A časi se spreminjajo. Kakšen bo rokenrol po koroni? Ali lahko še kdaj pričakujemo divje zabave? Bo še kakšno dekle tvegalo in zbiralo rokerje, kot je to bilo nekoč, še pred nekim drugim virusom, virusom HIV, ki je tudi umiril razvratne težnje. Po drugi strani pa je zmaga italijanskih rokerjev Måneskin na Evroviziji dala upanje, da tudi za to zvrst še obstaja prihodnost. O tem, kaj lahko pričakujemo, smo govorili z našimi rokerji, ki so doživeli že kar nekaj sprememb na naši sceni.
Peter Lovšin: Muzkonterji nimamo pojma
»To vprašanje bi morali nasloviti na vlado, potem na epidemiologe, potem pravnike, bančnike, ekonomiste …, čisto nazadnje pa na muzkonterje, ki smo, je videti v zadnjem času, zadnji na lestvici informiranosti o čemerkoli. Celo o rokenrolu. Prepričan sem, da je dosti bolj odgovornih ljudi, ki v zvezi s tem vedo dosti več kot mi.«
Zoran Predin: Za vstop v garderobo bo potrebno mednarodno potrdilo, hehe
»Prihodnost rokenrola po koroni je zelo negotova. Za zdaj kaže, da se bo poletnih in jesenskih koncertov lahko udeležila samo precepljena in prebolevna manjšina publike. Veliki in masovno obiskani rokovski koncerti so izključno odvisni od precepljenosti prebivalstva.
A rokovski koncerti imajo svoj edini smisel v načinu druženja in skupnega prepevanja, zato morajo biti takšni, kot so bili do pandemije, ali pa jih več ne bo. Rokovski koncerti so pravzaprav odvisni od tistih, ki se nočejo cepiti.
Na vprašanje, ali bodo še groupies, lahko odgovorim, da sem prepričan, da se bo vsaka prava grupie odgovorno pravočasno cepila, da bo lahko še naprej varno oboževala svojega glasbenega heroja. Rokerji bodo za vstop v garderobo ali hotelsko sobo zahtevali mednarodno digitalno potrdilo, hehehe.
Kar se tiče drog in rokenrola danes, pa lahko povem, da so današnje muzikantske droge najrazličnejši vitamini, prehranska dopolnila in mogoče kakšno pivo po koncertu. Od slogana ni ostalo nič več. Tisti, ki seksajo, se ne drogirajo, tistih, ki se drogirajo, seks ne zanima, rokenrol je pa način življenja, ki je trenutno prepovedan.«
Vlado Kreslin: Prihodnost je negotova
»Vsi se sprašujemo, kakšne bodo posledice pandemije v prihodnosti. Že zdaj se ne rokujemo tako pogosto kot prej, že zdaj se prepiramo o cepljenju itd. In seveda, kaj se bo zgodilo z rockom, ko pa je medsebojna bližina publike eden od pogojev dobrega rock koncerta.
Kar se tiče zmage rockerjev na Evroviziji, lahko povem, da se mi zdi ta festival kot nekakšna revija bizarnosti, kjer imaš večji uspeh, čim bolj si čuden in nenavaden. Ne verjamem, da bi uspeh Italijanov pomenil kakšen poseben obet za priljubljenost avtentičnega rocka. No, vseeno je dobro, da so zmagali, baje je komad dober. Skoraj nerodno mi je priznati, da ga še nisem slišal.«
Igor Leonardi: Svoboda, ljubezen in življenje
»Forget the Rock & Roll, just give me sex and drugs, (smeh) se je cinično pošalil neki stari roker … Rokenrol ni le stil glasbe, ampak tudi uporniški odnos do življenja, ne kar tako, brez razloga, ampak predvsem zaradi svobode, ki si jo je včasih treba tudi izboriti. Rokenrol je svoboda, svoboda je ljubezen, ljubezen je življenje!«
Omar Naber: Pričakujem razcvet
»Osebno mislim, da se bo po izbrisu pandemije rokenrol dobesedno razcvetel. Ljudje smo v tem letu in pol to pogrešali bolj, kot smo pričakovali. Že zdaj, ko pandemije še ni povsem konec, se vidi, da ljudje prireditev, koncertov in rokenrola ne jemljejo več za samoumevne. Zdaj, ko nam je bilo to za lep čas odvzeto, vidimo, koliko nam to pomeni in koliko vpliva na kakovost naših življenj.
