»Spominjam se prve plošče oziroma še kasete, kakšno razburjenje, kako sem se tresel. A še zdaj pri petnajstem albumu, skoraj trideset let kasneje, je neka negotovost: je dovolj dober, se bo dotaknil ljudi, bo sploh koga zanimal,« ga skrbi. A je kljub temu izjemno dobre volje in komaj čaka na odziv in koncerte. »Tistim, ki bodo prišli, bomo dali maksimum,« obljublja 48-letnik.
Pravite, da ste na trnih?
Seveda sem! Še vedno je od prvih let, ko je bila težka borba za uspeh, v možganih prisotna rahla negotovost. In mislim, da je tudi zdrava, saj če je človek preveč samozavesten, hitro postane prepotenten in nekritičen do sebe, a samokritičnost je tista, ki vodi v razvoj. Če sem česa vesel, sem tega, da ko poslušam stare stvari, točno vem, kaj bi lahko bilo boljše in kaj še lahko popravim. Nekateri so pa kar zadovoljni in mislijo, da so mali bogovi.
Vi tega zase ne mislite?
Da sem mali bog? Ne, res ne. Med glasbeniki in odrskimi delavci veljam za zelo zahtevnega, pa sploh ni res. Sicer res veliko zahtevam, a točno povem, kaj in zakaj, in vsakemu tudi povem, da še trikrat več zahtevam od sebe. Rad imam razvoj, rast. Vedno sem lahko še boljši – boljši pevec, boljši avtor, boljši producent. Ne gre samo za številke.
Napovedali ste valentinov koncert v Stožicah. Vas je strah, zlasti glede na trenutno situacijo, ali jih boste napolnili?
Seveda me je, sploh ker so omejitve. Zdaj je tako obdobje, ko ne veš, koliko ljudi bo prišlo, se bodo bali, bo spet kakšna nova omejitev … Ampak moramo iti v to in se boriti. Koncerti ne smejo zamreti, ljudje se ne smejo odvaditi, da je lepo nekam iti, biti skupaj, prepevati, čutiti eden drugega …
Vsaka plošča napoveduje neko novo smer, novega Jana …
Zanimivo, meni pa se zdi, da sem preveč isti ves čas. A nočem bežati od tega, to sem jaz, to je moj podpis. Če bi vsakič spremenil formo, bi bil neki kameleon, za katerega bi težko rekel, kaj je. Morda malce spremenim zvok: prejšnji album je bil ekstremno moderen, ta zdaj je nekje na sredini. A vedno pesem narekuje formo, čeprav se v današnjem svetu prevečkrat dogaja, da forma narekuje vsebino. Ne! Vsebina narekuje formo, le tako si lahko prepričljiv. Odkar so družbena omrežja tako popularna, se vsi pogovarjajo samo še o formi, nihče pa se ne vpraša, kdo je, kaj lahko ponudi, kaj je njegova kvaliteta, s čim se polni v življenju ...
In kakšnega Jana kažejo nove pesmi? Se mi zdi, da so bolj optimistične.
To je zelo optimističen album, tudi če je kakšna žalostna pesem, je na koncu vedno luč. Tako kot sebe dvigujem, kadar sem na dnu, rad to sevam tudi med ljudi, sploh v tem času, ko je nekomu, ki v življenju nima neke strasti, res težko najti nekaj, kar bi, če uporabim prispodobo, »spihalo žerjavico v njem in spodbudilo plamenček«. Če lahko kot glasbenik in avtor to narediš, si opravil svoje.
Ne razumem: ste ustvarili te optimistične pesmi, da z njimi dvigujete sebe ali da bi dvignili druge?
Sebe in druge. Če dvigujem sebe, zakaj ne bi tega poskušal prenesti še na koga drugega? Zato pa sem na odrih, v javnosti. Zdi se mi prav, da to naredim, in uživam, če komu za nekaj trenutkov dvignem razpoloženje ali mu dam upanje.
Pravite, da mora priti neka iskrica, da spodbudi navdih. Kaj je bilo tisto, kar je zanetilo pesmi za nov album?
