Čeprav Gal George Gjurin zadnja leta deluje v Kanadi, ki je njegova druga domovina, ga ni bilo težko ujeti. To poletje bo namreč preživel v Evropi, ne nazadnje pa bo kot debitant nastopil na Melodijah morja in sonca. Glede na to, da ne hodi na festivale, je to veliko presenečenje – kot njegova »poomlad« ...
Zadnje dni slišim na radijskih postajah nekaj novega, vašega, pomladnega. Bo držalo?
Drži! To je skladba Poomlad. Prav ste prebrali. Izgovarja se čisto normalno, pomlad – piše pa se z dvema o-jema, saj sem hotel poudariti frazo v refrenu in tone cis, e, gis. Torej PO-O-MLAD. Ob poslušanju skladbe je hitro vsakomur jasno, zakaj sta v naslovu dva o-ja. Pripravil sem jo prav posebej za slovenske radijske postaje, s katerimi smo se pred leti sicer morda res znašli na malce nasprotnih bregovih glede nekaterih kulturno-glasbenih tem. A kljub temu: jaz sem vedno imel rad romantiko radia, radio je zame pač zelo romantična stvar. Ta eter. To, da moraš vse opraviti samo z glasom in mikrofonom in z glasbo in prispevki s terena – z zvokom, ki potuje neznano kam in neznano komu in ki moraš prepričati in ga razveseliti. Kdor pozna zgodovino radia, z lahkoto prepozna njegovo pomembnost – in tudi vso lepoto radijskega koncepta.
Zdi se mi, da je bilo vaše nekajletno zatišje kar dolgo. Bi se strinjali, da morda celo predolgo?
Ne, predolgo ni bilo. Stvari potrebujejo svoj čas, da se umirijo, razvijejo, odvijejo, spočnejo, prerodijo, tako kot mi ljudje sami in naša početja, občutki in tudi delovne usmeritve in cilji. V zadnjih letih sem imel toliko dela z glasbenim delovanjem v Kanadi, da sem moral Slovenijo postaviti malce na stranski tir. A nič zato, pavze so dobrodošle. Tako v glasbi kakor v življenju – in pri delu. Po materi sem namreč Kanadčan, imam dvojno državljanstvo – in hkrati imam že od rojstva dve domovini: Kanado in Slovenijo. Prišel je pač čas, ko sem javno zaplul tudi na drugo stran Atlantika, tako v jezikovnem, torej angleškem (in malce tudi v frankofonskem) smislu, kakor v fizičnem. Dejstvo, da sem začel pred leti resno glasbeno delovati tudi v Kanadi, čutim pravzaprav kot svojo državljansko dolžnost.
»Splošna skrb za kvalitetno glasbeno dejavnost in socialno dobrobit glasbenikov v Sloveniji je navadna evropska sramota.«
Kaj vse ste torej ustvarjali v tem času?
Predvsem sem veliko snemal in pisal glasbo v svojem torontskem studiu v Oshawi, snemal se je material za dva dokumentarna filma o mojem delu in nasploh življenju v Kanadi, ki so ju gledalci lahko premierno videli na RTV SLO. Posnel sem deset uradnih kanadskih videospotov. Nato je prišlo tudi do izida dvojnega studijskega kanadskega albuma, imenovanega C, ki se je potegoval za album leta, tudi za kanadskega grammyja, trenutno pa se C poteguje za album leta in tudi izvajalca leta na nagradah OMA v Ontariu.
Sliši se zelo dejavno!
Je kar divje, ja. Treba je delati, ne pa jamrati. Vmes sem postal še polfinalist ISC, prestižnega in največjega tekmovanja avtorjev v Nashvillu. Tukaj govorimo o precej resni konkurenci: več kot 26.000 avtorjev in več kot 100.000 pesmi. Opravil sem tudi turnejo po ZDA, kjer so mojo kanadsko glasbo, kljub splošni zahtevnosti ameriške publike, zelo toplo pozdravili. Zanimivo je, da je na primer po odigranem koncertu do mene po avtograme prihajalo precej Afroameričanov, očitno jim v uho leže moj zvok. Ameriški radijci so bili v okviru mojih intervjujev na ameriških radijskih postajah predvsem pozorni na besedila, za katera tudi v angleščini skrbim, da so na dokaj poetičnem nivoju, enako kot to ves čas poskušam pri glasbi, ki je namenjena za slovenski trg. Za skladbo Poomlad mi marsikdo reče, kako lepo je besedilo. Slovenci imamo radi dobra slovenska besedila, saj jih edine zares razumemo in to se velikokrat pozablja – sploh ko slišim kakšne slovenske bende, ki delajo muziko v polomljeni angleščini, je, kot da ne bi razumeli, za kakšen trg delajo in kaj ljudje okrog njih razumejo in s čim se lahko zares poistovetijo.
Kako drugačna je Kanada, če sploh?
Po eni strani je Kanada glede naravnih lepot kot ena res ogromna Slovenija. Morje, gore, žitna polja, gozdovi. Kulturno gledano je v zadnjih 30 letih postala zelo multikulturna. Spomnim se let, ko smo v Kanadi komaj kdaj videli Afroameričana, Azijca, sikha ali Indijca. To se je zdaj popolnoma spremenilo. Imigracije je ogromno, predvsem kvalificiranega kadra, ki prinese znanje in inovacijo. Kljub ohranjanju svojih identitet se priseljenci načeloma integrirajo v sistem, prevzamejo kanadske navade in sčasoma postanejo Kanadčani tudi v kulturnem in jezikovnem smislu. Tako pisane imigracije zaenkrat v Sloveniji ni, in mislim, da je tudi ne bo v prihodnosti, vsaj ne v taki meri.