Zmagovalci zadnje Evrovizije Måneskin so ena lepših osvežitev ne samo evropske, ampak tudi svetovne scene zadnjega desetletja. Njihova brezkompromisnost, tako kar se tiče sloga, nastopa, obnašanja, načina izražanja, oblačil in seveda tudi glasbe, je povedala, da je 2021 leto za iskrenost brez olepšav in pretirane pazljivosti. Od prve sekunde so bili moji absolutni favoriti. Še posebej pa sem vesel, da je zmagala italijanska zasedba. Od nekdaj trdim, da so Italijani najbolj muzikaličen narod na svetu.«
Alen Steržaj, Big Foot Mama: Prisila ni naravna
»Odrske izkušnje Big Foot Mame na aktualni akustični turneji kažejo, da prisila varne distance in sedeče publike ni človeku naravna. Na vsakem koncertu se namreč kljub akustičnemu konceptu občinstvo spontano razživi, že kmalu po začetku pridirja pod oder in divja kot v 'starih električnih' časih. Big Foot Mama bo torej očitno preživela, drugo vprašanje pa je, ali bo preživel rock kot globalni žanr. Ta je začel usihati že veliko pred korono, po zaslugi turbokomercializacije in internetizacije glasbene industrije. Prihodnost je negotova, a vseeno menim, da korona ne bo izničila rokenrola, festivali se dogajajo (Exit letos kar uspeva), morda bo zaradi fašizacije družbe celo prinesla revolt, podoben hipijadi v 60. ali punku v 70. letih.«
Mimi Inhof, agencija Bfree koncerti, specializirana za koncerte doma in v tujini, in dolgoletni glasbeni novinar: Rokenrol ne bo nikoli umrl
»Iz enačbe seks, droge in rokenrol so že zdavnaj izpadle droge, razen na elektronsko-plesni sceni. A rokenroil ne bo nikoli umrl, preživel je vojne, epidemije in avtoritativne režime, zato ga tudi trenutna situacija ne bo ubila, pa čeprav bo kdo trdil, da mu grozijo vse tri nevarnosti hkrati. Je pa zanimivo, da se (vsaj za zdaj) aktualni dogodki ne reflektirajo v roku, za zdaj edini glasbeni ustvarjalci, ki so se lotili komentarja te situacije, prihajajo iz voda hiphopa. Zdi se, da pop/rock/metal scena predvsem hrepeni po trenutku, ko se bodo srečali s publiko kot nekoč in bodo koncerti predvsem zabava za vse prisotne.
Seveda se bosta dve leti hibernacije opazno zarezali v glasbeni posel. Mladi ustvarjalci in glasbeniki, ki so na sceni dlje, a niso od svoje obrti obogateli, živijo pa od rednega koncertiranja, so v finančni stiski, saj v tem času niso smeli ustvarjati prihodka z nastopi pred občinstvom. V Ameriki so se, zahvaljujoč dobri precepljenosti, že vrnili koncerti pred polno zasedenimi prizorišči, koncertna jesen bo na drugi strani Atlantika res bogata. V Evropi se je pred kratkim odvijal festival Exit, prvi večji evropski festival po začetku epidemije, tudi v Angliji se v drugi polovici poletja, kot kaže, vračajo koncerti s polno zasedenostjo kapacitet. V avstrijskem Wiener Neustadtu septembra napovedujejo enodnevni festival za 25.000 obiskovalcev brez zahtevane razdalje, a ob upoštevanju pogoja PCT. Tudi na Exitu so dosledno upoštevali pogoj PCT, ki bo ostal evropski standard vsaj do prihodnje pomladi oziroma, kot kaže zdaj, do dosega željene precepljenosti in prekuženosti, ki bosta ustavili epidemijo.
Ljudje si želijo koncertov, naval na vstopnice za velike dogodke v 2022 to jasno kaže, je pa trg občutljiv za signale iz politike. V naši agenciji, ki vozi potnike na koncerte v sosednje države, se je to že večkrat videlo – nazadnje konec junija, ko se je po mesecu dni dobre prodaje s prvo grožnjo jesenskega »zapiranja, če ne bo do konca poletja 70-odstotne precepljenosti« prodaja že naslednji dan popolnoma ustavila. Verjetno se politiki ne zavedajo posledic nepremišljenih izjav na določene dele gospodarstva. Če bi se jih, bi komunicirali bolj premišljeno.
A rokenroll ne bo umrl, epidemija bo slej ko prej mimo in na koncu bo, tako kot vsi segmenti gospodarstva, utrpel nekaj udarcev, a ne fatalnih. Nato bo prišla postpandemična evforija, ki bo vladala nekaj let. Predvidevam, da se bo ta ekscesnost kazala v glasbi, produkciji, frizurah, lirični tematiki in modnem slogu. Verjetno bo delovalo kot 'revival' osemdesetih in šele po zasičenju trga se bo rokenrol vrnil h koreninam in naravni glasbeni cikel se bo začel znova.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
