu zaslišala, da smo v etru, sem začutila še val adrenalina. Neverjetno dober občutek je, ko lahko prek kamere ljudem pošlješ pozdrav ali pozitivno misel. Vas zanima, kako je z adrenalinom? Še vedno je z mano. (smeh)
Špela Močnik: Ko sem prvič snemala vklop na terenu, so me takoj vrgli v vodo in vklop je bil dolg kar 10 minut, saj so z vprašanji sodelovali tudi gledalci po telefonu. Ni bilo časa za privajanje, takoj akcija. (smeh)
David Urankar: Seveda se spomnim! V studiu sva oddajo vodila skupaj s Katjo Tratnik in mislim, da sem imel srajco mornarskih barv. Mogoče mi je tudi to pomagalo, da sem splaval. (smeh) Zdi se mi, kot bi bilo pred nekaj meseci, ne pa, da je že več kot deset let!
Monika Tavčar: Spomnim se svojega prvega nastopa pred kamero. Po dobrem mesecu na televiziji so me že poslali na teren in me dobesedno vrgli v to delo: vklop v živo iz parka Tivoli. Bilo je zelo mrzlo in grozno tremo sem imela, in to kljub 20-letnemu delu na radiu in nastopanju. Televizija ima vsekakor svoj čar. Vesela sem, da sem del njega.
Boštjan Romih: Teklo je prijetno gladko, gostje so bili odlični sogovorniki in z njimi smo ugotovili, da od novoletnih zaobljub ne smemo preveč pričakovati, da je za dobre odločitve vedno pravi čas, če pa želimo, da nam res zlezejo pod kožo, se jih bomo morali držati najmanj 66 dni. 
