Kako ste se pripravljali na olimpijske igre?
Rekel bi, da podobno kot športniki, ki vso sezono tekmujejo v svetovnem pokalu in tako stopnjujejo formo proti olimpijskim igram, jaz pa jo z informacijami, ki jih dobim med sezono. Spremljam, kaj se dogaja s tekmovalkami alpskega smučanja, več kot po navadi pa gledam tudi druge športe. Preberem oziroma pogledam tudi kakšno zanimivo olimpijsko zadevo, saj ne bom komentiral samo smučanja, ampak delal tudi prispevke. V spomin se mi je vtisnila zgodba o ameriški tekmovalki v hitrostnem drsanju, ki je v letošnji sezoni izredno dobra, a se na ameriških kvalifikacijah ni uvrstila v reprezentanco, potem pa ji je njena reprezentančna kolegica odstopila svoje mesto.
Kaj menite, kaj bo za vas največji izziv?
Vsi ti protokoli, povezani s covidom-19, testiranje vsak dan, v eno od aplikacij moramo že zdaj vpisovati določene podatke. V zelo tesno zaprtem mehurčku bomo. Po trenutnih informacijah se bomo lahko gibali samo med hotelom in prizorišči, niti ven iz hotela ne smemo iti, da bi šli v trgovino, po ulici, kar koli. V hotelu bomo imeli improvizirano trgovino in restavracijo. Na prizoriščih se bomo pa lahko malo več gibali.
Vas je kaj strah, da bi prav zdaj kje staknili okužbo? Ste morda zato doma in v službi (samoiniciativno) uvedli kakšne posebne ukrepe?
Glede na trenutne razmere ne morem kaj dosti pomagati. Zelo samozaščitno sem sicer ukrepal že s tem, da sem trikrat cepljen. Oktobra smo tudi vsi v družini preboleli covid, tako da … Nisem pa uvedel nobenih posebnih ukrepov. Samo upam lahko, da bo pri testiranju na koronavirus vse v redu. Preden gremo na Kitajsko, se moramo v 48 urah še dvakrat testirati, in šele če bosta ta dva testa negativna, se lahko vkrcamo na letalo za Peking.
Za katerega športnika oziroma športnico boste najbolj stiskali pesti?
Absolutno za slovenske športnike in športnice. Krasno je, če lahko z olimpijskih iger oziroma s katerega koli športnega dogodka poročamo o slovenskih uspehih. Glede na to, kako dobri so slovenski športniki v letošnji sezoni, tudi v svetovnih pokalih, sem prepričan, da bodo to uspešne igre in da bo Slovenija domov prinesla tudi nekaj medalj. Nekaj možnosti za vrhunske rezultate imamo tudi v ženskem alpskem smučanju. Naša dekleta so letos odlična v veleslalomu, v slalomu je nekaj dobrih rezultatov, Ilka Štuhec je dvakratna svetovna prvakinja v smuku, torej ima tudi ona vsekakor v sebi neko kvaliteto, in samo želim si, da bi vsi naši športniki to pokazali tudi na olimpijskih igrah.
Nekateri vam očitajo, da navijate za Američanke – nekoč za Vonnovo, danes za Shiffrinovo. Kako odgovarjate na to?
Zelo težko razumem, od kod ljudem te predstave. Ko je še smučala Lindsey Vonn, sem verjetno kdaj pohvalil njeno smučanje, bil kdaj navdušen nad njenimi predstavami, nad njenimi dosežki, enako je zdaj z Mikaelo Shiffrin. To sta dve najboljši smučarki v zgodovini svetovnega pokala in njuni dosežki so pač takšni, da jih je treba pohvaliti, da jih je treba opevati, ker to, kar ta dekleta počnejo, je nekaj res izjemnega. Mikaela Shiffrin mi je tudi sicer kot človek simpatična, je pa taka tipična Američanka, da zna vedno povedati prave stvari, tako da s tega vidika mogoče nisem njen največji privrženec.
Enako je z Lindsey Vonn, le da mi ni bila najbolj simpatična kot človek, jo pa premalo poznam, da bi lahko zares sodil o njej. Nikoli pa nisem navijal niti za Mikaelo Shiffrin niti za Lindsey Vonn. Od alpskih smučark mi je bila nekoč izredno pri srcu Frida Hansdotter, zdaj pa mi je zelo všeč Michelle Gisin – ker je kot človek super, ker je razgledana, prijazna in komunikativna in vsakič je bilo zelo prijetno sodelovati z njo. Edini tuji športnik, za katerega res iz srca navijam, je teniški igralec Rafael Nadal.
Kaj športnikom oziroma športnicam najbolj zavidate?