Težko rečem, lahko bo ta najin pogovor zanetil iskrico, da bom ponoči nekaj napisal. Lahko, ker bom kaj dobrega pojedel. To so lahko zelo enostavne stvari. Če bi piarovsko govoril, bi verjetno razlagal, kako nekaj čutim iz vesolja. (smeh) Nič ne čutim iz vesolja, ampak tako kot vsi ljudje: prijetno ti je, nekaj ti zadiši, z nekom se nasmejiš, slišiš kakšno zanimivo zgodbo … Vse to je lahko potencial za pesem, samo odprt moraš biti. Neki mladi avtor me je vprašal, kako se napiše dobra pesem. In sem mu odgovoril: če boš v časopisu bral, kako slovenski kmet ne more prodati krompirja, ker multinacionalke raje kupijo cenejšega od Nizozemca, in ob tem ne boš čutil njegove stiske, se te to ne bo dotaknilo, potem ne boš nikoli napisal dobre pesmi. Za vsako stvar moraš biti odprt. Kar pa je tudi naporno, ker te nekaj lahko zelo prizadene.
Zanimivo, pravite, da ste odprt človek, vaše pesmi so čustvene, a veljate za precej zaprtega, strogega, hladnega človeka.
Ne vem, zakaj. Zagotovo je v pogovoru malo ljudi tako brez samocenzure, kot sem jaz.
Zakaj torej tako napačna percepcija o vas?
Morda ker medijem ne odpiram svojega hladilnika, jih ne vabim v spalnico in ne kažem svoje posteljnine … Se mi zdi, da bi s tem žalil svojo publiko, ker je to res nezanimivo.
Kaj pa če gre za zavist?
Hja … V Sloveniji je res težko priznati, da je nekdo uspešen ali dober, celo da je nekdo dobro videti – jaz zase tega sicer ne mislim, brez težav pa nekomu to povem. Zakaj se je tako težko sprijazniti, da je nekdo v nečem boljši, kot si ti? Jaz uživam, ko vidim koga boljšega, to je super, ker me spodbudi. Lahko pa bi iskal vse mogoče izgovore – a to je v bistvu Ona sanja o Ljubljani: ta pesem na prvo žogo govori o dekletu, ki sanja o Ljubljani, globlje pa govori o tem, da iščemo razloge za svoje neuspehe ali nesrečo zunaj sebe, namesto v sebi. Točno o tem zdaj govoriva. Kako lažje je reči, ko vidim moškega s super lepo punco, da je z njim zagotovo kaj narobe, na primer, da je seksualno nesposoben. (smeh)
Ko govorite o dekletih … Menda imate punco?
Imam, a tega ne mislim dajati na oglasne deske in delati iz tega Big Brotherja, ker to ni potrebno.
Zakaj zdaj vseeno več govorite o svoji zasebnosti, kot ste nekoč?
Pa saj nisem … Zakaj mi novinarji vedno govorite, da sem skrivnosten? Sploh nisem! Smo prišli že tako daleč, da je življenje vsakega resničnostni šov, kdor pa tega noče, velja za skrivnostnega? Morda sem pa samo normalen! Večina ljudi ne želi kazati svojega življenja vsem. Kako prepotenten moraš biti, da misliš, da ljudi zanima vsaka tvoja malenkost.
A po drugi strani očitno jih.
Ne vem, če res. Večina le pogleda in gre mimo. Zanimanje zahteva malo več pozornosti kot le pet sekund. Če preberem samo naslov, to pomeni, da sem samo preletel, ne da me zanima.
Ampak živimo v zelo površnem svetu.
Kaj ni to žalostno? Skrbi me za mlade ljudi, ali bodo pristali na to igro, da je dovolj samo klik, ali jim bo pomembno, da bo človeka, ki je kliknil, tudi dejansko zanimalo. To je velika razlika. Mislim, da se bo substanca obdržala. Forme se vedno menjajo, vso zgodovino človeštva so se, substance pa so ostale. Je pa trenutno zelo težko za nas, ki želimo ponujati substanco, saj smo v istem loncu kot tisti, ki ponujajo samo klike, in tekmujemo z njimi. A ne smemo kloniti. Veliko pa jih, iz čiste panike.
Iz panike?
Seveda! Saj vsi iščemo pozornost. Kdor je na odru, televiziji, v medijih in reče, da to dela zase, da mu je vseeno, kaj si ljudje mislijo, je popoln lažnivec. To je klišejski piarovski nateg! Tudi če pogledate Boba Dylana, ki velja za družbeno angažiranega pevca, zelo dobro pomisli, kateri klobuk in šal bo izbral, kako bo izpadel, čeprav hoče delovati, kot da mu je vseeno. Pa mu ni.
Tudi vam ni?
Tudi meni ni vseeno.
A verjetno se z leti manj obremenjujete?
Vedno se malo obremenjuješ, saj si konec koncev stalno na »tržnici«, tako kot so glave zelja in kupec izbira, katero bo vzel. Zato ti ne more biti vseeno.