Kaj pa splošni bivanjski pogoji?
Glede bivanja je nekako tako, da so obleke zelo poceni, hrana podobno kotira kot v Sloveniji, gorivo je cenejše, predvsem pa so davščine v Kanadi bistveno nižje. In ko rečem bistveno, to pomeni res bistveno. Tudi DDV je nižji (8 oz. 15 odstotkov). Na koncu meseca ti ostane pač več denarja, v Sloveniji prek 60 % na razne načine daš nazaj Fursu: zato nihče ničesar zares nima, razen tisti, ki gredo v kredite ali pa kradejo oz. kakorkoli goljufajo. Pri 40 ali celo 50 si praktično nobeden v Sloveniji ne zmore kupiti stanovanja ali hiše z lastno prisluženim denarjem, ne da se zadolži do vratu. Čez lužo si hiše kupujejo 30-letniki. Bistvena razlika je, da si v Kanadi s poštenim delom lahko dejansko nekaj prislužiš in ti nekaj ostane – v Sloveniji pa ne. Mislim, da se to ne bo bistveno spremenilo. Stanovanja v Ljubljani dosegajo že po 500.000 evrov in več. To je naravnost noro – in ljudje to sprejemajo.
Kako bi opisali Toronto?
Toronto je zelo prijazno mesto, tako kot Ljubljana, in ni nevarno, to ni New York, L. A. ali Mexico City. Če se zgodi kak umor, npr. med tolpami v Mississaugi, je to prva stvar na TV-poročilih. Umor je resen incident, dogodek, o katerem se na CTV poroča. V New Yorku pa žal le vsakdanjost. Sicer pa je tako: Ljubljano obkroža dvopasovnica, v Torontu pa nas skoraj v središče mesta pripelje 18-pasovna avtocesta. Toronto je sicer mesto, polno parkov, kakršen je Tivoli, ima tramvaj, kakor ga je včasih imela tudi Ljubljana, predvsem pa ima zelo živo staro mestno jedro – kakor Ljubljana.
Pandemija ... se vas je zelo dotaknila?
Trenutno je situacija v Ontariu in Quebecu malce hujša kot v Sloveniji, ukrepi so veliko strožji in ljudje se jih bolj držijo, saj bi se radi vrnili v normalo. Resno koncertiralo se še nekaj časa ne bo. Trenutno sem v Sloveniji, saj je situacija veliko boljša in čakamo, da se nam napolnijo poletni koncertni datumi. Nekaj jih že imamo zasedenih, najdete jih na moji spletni strani. Sicer pa je tako: v Kanado lahko, kljub temu da sem Kanadčan, pridem izključno tako, da na letališču v Torontu naredim PCR-test, potem moram v hotel za tri dni, ki je odrejen od države, in sicer na svoje stroške (2000 dolarjev na osebo za pičle tri dni). Nato se moraš odpraviti domov v karanteno, a le, če si negativen. V primeru pozitivnosti moraš oditi v vojaško bazo, v Trenton, pod polni nadzor osebja. Karanteno preživljaš izključno doma, brez izhoda, z ločeno kopalnico, ločenim dostopom do hrane, ločeno spalnico, in sicer polna dva tedna, kar stalno preverjajo. Če kršiš karanteno, te čaka kazen 750.000 dolarjev in zapor do šestih mesecev ali izgon iz države za nedržavljane. Ukrepi v Sloveniji so torej mačji kašelj proti nekaterim ukrepom drugod po svetu. Glede glasbeništva pa je povsod enako klavrno, katerikoli kontinent gledaš. Bistvena razlika je, da v Kanadi obstaja vrsta državnih in privatnih inštitucij za socialno in delovno pomoč glasbenikom in glasbeni industriji. Tega v Sloveniji ni, kajti niti ena sama ekipa Ministrstva za kulturo v zadnjih 100 letih ni bila sposobna osnovati programa za razvoj glasbe v Sloveniji in njeno prepoznavnost izven Slovenije. In tako bo seveda tudi ostalo, ne delajmo si utvar. Splošna skrb za kvalitetno glasbeno dejavnost in socialno dobrobit glasbenikov v Sloveniji je navadna evropska sramota.
Skočiva za konec v poletje. Kolikor vem, imate v rokavu še eno melodijo, ki jo boste predstavili na Melodijah morja in sonca, kajne?
Res je. Pravzaprav imam za radie in slovensko publiko pripravljene kar tri poletne skladbe. Junija bo prišla na plano bendovsko zveneča in nežna Priveži se name, potem julija skladba z MMS z naslovom In še zadnja zvezda vzide, potem pa avgusta še skladba Rad imam obe, ki prinaša bolj indie zvok. Na MMS se bova odpravila v duetu skupaj z Manco Fekonja, mojo dolgoletno prijateljico in zdaj že stalno sodelavko v bendu, ki je lani opravljala maturo, prvič pa je z mano stala na odru že pri svojih dvanajstih. Je čudovita oseba in pevka in tudi mlada skladateljica. Manjka mladih nadarjenih avtoric, zelo jo podpiram. O Manci boste še veliko slišali. Vmes si lahko na YouTubu za vtis poslušate tudi njeno skladbo V Italijo, ki sva jo posnela lani poleti. In druge njene, ki jih snema kar sama doma! Zelo simpatično!