Ko sem bil mlajši, sem si zelo želel postati vrhunski športnik. Od malega sem spremljal šport, čisto sem bil zaljubljen vanj, treniral sem tenis in rokomet, poskusil sem tudi z odbojko, a nisem bil ravno pretirano nadarjen za kar koli. Sem se trudil, nisem pa dosegel kakšnih uspehov, zato sem se potem tudi odločil, da postanem športni novinar, saj sem tako blizu temu, kar imam zelo rad. Ne morem reči, da jim kar koli zavidam, vsekakor pa vse po vrsti – od tistih, ki so na koncu olimpijski prvaki, do tistih, ki se trudijo v svetovnem pokalu ali še na kakšni nižji ravni – izredno spoštujem. Zdi se mi, da delajo veliko stvar, da morajo ogromno garati za to, da pridejo do točke, da dosežejo uspehe. Ogromno je odrekanja, pri čemer niti ne moreš zagotovo vedeti, ali bo kdaj poplačano. Vse življenje posvetiš temu, da bi bil nekoč uspešen, uspe pa zelo majhnemu odstotku športnikov.
»Edini tuji športnik, za katerega res iz srca navijam, je teniški igralec Rafael Nadal.«
»Glede na to, kako dobri so slovenski športniki v letošnji sezoni, sem prepričan, da bo Slovenija domov prinesla tudi nekaj medalj.«
Kako pogosto vi obujete smučarske čevlje?
Nikoli. Ko sem bil star sedem let, sem se učil smučati in sem si zlomil nogo, in od takrat imam kar nekakšen »rešpekt« pred tem, da bi se še kaj postavil na smuči. Se je pa zdaj moj starejši sin začel učiti smučati in na vsak način želi, da bi tudi jaz smučal z njim, tako da bom v prihodnjih mesecih ali pa najpozneje prihodnjo zimo šel tudi jaz spet na smuči.
Si s prizorišč vzamete kaj za spomin?
Prav namensko niti ne. Imam pa shranjene akreditacije z največjih tekmovanj: z olimpijskih iger, svetovnih in evropskih prvenstev, s kakšnih pomembnih tekem ... Včasih sem vse akreditacije, ki sem jih dobil, shranil, potem se je pa tega toliko nabralo, da sem na neki točki naredil selekcijo. Sem pa vedno, ko sem šel na olimpijske igre, domov prinesel plišasto igračko, sprva za svojo nečakinjo, zdaj pa tudi za svoja sinova in mami, ker zbira plišaste igračke.
Ste že v otroštvu radi (so)komentirali športne dogodke?
Ne ravno komentiral, sem pa že od malega rad spremljal šport in kaj napisal ter prebral. Spomnim se, da sva imela s sestro na vikendu mojih starih staršev večerne »predstave«, v katerih sem napisal in potem prebral športna poročila. Prve novinarske prispevke pa sem na lokalni televiziji začel pripravljati pri 13 letih. Hitro sem spoznal zakonitosti športnega novinarstva in to, da je vse skupaj malo drugače, kot se zdi iz domačega naslonjača, in potem tudi na te stvari človek malo drugače gleda.
Kaj vas je najbolj presenetilo, ko ste se s tem začeli ukvarjati profesionalno?
Ko si doma pred televizijo, je vse skupaj veliko bolj preprosto. Ni se ti treba ukvarjati z vsemi podatki, ampak samo gledaš tekmo. In ko komentator naredi kakšno napako, si rečeš: Oh, kako je lahko to spregledal? Ko pa začneš komentirati, vidiš, da moraš biti pozoren na ogromno stvari, da moraš imeti nekatere podatke tudi zapisane, ker vsega ne moreš vedeti iz glave, in ko pogledaš na papir, ti lahko kaj uide na zaslonu. Veliko več dela in truda je treba vložiti v to, da opraviš enourni prenos, kot pa se mogoče zdi. Gre za več dni priprav, ki pa so pravzaprav nadgradnja dozdajšnjega dela.
Si, kadar naredite kakšno napako, to zelo vzamete k srcu ali hitro vržete čez ramo in greste novim zmagam naproti?
Včasih mi je bilo grozno. Vsaka napaka, ki sem jo naredil, se mi je zdela katastrofalna, in zdi se mi, da sem jih od začetka delal še več. Mnogi pravijo, da med komentiranjem preveč govorim in tudi zato delam napake, tako da se poskušam temu v zadnjem obdobju izogniti. Če naredim napako, in to v pravem času ugotovim, se opravičim in povem pravi podatek. Se pa s tem ne obremenjujem več toliko, kot sem se. Sprva sem se tudi še zelo obremenjeval s tem, kar so ljudje govorili ali pisali, in bral komentarje, zdaj tega ne počnem več, ker se mi zdi zelo neproduktivno. Ljudem z argumenti z veseljem prisluhnem. Neargumentirano pljuvanje, česar je pri nas absolutno preveč, me pa ne zanima, zato se s tem ne ukvarjam več. Z leti tudi sam dobiš občutek, kaj je v redu in kaj ne, in tudi veš, kdo ti zna realno povedati, ali si bil v redu ali ne, in tisto mnenje tudi upoštevaš.