Postaja z leti vsaj bolj znosno?
Do nespoštovanja sem danes bolj občutljiv, kot sem bil pred leti, tako da ne bi rekel, da je bolj znosno, morda je še manj.
Večina ljudi si misli, da ste zvezdnik, ki mu nič ne manjka, da je vaše življenje pravljica. Je težko biti Jan Plestenjak?
(razmišlja) Zelo težko in zelo lepo. Kolikor je plusov, je tudi minusov. Nimam razloga za jamranje, ker lepo živim in sem dokaj zdrav, je pa pritisk, ker si z imenom in videzom stalno na ocenjevanju. Karkoli delaš, si »na polici«. Direktor nekega velikega podjetja, ki ima sicer ogromno odgovornost, ni nikoli z imenom in telesom izpostavljen, jaz pa sem. Karkoli se na koncertu zgodi narobe, če so na primer slabe luči ali ne dela ozvočenje – Jan je imel slab koncert. Nihče ne reče, da je organizator zamočil. To je ta pritisk, ki je zelo neprijeten. Ampak saj ima vsak svoje pritiske. Meni ni nič slabše kot komu drugemu. Ne zdi se mi korektno, da nekdo uspešen, ki dela, kar rad dela, in dobro živi, jamra. To je neokusno. Zato jaz nikoli ne bom jamral, čeprav pridejo tudi težki trenutki. Tudi pri meni ni vse super, kot si ljudje mislijo.
Se kdaj zbudite in si zaželite, da bi bili kdo drug?
Ne, toliko sem padel v to … Jaz nimam dvojne igre, enak sem zasebno ali na odru, ne morem kar izklopiti. Morda mi publika zato tudi verjame. Res ni dvojne igre. Včasih se mi smejijo, zakaj doma nisem v trenirki – jaz sem ves čas tako oblečen, kot sem zdaj.
Nimate trenirke?
Imam, a le, če grem trenirat. Da pa bi bil doma na »komot«, ležerno, to pa ne. Hecno, a se tako dobro počutim. In ker ni dvojne igre, nimam težav, nič mi ni treba skrivati, povem tudi svoje slabe stvari, povem, če česa ne vem ali ne znam.
Prej, ko sem spraševala o vašem dekletu, 24 let mlajši Lari Pernek, sem želela povedati, da sem ob njej takoj dobila asociacijo na vašo pesem Povej mi, kaj bi rada. Je bila ta pesem napisana zanjo?
A ja, zanimivo! (smeh) Ne, kje pa, ta pesem je nastala veliko prej.
A v tej pesmi, ki govori o moškem z mlajšo partnerico, ni srečnega konca.
Ah, ne smemo razmišljati o koncu, ker potem bi si zapacali sedanjost. Katera je moja življenjska želja, pa ne le v odnosu? Ješ neko res dobro juho, in ko si jo pojedel že pol, najdeš v njej las. Smo sposobni prijeti ta las, ga odstraniti in naprej jesti juho z istim užitkom? To je zelo zahtevno, a moder človek bo to znal. To si želim.
Vi to znate?
Ne še. A to je življenje, ker v vsaki juhi je las.
Če prav razumem, zagovarjate uživanje v tem trenutku, brez razmišljanja o preteklosti in prihodnosti?
Ne, moraš biti odgovoren in razmišljati, da boš preživel, ne moreš zaradi svoje neodgovornosti pristati na plečih drugih ljudi. To ni prav. A če iščeš vse možne variante, kaj bo lahko narobe, potem ne moreš uživati trenutka. Če je lepo, je lepo, dajmo to zaužiti, spoštujmo se, dajmo si najlepše stvari in uživajmo v tem, da dajemo. To je največji užitek. Če ne znaš uživati v tuji sreči, si res ubog, prazen človek.
Ampak ljudje smo egocentrični.
Smo, ampak egocentrično je tudi to, ko ti uživaš v tem, da je drugemu lepo. Saj takšna je še materinska ljubezen, ki je najbolj čista in brez mej. Mami je lepo, ko otroku naredi lepo v življenju. V filozofskem smislu bi lahko rekel, da je to sebično, ker dela iz svojega zadovoljstva. A s tem ni nič narobe, ker tudi drugim dela dobro.
Si želite otrok?
Ja.
Koliko?
Pojma nimam, o tem ne razmišljam. Želim si jih, ker se mi zdi, da je edino legitimno poslanstvo človeštva nadaljevanje vrste, vse ostalo je nepomembno. Tu smo zato, da gre vrsta naprej.
