Tako so Laibachi pred slovensko publiko predstavili projekt, ki se je začel leta 2019, ko so na povabilo Anje Quickert, predsednice Internationale Heiner Müller Gesellshaft, začeli pripravljati ta nastop. Quickertova je predstavo tudi režisirala. Premiera se je zgodila februarja 2020 v Berlinu, tik preden se je v Evropi razširila pandemija COVID-19.
A začetki sodelovanja med Laibachi in Heinerjem Müllerjem segajo v leto 1984, ko je zasedba iz Trbovelj pripravila glasbo za predstavo Kvartet, ki je v režiji Eduarda Milerja nastala v Slovenskem narodnem gledališču. Leto kasneje se je skupina po naključju srečala z Müllerjem v Berlinu. Kljub pogovorom do sodelovanja ni prišlo, Müller pa si je sposodil nekaj glasbe v neki predstavi. Šele petintrideset let kasneje pa se je zgodilo »tisto, kar bi se že davno moralo zgoditi: Laibach in nemški dramatik in pesnik Heiner Müller skupaj« kot pravi Anja Quickert.
Nasploh je med zasedbo in dramatikom veliko paralel. Oboji so začeli svojo pot v cenzuriranemu okolju, v Vzhodni Nemčiji ter Jugoslaviji. Leta 1961 so Müllerjevo dramo Preseljenka cenzurirali po prvi predstavi, posledično pa so ga umaknili iz društva pisateljev. Cenzura pa se je leta 1983 zgodila tudi Laibachom, saj so po posredovanju policije prekinili njihov koncert, ko so na zagrebškemu glasbenemu bienalu istočasno prikazali pornografsko vsebino in Josipa Broza Tita. Poskus popolne cenzure pa ni uspel in kot pravijo Laibachi: »Na koncu so obupali in nas sprejeli za svoje, tako Müllerja v Vzhodni Nemčiji kot nas v Sloveniji in Jugoslaviji.« Nasploh je bil Müller velik kritik Vzhodne Nemčije, večino njegovih dram jemlje motive ravno iz življenja za železno zaveso. Po padcu Berlinskega zidu, ko je sicer postal neke vrste svetovna ikona, pa mu je zmanjkalo idej za pisanje. Tudi Laibachi so znani po svoji stalni borbi proti sistemu. Med plesom z njimi pa pogosto pademo v polemične vode, do meje dobrega okusa in v veliko kontroverznost. Še eno podobnost med Müllerjem in Laibachi pa lepo opiše Anja Quickert: »Müller pogosto pravil, da njegovih ‒ pogosto zelo hermetičnih in zapletenih ‒ besedil ni nujno razumeti, temveč jih je bolje izkusiti. Predvsem v gledališču. Glasba ima na zelo poseben način sposobnost in možnost, da se fizično dotakne ljudi.« Zapleteni in pogosto dvoumni teksti so nekaj kar povezuje tako Laibache kot Müllerja.
Laibachi so si tokrat ponovno delili oder z Mino Špiler ter pevcem in flavtistom Cvetom Kobalom. Na odru so bili še pianist Sašo Vollmaier, tolkalci The Stroj in godalni kvartet Vier Personen Quartet. Glasbo je prispeval Matevž Kolenc, vizualno pa je predstavo uredil Komposter. Za svetlobne efekte je poskrbel Tomaž Čubej, za zvočno perfekcijo pa Matej Gobec. Predstave v gledališču Hebel am Ufer so bile izvedene zgolj v nemščini, medtem ko so za slovensko publiko nekateri teksti bili prevedeni v slovenščino. Le te je recitirala Katarina Stegnar, ki je nadomestila Susanne Sachsee in Agness Mann, ki sta to vlogo opravili na treh predstavah v Berlinu. Urška Brodar, Mojca Kranjc in Polonca Kovač so prevedle besedila, medtem ko so bili na voljo tudi podnapisi.
Muzikal Wir sind das Volk se je začela s citatom vzetim iz Müllerjevih besedil: »Vaš problem je, da ne morete umreti. Zato pobijate vse okoli sebe.« Že začetek je dal vedeti, da bo tokratna doza nemško-slovenskega domoljubja izjemno temačna. Citati so se vrstili skozi celotno predstavo. Med drugim smo slišali priredbo Pravljice bratov Grimm o voljnemu otroku, ki govori o bolnemu otroku, ki je našel mir po smrti šele takrat, ko ga je na grobu s šibo udarila mati, Milo v Bayreuthu, ki predstavi mesto, ki smrdi po milu, ki so ga med drugo svetovno vojno domnevno delali iz Judov. Vmes smo imeli priložnost slišati monolog iz Müllerjevega otroštva, ko so nacisti odpeljali njegovega očeta in o temu kako je bil obravnavan kot tujec. Ena izmed daljših recitalov pa je Heracles 2 ali Hidra, kjer junak, ki želi ubiti pošast sčasoma izve, da je pošast sistem in on sam. Prav tako smo slišali Pesem o osamljeni deklici, Red, Pesem o letalcu, Oče, Angel obupa, Jaz hočem biti Nemec in druge. Po bučnemu aplavzu je imel krajši govor še njegova svetost Peter Mlakar.
Pripovedoval je o temu, kako »ljudstvo niso glave zvezane v eno dušo, ni ljubezen med votlimi eksistencami, temveč je platforma sile za mrcvarjenje.«. Primerjal je ljubezen z neskončnostjo in jo označil za najvišje dobro, ki nas »odtrga od mej v nas in okoli nas«. Prav tako pa dodal, da je naša želja po še konec konca, ter nam za konec zaželel, da uživajmo, dokler še lahko.
Album Wir sind das Volk bo izšel pri založbi Mute naslednje leto. Zasedba bo z nastopi nadaljevala konec oktobra, ko se bodo v mestu Schorndorf v Nemčiji predstavili s projektom The Coming Race.
