V našem prostoru bo to edina sodobna svetovalna oddaja o kakovosti bivanja, hkrati pa se bo gledalcev dotikala celostno. Kakšne vsebine še pogrešata na televiziji?
Ana Tavčar: Prav težnja po teh vsebinah v našem prostoru naju je privedla do ideje, da bi imeli neko oddajo, ki bi se poglabljala v našo bit, ki bi slavila lepo in estetiko, vse vrste balzamov za dušo in napotke za osebno rast. Tako se je rodilo Sobotno popoldne.
Lorella Flego: Vedno pogrešam oddaje, ki v sebi nosijo pozitivno noto. Zdi se mi, da je ta še kako pomembna v času, ko je okoli nas veliko negativnega, slabih novic in tarnanja. Človek je ustvarjen za lepoto in s smislom za estetiko, sanje so ključnega pomena, brez njih bi bilo življenje res žalostno.
Verjetno vama je v velik užitek ustvarjati nekaj povsem novega, pa vendar – je zaradi tega zraven tudi kaj strahu, da občinstvu ne bo všeč?
Ana Tavčar: V jutranjem programu sva imeli izjemno lep odziv gledalk in gledalcev ter visoke gledanosti, in prav to nama je dalo pogum in vlilo upanje, da bi te vsebine kdaj zaživele še v drugem terminu. Zato se mi zdi, da sva pripravljeni, strahove puščava ob strani.
Lorella Flego: V tem smislu sem zelo suverena. V svoji karieri sem imela veliko novih začetkov in zdaj že vem, da pri nas vedno potrebujemo nekaj časa zato, da se navadimo. Na prvo žogo kritiziramo, zavihamo nos, šele kasneje pomislimo: No, morda pa ni tako slabo. Ni me strah in vem, da bo dobro.
Koliko prostih rok so vama dali na RTV?
Ana Tavčar: Odgovorni urednik nama popolnoma zaupa, imava vse vajeti v rokah. In dobrega konja, upam. Če bo kdaj galopiral po svoje, ga bova prijazno usmerili na pravo pot in menjali korak. Sama sicer pravim, da vsaka stvar, vsak dosežek nikoli ni samo moj ali tvoj dosežek, je delo več ljudi, in tako je tudi s to oddajo; če ne bi bilo razumevajočega in izkušenega odgovornega urednika, super režiserke, odlične producentke, scenografov, grafikov, kamermanov in še in še, potem ne bi bilo ničesar. Hvaležni sva vsakemu posebej.
Lorella Flego: Proste roke, to je res čudovita besedna kombinacija. In zdi se mi, da pri določenih letih in izkušnjah potrebuješ prav to: zaupanje. Medve ga imava in občutek je res popoln. Kot je povedala Ana, oddaja je plod neke sinergije med ljudmi, ki ustvarjajo na različnih področjih; odnosi so vedno na prvem mestu in zelo pomembni za uspeh oddaje.
Se o vseh stvareh po navadi strinjata ali imata kdaj tudi kakšen konstruktiven »spor«?
Ana Tavčar: Zanimivo, ampak vedno se strinjava – in ne samo to, dostikrat predlagava isto idejo ali delava iste stvari. Prav ta teden, ko sva delali raziskave o gostih, se je izkazalo, da sva odpirali prav iste spletne strani, se ustavili ob istih fotografijah in da so nama padle v oči iste podrobnosti, poudarki. Kako sva se nasmejali tej telepatiji!
Lorella Flego: Telepatija, točno tako. Ko sva se zadnjič dobili na kavi, sva ugotovili, da imava pripravljenih že deset oddaj in še kar ustvarjava. Dejansko sva na isti valovni dolžini, kar je super, ker tako delo prav steče in nikoli ni težav.
Kaj najbolj cenita druga pri drugi?
Ana Tavčar: Jaz pri Lorelli to, da je izjemna prijateljica; da je tista ženska prijateljica iz romana, ki ti je vedno v oporo, pri kateri veš, da bo prišla opolnoči, če bi jo potrebovala. Poleg tega je zabavna, ima svetlo avro in še lepa ženska je, prelepa, graciozna, elegantna ženska.
