V ponedeljek boste izdali novo pesem z naslovom Moja dolina. Gre za domoljubno pesem?
Z Erosi smo posneli lepo, novo pesem, ki ti da misliti v teh časih. Moja Tamara, ki je poslušalka, je po prvem poslušanju rekla: »To je tisto, kar gre naravnost v srce.« Namreč ko opazujem trenutno situacijo v Sloveniji, ko nas je samo dva milijona in smo skregani drug z drugim, je to pesem, ki je namenjena vsem: tistim na eni in tistim na drugi strani. Kako lepo bi lahko živeli, če bi bili složni! Strašno mi je hudo, ko se ljudje kregajo zaradi neumnih besed in skočijo na najnižjo raven, eden proti drugemu. Strašno! Imamo lepo deželo, imamo vse, kar si želimo, in še več, kot si zaslužimo, a najraje delamo tako, da smo drug proti drugemu.
Ste pesem napisali sami?
Ne, napisal jo je Rok Lunaček. Prišel je k meni na obisk, v roke sem mu dal kitaro in jo je zaigral in zapel, pesem Moja dolina. Rekel mi je: »Vili, to je pesem, ki je nadaljevanje pesmi Moja generacija, pa vendar to ni le za generacije. To je za Slovenijo in za to, kar se zdaj dogaja.« Ko smo snemali, sem se morda malce bal, da bi bil videti prevelik patriot – omenjam besedo Slovenija, ampak zdelo se mi je prav, da ne rečemo česa drugega, ampak rečemo – Slovenija.
Z Erosi ste posneli že drugo pesem. Se s fanti dobro razumete?
Res je, razmišljali smo, koga bi povabili k tej pesmi, in odločili smo se za Erose, saj se poznamo. Med nami je dobra energija. Fantje res obvladajo glasbo, to so pravi glasbeniki. Nato pa se je nenadoma vse zapletlo – kako, kdaj in kje bomo snemali. Razmišljal sem celo, da bi zapel sam. Potem nam je vendarle uspelo in lahko rečem le: fantje, kapo dol. Oplemenitili so pesem, jo polepšali s svojimi glasovi in mislim, da je to tisto, kar bo ljudem všeč: oni so Erosi in jaz sem Vili Resnik. Ko smo skupaj, nastane dober izdelek: oni so res dobri glasbeniki, jaz pa nisem dober glasbenik, ampak dober pevec. In ko to dvoje združiš, je to ključ do uspeha. Čeprav, iskreno, nam na začetku ni šlo, a nam je uspelo in izdelek je tak, kot smo želeli.
Toda vi tudi igrate kitaro, niste le pevec. Ste samouk?
Ja, toda to so izobraženi glasbeniki, ki obvladajo več inštrumentov. Pri meni je drugače, jaz igram na drugi ravni. Prej sem bil roker, kjer je drugačen sistem igranja. Znam igrati po akordih, a se ne trudim in ne treniram, sem pa samouk. Vse sem se naučil sam. Erosi obvladajo inštrumente, imajo svoj studio in obvladajo tehnične stvari. Sam to obvladam le toliko, kolikor potrebujem zase.
Začeli ste kot roker, bili ste v heavy metal skupini ... Kako ste prišli v Pop Design, s katerim ste zasloveli?
Bil sem v hevay metalu in spomnim se, od tega je že 30 let, ko je k meni v bolnišnico prišel Tone Košmrlj. Natanko sem vedel, zakaj je prišel, saj so mi povedali, da se bo oglasil. Tisti hip, ko je prišel, sem mu rekel: »Mene te stvari ne zanimajo, jaz tega ne bom pel, ker sem roker, sem heavy metalec.« A fantje so bili vztrajni in me pregovorili. Danes sem jim zelo hvaležen, saj lahko živim od glasbe in zabavam ljudi. Šele zadnja leta sem spoznal, da sem rojen za to. Prej tega nisem vedel. Ko sem delal v bolnišnici na onkološkem oddelku, pa sem spoznal, da imam čut, empatijo. Da znam ljudi zabavati. Mogoče se komu to zdi neumno, a to je umetnost, tega ne zna vsak. Verjetno vsi mislijo, kako doma skačem in zabavam otroke – no, saj jih, zato pa nimam nobene avtoritete. Nisem vedel, da imam to spodobnost, tega se ne da naučiti. Zdaj bodo nekateri, ki to berejo, rekli: Resnik se spet hvali. No, če je to hvaljenje, pa naj bo. Mogoče sem res prepotenten, ampak sem vedno iskren in pošten do ljudi.
