Poznamo te po irokezi in tatujih ter ljubezni do raznovrstne glasbe – kaj pa je tisto, česar o tebi še ne vemo?
Najbrž res veste veliko o meni, predvsem to, da mi ves čas »dogaja« in da sem zelo »poskočen« – če sem že Poskočni Dejan Dogaja. (smeh) Vsak človek bi moral pustiti vsaj delček sebe »nerazgaljen«, naj nekaj malega o meni ve samo ožji krog prijateljev in družine, ali pa še tisti ne, nekaj malega more vedno ostati »samo zame«. No, o meni se ne ve, da sem namesto v glasbi skoraj pristal med profesionalnimi košarkarji oziroma med veterinarji. Ker je bilo glasbe in športa na neki točki preprosto preveč, da niti za šolo ni bilo več časa, sem se odločil, da košarko obesim na klin – da bo to ostal le še hobi, pa čeprav sem bil zelo, zelo uspešen tudi v tej igri z žogo. Kasneje pa sem se skoraj vpisal na veterino, za kar me je navdušil moj birmski boter Simon, ki je veterinar. Z njim sem tudi veliko hodil po terenu in bil prisoten v operacijski sobi. Čeprav me je zanimalo oboje, pa je bila ljubezen do glasbe prevelika, in vesel sem, da je muzika danes moja služba in hobi v enem, torej prijetno s koristnim.
Kako se spomniš svojega prvega večjega glasbenega nastopa?
Teh je bilo v skoraj desetih letih mojega glasbenega udejstvovanja kar nekaj, zato se moram včasih prav potruditi in globoko pobrskati po spominu, če se želim spomniti določenega koncerta; ocenjujem, da sem na odru stal več kot tisočkrat. V tem hipu bi za svoj prvi večji nastop izbral trenutek, ko sem z bivšo glasbeno skupino Poskočni (kjer sem bil frontman) postal hišni bend oddaje Slovenski pozdrav na slovenski nacionalni televiziji.
Imaš pred nastopi tremo?
Načeloma ne, saj sem kljub svoji mladosti, star sem 27 let, že tolikokrat predelal to fazo, da sem se, po domače rečeno, udomačil na odru. Kljub temu se tu in tam zgodi, da me, tik preden stopim na oder, malo stisne, ampak ko stečem na oder, dobim krila, in spet sem tam, kjer sem najraje, pred publiko, ki poje moje komade.
Kateri je najlepši trenutek na nastopu, ki se ga spomniš, in kateri najslabši? Zakaj?
Najlepši je bil koncert pred nekaj leti v Polskavi na Štajerskem, na nedeljo; poslušala nas je večtisočglava množica in med koncertom sem z odra skočil med ljudi, ti pa so me ponesli naokrog. Najslabši trenutek sem doživel prav tako pred nekaj leti v Mariboru; imeli smo zadnji koncert v letu, nekaj dni pred silvestrovim, in je tja zaradi slabe reklame in organizacije naročnika prišlo ekstremno malo ljudi za tako veliko prizorišče.
Zdi se, da si vedno poskočen in nasmejan, a verjetno imaš tudi slabe dneve. Kaj te spravi v slabo voljo?
A veste, da načeloma nimam slabega dneva, razen če se mi zgodi kaj ekstremno slabega, to pa je enkrat na nekaj let. (smeh) Vedno mi dogaja, vedno sem poskočen in vedno sem nasmejan zato, ker menim, da sem na ta svet poslan z namenom, da rišem nasmeh na obraz drugim ljudem, hkrati pa me ravno to osrečuje – pa smo spet pri prijetnem s koristnim.
Vrnitev v narodnozabavne vode
Dejan že pripravlja svojo letošnjo praznično pesem, ki jo bo izdal na svoj rojstni dan, 17. decembra. »Tokrat bo narodnozabavna, zapel jo bom z očetom, mogoče celo tudi z mami,« nam je povedal.