Lorella Flego: Pri Ani cenim veliko lastnosti, na prvem pa je prijateljstvo. Tudi jaz vem, da jo lahko kadar koli pokličem in bo tam zame, poleg tega je ravno prav vihrava za moj mirni značaj in se takrat, ko ima svoje trenutke, noro zabavam. Zame je kot sestra, mlajša, tista, ki jo vedno čuvaš.
Človek je ustvarjen za lepoto in s smislom za estetiko, sanje so ključnega pomena, brez njih bi bilo življenje res žalostno. - Ana Tavčar
Kako bi opisali vajin življenjski slog?
Ana Tavčar: Tak, ki slavi ženstvenost in tenkočutnost trenutkov, eleganco, estetiko, lepoto v vseh pogledih. Je povezava med umom, telesom, srcem in vesoljem; veliko svežega zraka, dobra kava. No, Lorella je bolj športna, jaz bolj salonska, sem raje na kavču kot v fitnesu.
Lorella Flego: Življenjski slog je res zapletena stvar, saj zaobjame veliko odtenkov, ki gredo od mode do lepote, od potovanj do doma, od besed, ki jih uporabljamo, do prijateljev, ki jih izberemo. Jaz ostajam zvesta sebi. Imam svojo pot, ne oziram se na svet, deloma tudi zato, ker se ne odzovem več na vse tiste zvoke, šume, ki so največkrat le moteči. Sem bolj športna, res, a zgolj zato, ker sem trmasta, drugače bi bila raje na kavču z Ano in z njo gledala telenovelo.
Se je vajin slog od vajinega vstopa v odrasla leta zelo spremenil?
Ana Tavčar: Niti ne, zanimivo, mene so od nekdaj privlačile precej enake stvari in moj življenjski slog nikoli ni bistveno odstopal od enega do drugega obdobja, nobenih ekstremov nikdar. Se pa moja osebnost spreminja z leti, to pa.
Lorella Flego: Tudi jaz sem bila zelo hitro odrasla. Pri 16 letih sem že delala na TV in bila finančno samostojna. Včasih imam občutek, da sem bila že pri dvajsetih zrela ženska z jasnimi cilji in zelo osredotočena na življenje. Na lepo življenje.
Sta sicer v sebi vedno vedeli, kaj in kako morata spremeniti določene vzorce oziroma navade ali sta kdaj poiskali tudi kakšno (strokovno) pomoč?
Ana Tavčar: Zelo veliko berem, raziskujem, sem radovedna in posebno zadovoljstvo doživim, če sama pridem do rešitev. Zato raje v svojem tempu in po svoje poiščem odgovore. In z ljudmi, ki so mi blizu ali mi jih življenje prinese v pravem trenutku na pot.
Lorella Flego: Tudi moj nos je nenehno v knjigah, sem zelo radovedna in vedno je še kaj, kar bi rada raziskovala, prebrala ali vprašala. Sem psihologinja, zato sem vajena iskati in najti odgovore v sebi, mnogokrat mi pomaga tudi terapija, ki jo izvedem z drugim človekom. Ko izrečem določene besede, se vsakič znova zavedam, kako je lažje svetovati drugim kot pa sebi.
Kdo je sicer vajin največji zaupnik?
Ana Tavčar: Lorella, ki je postala moja tesna prijateljica in zaveznica, prav gotovo. Družina. Otroci. In potem se kmalu konča, ker sem čedalje bolj introvertirana in je vse manj ljudi, ki jim zaupam.
Lorella Flego: Se strinjam. Ta krog je zelo zelo ozek. Do sebe spustim zelo malo ljudi, niti ne zato, ker sem sumničava, bolj zato, ker jih ne potrebujem. Življenje me je naučilo, da je povsod veliko pijavk, ki vseskozi jemljejo in nikoli ne naklonijo; ko sem postala mama, je z njimi pometla Sofia – preprosto ni bilo časa. In tako je tudi ostalo, hvala Bogu.
Koliko ljudem pa sta vedve zaupnici?
