Plesalka, koreografinja, plesna pedagoginja in gledališka ustvarjalka Maša Kagao Knez se kot temnopolta, pa čeprav hči slovenske matere, rojena in živeča v Sloveniji, vse življenje sooča s predsodki, stereotipi in rasizmom. O tem se je odločila »spregovoriti« v plesni predstavi Črna koža, bele maske, ki bo prav danes (seveda prek interneta) premierno uprizorjena v Anton Podbevšek Teatru.
Zakaj ste se odločili, da s svojo predstavo odprete temo rasizma?
V bistvu ne naslavlja toliko rasizma, ampak bolj stereotipe in predsodke. Zdel se mi je pač primeren čas. Saj vemo, da je zadnje čase kar veliko nestrpnosti. Pa morda sem zdaj že dovolj zrela, da si sploh upam odpirati take teme, ki se jih prej nisem hotela lotevati, ker me je bilo strah oziroma sem se tudi sama navzela prepričanja, da rasizma ni, da je to zgodovina, da obstaja samo v Ameriki in podobno. Morda me je najbolj »zaznamovalo« srečanje z Ivano Djilas. Že s predstavo Juri Muri v Afriki sva se malo dotaknili tega, da se sploh ne sprašujemo o rasizmu, kako smo se navadili na določene opazke, da niti nimamo ustrezne terminologije in sploh ne vemo, ali je zamorček slabšalno ali ne, kako radi posplošujemo, na primer vidimo Afriko kot revno celino, in tako dalje. Z Ivano sva se veliko pogovarjali o tem, ker ima otroka, ki je bil rojen v Gani. Pripovedovala mi je o njegovih izkušnjah, pogosto je tarča posmeha in stereotipov. Ko me je spraševala za mnenje, sem ji odgovorila, da je to pač Slovenija in se bo že navadil. Ko sem videla, kako je zgrožena, sem ugotovila: »Saj res, zakaj bi se moral tega navaditi?« Mi smo se dejansko vsi tega navadili; čeprav rasizem obstaja, o njem ne govorimo.
Kaj sicer menite o posvajanju temnopoltih otrok, ki ji je pri nas kar nekaj?
Težko govorim o tem, ker te izkušnje nimam. Posvajanje otrok se mi na splošno zdi super, ne glede na to, od kod prihajajo, saj je otrok brez staršev ogromno. Poznam sicer kar nekaj ljudi, ki so posvojili otroke iz Afrike, in mislim, da je bila večina presenečenih, ker so se morali spoprijeti s temami, ki jih prej niso spoznali.
So se danes razmere glede rasizma kaj izboljšale?
Najbolj pomembno je, da vsi razumemo, da pri rasizmu ne gre le za barvo kože, torej raso, ampak za vrsto nestrpnosti, ki so prisotne v čisto vseh družbah. Družba vedno išče zunanjega sovražnika; včasih so bili to barbari, zdaj pa so neki drugi; pri nas nikoli ni šlo toliko za polt, bili so na primer južnjaki, Romi, zdaj migranti. Katerakoli skupina, ki se ne šteje kot naša, lahko naleti na nestrpnost, v vsaki družbi. Rasizem je torej prisoten, ker nekomu koristi, da gradi neko identiteto družbe na podlagi izrivanja drugih. A spet poudarjam, da ne govorimo le o rasah, ki so le eden od družbenih konstruktov, namenjenih delitvam; nestrpnost je v tem primeru denimo podobno kot pri spolu odvisna od moči in pozicije v družbi.
Je potemtakem rasizem vgrajen v človeka? Se ga bomo sploh kdaj otresli, bomo kdaj lahko neobremenjeno pogledali na drugega, drugačnega?
Posameznik bi moral sam pri sebi opazovati vsakdanje situacije – spet pravim, da to ne leti le na rasne, ampak na vse možne stereotipe, na primer: »Glej jo, baba za volanom.« Takšne stvari izrečemo in se jih sploh ne zavedamo, ker so tako ukoreninjene v nas, so plod stoletij predsodkov, neenakosti. Mi smo lotili teme rasizma, ker je to naša izkušnja. Nedavno sva z Ivano Djilas v ljubljanski Drami delali predstavo Moj mož o stereotipih o ženskah, neenakosti spolov. Mislim, da je premik možen, a moramo kot posamezniki paziti, da nas ne potegne v to nestrpnost, da bi se je navadili. Zavedati se moramo, da imajo besede veliko moč, zato moramo malo paziti, kaj izgovorimo. Naredimo tri vzdihe, preden kar »butnemo« ven, kar nam prileti na pamet.
Vendar je komunikacija danes na zelo nizkem nivoju, sploh pri uporabi družbenih omrežij ...
