Na Pop TV spremljamo novo domačo humoristično serijo Sekirca v med, v kateri Mojca Funkl in Jožef Ropoša igrata glavni vlogi, Jožica Avbelj pa igra zvedavo sosedo Roziko, ki mora imeti vedno vse pod kontrolo. »Moja vloga je tako večplastna, da prav uživam,« pravi igralka, ki je sicer že nekaj let v pokoju, a se ne ustavlja. »Dela mi res ne zmanjka,« se pohvali energična rdečelaska, ki jih bo letos (neverjetno!) dopolnila sedemdeset. Nosilka Borštnikovega prstana je bila praktično vso kariero zvesta Mestnemu gledališču ljubljanskemu, kjer zdaj pripravlja monodramo, s katero bo obeležila svoj jubilej, hkrati snema že drugo sezono serije, nastaja pa tudi biografija, ki jo o njej piše Petra Pogorevc – izšla naj bi spomladi.
Zakaj vam je všeč vloga Rozike?
Najprej moram pohvaliti scenaristki, Jernejo Kajo Balog in Pio Vatovec. Prvič, ker je to čisto slovenska nadaljevanka, drugič pa, ker imata kakih dvajset likov, ki jih tako dobro razvijata. Scenarij je tako duhovit in preseneča, moja vloga je pa tako zanimiva, da prav uživam. Producent Aleš Pavlin mi je najprej dejal, da lahko igram tudi teatrsko, če hočem, in da lahko improviziram. S tem mi je odprl vsa vrata: kot igralka se počutim zelo ustvarjalno in svobodno. In to je prima! Rozika pa je tako … Človek bi mislil, da bo kar »krepala«, ampak ne! Njo vse zanima, vsega se loti, uči druge, kako je kaj treba, in tudi sama kar naprej nekaj študira: igra karte, šahira, trenira jogo … Ne morem verjeti, da je tako odprta. Veliko sicer tudi izgubi, a vedno najde novo zanimanje in v vse se vrže stoodstotno. Zelo je živa. V nekem napovedniku sem prebrala, da je Rozikino življenje zelo lagodno – ne vem, ali je res. Ona se bori za svoj prostor pod soncem, zelo skrbi za svojo hčer, dobro se razume z vnukom. Čeprav je videti, da se ves čas prepirajo, se imajo v resnici strašno radi. Ta skrb za »mačkice« je pri Roziki zelo izrazita.
Ona je glava družine?
Ja, ja! In ne le glava svoje družine, tudi drugih, nič je ne ustavi, povsod je doma. V bistvu je borka.
Sta si v tem podobni?
Ja, ampak da bi se tako borila kot Rozika – najbrž ne, ker sem imela srečo, da sem bila vseh teh petdeset let kariere precej zaposlena. Delala sem stvari, ki so me vznemirjale, z zanimivimi kolegi in režiserji, ki so mi pustili razvijati nek moj način. To so bili ljudje, ki so znali prisluhniti igralki in je ne tlačiti. Blazna sreča!
Ste izživeli vse, kar ste si na začetku kariere želeli?
Jaz si nisem ničesar želela. Preprosto me je zanimalo igranje. V enem svojih prvih intervjujev (s Sandijem Čolnikom v Jani) sem izjavila, da je treba samo migati, in dokler migaš, torej igraš, si v redu. In sem ves čas igrala. Vendar to ni bila moja želja iz otroških let.
Kaj pa ste želeli postati kot otrok?
Šivilja, tovarišica, potem sem želela študirati jezike, se ukvarjati z mikroskopom ali teleskopom, biti kapitanka na ladji … Potem pa sem si sredi gimnazije kar izmislila, da bom šla na AGRFT. In sem šla.
In ste igralka že petdeset let, ves čas aktivni in še vedno delate.
Ja, še kar delam. Predvsem me veseli, da me vabijo k delu »ta mladi«, to je najlepše, kar se ti v življenju lahko zgodi. To so res izpolnjene želje: da si zanimiv tudi za mlajše generacije.
Bili ste tudi profesorica dramske igre na AGRFT. Zakaj radi delate z mladimi?