Omenili ste, da ste bili zdravstveni tehnik na onkologiji. Kakšno je bilo vaše delo? Ste delali z umirajočimi?
To je zelo težko delo. Tam sem bil mojster za vse, ukvarjal sem se z najhujšimi primeri. Tudi zato, ker sem vedno odprt do ljudi in so si upali me vprašati, ali jim lahko pomagam. Najprej sem pol leta vsak večer tekel, da bi pozabil, čemu sem bil priča v službi, sicer tega dela ne bi mogel opravljati. Ljudje so mi tudi umirali na rokah.Prav zato trdim, da vem, kaj je življenje, zato me še bolj boli, da smo Slovenci skregani med seboj. Kako je hudo za tiste, ki zbolijo. Tisti, ki ne zbolijo, tega ne razumejo. Če smo iskreni: dokler so ljudje zdravi, so polni sami sebe. Vse vedo, vsi so za in vsi so proti, vedo tisoč stvari. A ko si hudo bolan, si želiš samo, da bi našel zdravnika, ki bi ti pomagal. Dokler ne bo Slovencem kapnilo, da potrebujejo pomoč prijatelja, soseda, zdravnika ..., do takrat nam ni pomoči, kregali se bomo naprej. Jaz bi rad le, da živimo zdaj in uživamo v življenju.
Povedali ste že, da vam v otroštvu ni bilo lahko. Bili ste pri rejnici, ki je zelo grdo ravnala z vami, vas mučila, zapirala, preživeli ste pravi pekel. Vam ljudje kdaj to omenijo?
Tisto v otroštvu ... Veliko ljudi mi reče: poznam vašo zgodbo. A jaz jim rečem: bilo je. Nočem pogrevati tega, očitno sem dovolj močna osebnost, da sem šel čez to in danes nikomur nič ne zamerim. Grem naprej v pozitivno življenje. Vem, da se take stvari še dogajajo pri nas in po svetu. Vsak mora zase vedeti, koliko je močan in ali bo preživel ali ne. To je bila težja šola zame, in ko ljudje tožijo, kako hudo jim je, jim jaz povem, da vem, kako težko je, ko je res težko.
Ste še kdaj obiskali hišo, kjer ste bili v rejništvu?
Pred dvema letoma sem šel tja in prosil, ali mi lahko odprejo, da pogledam. Moram reči, da so se mi kar noge začele tresti. Sploh ni enostavno. Vse sem videl. Prej nisem vedel toliko stvari, nisem se veliko spomnil, le tistega na stranišču. To je eno od prizorišč strahot. Ni mi bilo vseeno. A želel sem še enkrat pogledati, in ko sem prišel tja, sem se vsega spomnil. Tresel sem se, a sem vesel, da sem bil tam. Dotična oseba me je spustila noter. Tista oseba, ki me je maltretirala, ampak sem rekel: to je življenje, gremo naprej.
Morate imeti veliko srce, da to odpustite.
Vesel sem, da sem to razrešil, da sem se pogovarjal z njim. Na koncu mi je rekel, da sem bil vedno igriv, vesel in da sem potegnil krajši konec. Pač tako je, zdaj mi je tako lepo in sem moral za to nekaj plačati.
Imate štiri otroke. Se z njimi dobro razumete?
Iz zakona imam dva otroka. Starejši sin dela magisterij iz arhitekture, hči je rodila, postal sem dedek. Zelo sem vesel, da sem lahko z njima. Smo na zvezi, ni pa še čisto tako, kot če bi skupaj živeli. Z mlajšima otrokoma pa smo ves čas skupaj. Moja napaka je, da se ves čas zafrkavam in nimam avtoritete. Partnerica Tamara me izziva, naj znorim, a jaz se kar umaknem, kadar otroka delata »štalo«. To je enaka zgodba kot tista, ko mi Tamara pravi, naj bom bolj zvezdniški. Mogoče bi se moral res bolj zvezdniško obnašati, ampak, ah, jaz sem, kar sem, in uživam v tem, da imam iskren odnos z ljudmi.
Vas ljudje ustavljajo, ko greste po cesti?
Seveda. In to vedno bolj. Tudi ljudje, za katere sem mislil, da prezirajo moje obnašanje, ki ni zvezdniško, so mi rekli, naj ostanem takšen, kot sem. In da od drugih o meni slišijo dobre stvari. Jaz tega ne slišim.