Res je, kadar imaš distanco ali si skrit za lažnim imenom, lahko na dan pride marsikaj. Mislim, da je za tem skrit strah. Stoletja so nam vcepljali strah pred nečim ali nekom, ki bo kriv za našo nesrečo. To je bistveni problem in se še danes lepo vidi, na primer veliko ljudi misli, da nam bodo migranti pobrali službe. Kakšna logika je to? Kakšne službe? Treba je tudi malo pomisliti in ne le verjeti hujskačem, ki želijo, da smo sovražni, ker je to zelo močno čustvo, ki združuje »nas«. Zato so si tudi izmislili rase, za sovraštvom do temnopoltih je bil vedno neki interes: prisvajanje ozemlja, poceni delovna sila in tako naprej. Zraven pa moramo biti človeški in civilizirani, ker se to pač spodobi, zato moramo reči, da so oni zaostali in manjvredni. Ves čas so Afričanom »delali uslugo«, da so jim dali možnost in jih »civilizirali«. Samo interes je vse to, a potem je kar naenkrat vse črno slabo, kar naenkrat se v učbenikih znajde zapisano, da so temnopolti drugačni, v slovarju se znajde beseda zamorec ... To so stvari, s katerimi nihče ne misli nič slabega, a potem dejansko izpade zelo slabo. Ves čas se vedemo, kot da nestrpnosti ni, še huje, teh oseb sploh ne vidimo – pa govorim za vse marginalne skupine, revne, osebe s posebnimi potrebami, invalide ... Omenjamo jih le, kadar nekomu pridejo prav, največkrat kaki eliti, ki hoče hierarhijo. Čeprav smo že zelo napredovali, je nestrpnosti veliko, ker ne znamo ceniti osnovnih vrednot in se zatikamo v napačne stvari.
Še danes slišite kakšne opazke zaradi barve kože?
Tudi, čeprav so žaljivke zdaj zelo redke, več pa je nekega navdušenja, ker te ljudje vidijo kot eksotičnega, in ti potem rečejo na primer čokoladica in se te želijo dotakniti. Ko si označen kot drugi, ljudje malo izgubijo občutek za intimni prostor. To me je vedno motilo, verjetno sem se zato tudi postrigla, ker so se me konstantno navdušeno dotikali, češ kako »drugačne« lase imam. In to ljudje, ki jih ne poznam. S tem sem postala poosebljena fantazija, ne več človek. To se dogaja, kadar rečemo: migranti, invalidi, blondinke, temnopolti ali policisti, saj je vseeno – ko enkrat označiš skupino in nekaj posplošiš, ljudem vzameš osebnost, postanejo objekt.
Mislite, da umetnost oziroma ples lahko pomaga kaj izboljšati?
Ne vem, koliko je res mogoče narediti. Niti v svojih predstavah ne moraliziram preveč, nisem angažirana, aktivistična avtorica, da bi kaj glasno povedala ali s prstom kazala na nekoga. Imam drugačen način, ki morda deluje malo bolj lahkotno, a vseeno opozorim na nekatere stvari. Kako bo to vplivalo na publiko, ne vem. Morda vsaj odpiram nekatere teme in bo komu skozi možgane švignila kakšna misel. Gre za mini korakec, a sem se vsaj izrazila, nisem bila tiho.
Je ples vaš ventil, zdravilo?
Lahko bi rekla tako, čeprav nikoli nisem tako razmišljala. V zadnjih letih šele vidim, da je to res. Da sem našla ples kot svoj izraz, mi marsikdaj pomaga v težkih situacijah. S plesom lahko grem v svet, ki je samo moj, in izplešem stvari, na katere ne morem vplivati, lahko pa jih vseeno izrazim. To v vsakem primeru pomaga. Zanimivo, da sem se vedno skrivala in si želela biti nevidna, po drugi strani pa sem si izbrala ravno ples in oder, kjer si izjemno viden. A oder mi pomeni moj svet, napol sanjski, domišljijski, zato se počutim zaščiteno, kot nekdo, ki prenaša ples, ne pa kot Maša, ki ima svoja čustva in jo boli, če ji rečeš to in to.
Je torej Maša na odru neka druga Maša ali ste to še bolj vi?
Mislim, da sem na odru najbolj jaz.
Ste tudi učiteljica plesa. Koliko je pri nas zanimanja za afriške plese in kulturo?
Izraz afriški plesi je problematičen, saj prav tako krepi stereotipno prepričanje o enem plesu »daljne Afrike«. Seveda pa se za tem skriva ogromna celina z nešteto plesi. Kljub geografski razpršenosti in raznolikosti imajo nekaj skupnih lastnosti, ki so me v stiku z njimi prepričale: komunikacija med plesom in glasbo, natančnost in subtilnost v gibu, poudarek na skupnosti, pomembnosti poslušanja in sodelovanja v skupini. Bolj kot na spoznavanju kulture je pri mojem učenju poudarek na spoznavanju posameznikovih plesnih razsežnosti. In mislim, da je to tisto, zaradi česar je zanimanje veliko. Tečaje spremljajo glasbeniki v živo, kar ustvari drugačno atmosfero. Gre torej za možnost izražanja skozi gib in ob glasbi, ki da energijo, ki je očitno ljudem zelo všeč.
Čeprav se nam zdi, da Slovenci nismo prav zelo »gibalni«, če se primerjamo z Afričani?
O tem sem ogromno razmišljala, se spraševala, kaj je stereotip in kaj je res, ko pravimo, da imamo nekaj v krvi. Mislim, da gre za okolje in vzgojo, ki nekaj spodbuja ali pa ne, ne za gensko predispozicijo. Skoraj vsak se lahko spomni situacije iz otroštva, ko so nam govorili, da za nekaj nimamo smisla, in so to v nas zatrli. Samo poglejte otroke, vsaka mamica navdušeno razlaga, koliko ima njen otrok smisla za ples, za ritem ... Seveda, to je nekaj primarnega, potem pa nas okolje počasi uokviri in prirojeno znanje ubije. To je bilo sicer v našem okolju že zdavnaj zatrto, ni se spodobilo plesati, Cerkev je ples prepovedala, češ da je grešen, in podobno, na primer v Afriki pa je ples bolj ohranjen in ga spodbujajo.