Z mladimi se ves čas učiš. Najprej jih poskusiš ti nekaj učiti, potem pa ugotoviš, da je dobro, da jih vzameš takšne, kot so. Oni že vse vedo, treba jih je samo spomniti in pogledati, kaj je v danem trenutku dobro in kaj ne. Če je nekdo naredil nekaj zelo narobe, sem mu rekla, da to zdaj ni dobro, ampak naj tega ne pozabi, ker: »To si ti, to je tvoje, spravi za nekoč drugič.« Moj namen ni bil igralca sesuti in na novo sestaviti, nikakor ne, ampak smo izhajali iz tega, kar so, in jih počasi, počasi vodili naprej. Ti poveš, kar je pomembno, potem pa je od igralske senzibilnosti odvisno, kam bo šla.
Torej ste imeli mehak pristop do poučevanja? Velikokrat poslušamo o tem, da je študente igre treba najprej »zlomiti«.
So različni načini. Ne vem, zakaj bi te prestrašene mlade ljudi, ki pridejo na šolo in si neizmerno želijo biti igralci, ovirala, če jih lahko spodbujam.
Mislite, da lahko več dosežete z lepo besedo in spodbudo kot s strogostjo?
Odvisno, pri kom. A načeloma ja.
Kakšni so danes mladi igralci, če jih primerjate s časom, ko ste vi študirali?
Tega ni mogoče primerjati, ker je čas tako drugačen, drugačno gledališče, drugačni teksti – vse je drugače. Videti je, da so nekako bolj tehnično usmerjeni. Kako bi rekla … Kot pravijo: telefončki, telefončki. Mi smo včasih čitali knjige, zdaj pa je treba iskati po internetu, a pametne stvari, ne neumnih. Na internetu je vse živo in treba je znati najti stvari, ki te zanimajo in so verodostojne, niso izmišljene.
Kako v poplavi informacij na internetu najti prave, verodostojne?
Zame je drugače, ker sem prebrala toliko knjig in poznam veliko ljudi, s katerimi se lahko pogovarjam o določenih stvareh, videla sem ogromno filmov in predstav, skratka, ogromno nekih informacij je že v meni in lahko samo spremljam, kaj so spremembe in kam gredo. Nekaj pa ti tudi zdrava pamet pove, kajne?
Mislite, da danes mladi premalo berejo?
Branje je nekaj čudovitega, čudežnega, a za nekoga, ki je usmerjen drugam, v kakšno fiziko, matematiko, riše in podobno, gleda, bere in vidi druge stvari. No ja, včasih me zelo začudi, da ne poznajo kakšnega zelo slavnega filma. Jaz nimam otrok, tako da o tem ne morem prav kompetentno govoriti, vem pa, da zrastejo popolnoma prima ljudje, tudi če malo manj čitajo.
Zakaj nimate otrok?
Nisem jih želela. Ker sem sama en velik otrok! Nikoli nisem imela te potrebe, materinskega čuta. Sem pač malo drugačna. Moja sestra ima dva otroka in je najboljša mama na svetu, kot sem jaz najboljša teta na svetu. Imam strašno rada otroke, a svojih pač nisem želela imeti.
Zakaj to večina težko pove na glas? Še vedno vlada prepričanje, da je največje poslanstvo ženske biti mama.
Za nekatere zagotovo je, za druge pa ne. Saj tudi vsi moški niso očetje. Ljudje smo pač različni. Nekateri pa »trajbajo« po starem, kaj kdo mora biti. To se mi zdi obupno. Ali da je družina osnovna celica – lepo vas prosim!
Je to odmev še vedno prevladujoče patriarhalne družbe, čeprav govorimo o enakosti med spoloma?
Ne samo, da še nismo enaki, še nazaj gremo; še malo, in bomo morale ženske hoditi za moškimi, ali kaj? To je grozno! Za kaj smo se pa borile? Cel kup pravic smo si priborile, naj tako tudi ostane, ne da lezemo sto let nazaj in nas eni »deci tukaj rihtajo«, lepo vas prosim! Spet se bomo morali boriti, za vse, ker je očitno vse pod vprašajem. Počasi nas »kuhajo«. Grozljivo je, da ni nobenega dialoga med tistimi, ki vladajo, in ljudstvom.