Ana Tavčar: Vsekakor bi rekla druga drugi, kaj praviš? Potem je pri meni še peščica prijateljic, ki so z menoj ostale še s fakultete, in nekaj najiskrenejših vezi, ki jih imam s prijatelji in prijateljicami iz različnih obdobij. To so vezi, ki res dolgo trajajo. In v njih je še danes prostor za zaupanje.
Lorella Flego: Absolutno. Moj krog prijateljic je super ozek in si prav želim, da ostane tako. Imam res krasne sodelavke za svojo spletno stran, prijateljico iz otroštva, nekaj žensk, ki so mi blizu in se redno slišimo, in mamo, ki je na vrhu moje lestvice.
Do sebe spustim zelo malo ljudi, niti ne zato, ker sem sumničava, bolj zato, ker jih ne potrebujem. Življenje me je naučilo, da je povsod veliko pijavk, ki skozi jemljejo in nikoli ne naklonijo. - Lorella Flego
Sta pri tem vedno iskreni ali kdaj, ker si ne želita prizadeti osebe, kaj tudi »zavijeta v celofan«?
Ana Tavčar: Vedno poskusim izražati mnenje o nekih dejanjih in ne o osebi; torej ne izrekati stavkov, kakršen je »to si naredil tako«, ampak »tisto dejanje se mi ne zdi najboljše«. Poleg tega je moje zelo pomembno vodilo, da ne ranim osebe – to je vedno slabo izhodišče, ker se človek potem zapre. Jaz pa imam rada odprte, svetle, iskrene energije.
Lorella Flego: Jaz sem človek celofana. V resnici sem skoraj vedno tiho, zato ker ne izražam mnenja, kadar me zanj nihče ne vpraša. Zdi se mi, da smo danes zelo hitro iskreni in pozabimo na tankočutnost. Vsak ima svojo resnico, svoj vidik, stališče, svojo osebno pot. Težko je poznati vse podrobnosti situacije in potem dati objektivno mnenje; tu in tam se zgodi, a mora biti res veliko zaupanja in iskrenosti.
Če gledata po svojih otrocih, se vama ti zdijo bolj samostojni oziroma tudi manj potrebni medčloveških stikov – vsaj na takšni ravni, kot ste jih potrebovali vedve (mislim zaradi razvoja tehnologije in družbenih omrežij)?
Ana Tavčar: O tem pa lahko napišemo kar celo disertacijo, se mi zdi. Generacija naših otrok namreč v resnici odrašča popolnoma drugače; s tablicami in pametnimi urami in daleč stran od oranja njive ali balinanja ob koncu tedna pred vaškim domom. In ves ta pritisk družbenih omrežij, oddaljitev od fizičnih in realnih stikov gotovo terja svoj davek. Zato poskušam pri otrocih kolikor se da ohranjati zdrav razum, hkrati pa seveda želim, da sta v koraku s časom. Harmonija, neko zdravo razmerje, se mi zdi najpomembnejše na vseh področjih.
Lorella Flego: S Sofio imava zelo tesen odnos, a tako kot vsi otroci njene generacije je tudi ona zasvojena s tehnologijo, vendar postavim meje. Pri nas doma pišemo dnevnike, imamo skupen dnevnik hvaležnosti, vsak dan se ure in ure pogovarjamo in vikendi so sveti. Ko sem v gozdu, obdana s snegom, in zagledam njena rdeča lička, vem, da je to edina resnica, ki jo potrebujem. Rekla bi, da je Sofia samostojna, a spet ne odrasla, kot bi želeli danes učitelji v šoli. Zdi se mi, da vsi želijo imeti prehitro otroke za odrasle in potem se to čudovito obdobje raziskovanja in spoznavanja sveta kar izgubi. Moje mnenje je, da je za biti odrasel vedno veliko časa, nima smisla hiteti.
Kaj si želita, v kakšnem svetu bi živeli – tako vedve kot vajini otroci?
Ana Tavčar: V svetu, ki bi bil bolj pravičen in manj toksičen.
Lorella Flego: In brez zavisti, z občutkom za sočloveka. Da bi končno razumeli, da je vsak izmed nas le člen zelo dolge verige, v kateri je vsak pomemben, prav vsak, ker le s skupnimi močnimi dosežemo popolnost celote.