Kultura je tudi med panogami, ki so potegnile kratko ...
Kako je to žalostno! Cel kup ustvarjalcev, ki ves čas ustvarjajo, s tem malo denarja, ki ga lahko zaslužijo … Nikoli ne bom pozabila, kako so se na začetku epidemije zbrale modne ustvarjalke in začele šivati maske, brezplačno, s prostovoljnimi prispevki – in zato niso dobile nadomestila. Ta hecen odnos do samoiniciative, pomoči ljudem, to se kar pozabi. Sem bila zelo žalostna.
Žal smo šli že pred tem v to smer: individualizem, egoizem, pozabljanje na sočloveka …
Ja, ampak problem je, da to postaja uradna politika. Ljudje smo strašno ljubeznivi, prijazni, radi priskočimo na pomoč, če je mogoče. Narobe je, da se dobro v človeku ne spodbuja, ampak tlači.
Verjetno ima to svoj namen. Deli in vladaj, morda zato ta razdeljenost ...
Ne vem, ali smo razdeljeni, to nam oni ves čas govorijo, a jim ni treba vsega verjeti. Kolikor jaz hodim naokoli, bi rekla, da nismo razdeljeni, ljudje se med sabo zelo dobro zastopimo. Če se jaz nasmehnem prodajalki ali ona meni, je za obe dan lepši. Moj oči je tako lepo vprašal, ali pozdravljam šoferja, ko vstopim v avtobus. Sem rekla, da ja, če me pogleda, sicer pa ne. Pa mi je rekel, naj ga vseeno pozdravim. To je pravi način komunikacije. Osnovno spoštovanje sočloveka. Vsak bi moral začeti pri sebi. Jaz pravim: po ustavi, desetih božjih zapovedih in zdravem človeškem razumu. Saj ni tako zapleteno!
Nas je korona streznila, da smo končno dojeli, da bomo zmagali le, če se združimo in si pomagamo, ali bomo še naprej pluli vsak na svoji barki?
Mislim, da to ni vprašanje, ker so ljudje že ljubeznivi eden do drugega, vprašanje je le, kaj se nekdo odloči, da bo, ali kaj bo videl in počel.
Torej je treba samo odpreti oči za lepe stvari?
Ja, in vztrajati pri tem, kar mislimo in čutimo. Če pa ti nekdo ne ustreza, ti dela slabo, mu to povej ali pojdi stran. Ni treba, da to pripelje do krizne situacije. Kar se dela z našim denarjem, je pa sploh … Ne vem, kaj storiti, kako to ustaviti. Nisem dovolj pametna.
V bistvu bi potrebovali Roziko, da bi pometla s tem ...
Ja, da bi se malo lotila nove vlade. Je dovolj »gajstna« in poskuša. Teh stvari se namreč ne smemo bati. Potrebujemo inventivne ljudi, ki resno vzamejo problem, kot da je njihov, in potem se morda tudi drugi zbudijo. Saj se tudi pri nas zelo trudijo, da bi več ljudi prišlo na proteste, da bi bilo več ljudem mar, da bi se več ljudi zavzelo. Saj se nekaj premika zaradi petkovih kolesarskih protestov, vztrajnost je namreč lepa čednost. Sem bila tudi sama kar nekajkrat zraven, to se mi zdi pravi način: miroljuben, artikuliran, pameten … Mislim, da bi morali iti večkrat na cesto, to smo včasih počeli, ko smo bili mladi. A ne z nasiljem, sem proti temu, pa proti žaljenju, poniževanju.
Če se za konec ustaviva še pri vaši sedemdesetletnici, ki jo boste slavili 15. novembra …
V MGL pripravljamo monodramo En sam smaragd, režira Jana Menger, ampak v bistvu želimo z ekipo le narediti en gledališki dogodek. Sedemdesetletnica gor ali dol, to so zame samo številke in vsako leto se veselim nove. Se pa moja sedemdesetletnica po naključju prekriva s 70-letnico MGL. Vsa ekipa, z mano vred, si želi narediti le dobro, zanimivo predstavo, ki bi jo ljudje z veseljem hodili gledat in bi jo jaz z veseljem igrala.
