Zadnja leta jo lahko spremljamo predvsem v jutranjem programu, za katerega pravi, da je to »tista prava televizija v živo, neposreden stik z gledalci, tudi program, ki od voditelja zahteva, da pozna veliko področij.«
Dolgo vas že spremljamo na televiziji. Jaz se vas recimo spomnim z Eme ...
Tudi jaz se vas spomnim z Eme. Bili ste med najbolj zvestimi oboževalci festivala in vodili slovenski evrovizijski klub. Verjetno je bilo na začetku novega tisočletja. To se zdaj sliši zelo daleč nazaj! A bila so dobra leta za Emo, mar ne? Velika imena slovenske glasbe, drzni kostumi in transvestitska skupina, ki je zastopala Slovenijo. Veste, da se še vedno videvam z evrovizijskimi oboževalci iz Londona, Birminghama in drugih krajev, ki so redno zahajali na naše izbore? Tu pa tam spijemo pivo v pubu in se smejimo starim zgodbam. Evrovizija je res nekaj posebnega. Meje med nastopajočimi in oboževalci so od nekdaj bile zabrisane. Vsi smo bili ena sama, velika družina.
So bile to vaše prve oddaje ali ste bili s televizijo povezani že kaj prej?
O, ne ne, življenje je obstajalo že pred Emo. (smeh) Takoj po gimnaziji sem opravila avdicijo na TV Slovenija, takrat v mladinskem programu. Doma dolgo časa nisem povedala za to, oče je izvedel šele, ko me je zagledal na ekranu. Televizija je bila moj prvi samostojni korak v življenju, nihče v moji družini ni bil novinar ali nastopal pred kamero. Pri nas so vedno bili lekarnarji, inženirji, profesorji glasbe in ekonomisti. Televizija mi je omogočila, da grem svojo pot. Sem pa že v otroštvu rada nastopala. S sestro sva na domačem dvorišču redno prirejali koncerte za dva soprana. Izdelali sva tudi vstopnice in jugoslovanske dinarje, s katerimi si jih lahko kupil. Sorodstvo je bilo silno tolerantno. Pokupili so vse večerne predstave in ploskali stoje.
Če se ne motim, pa ste soustvarjali tudi na komercialni televiziji, kajne?
Pomembna izkušnja so bila leta na Kanalu A. To so sredi devetdesetih bili zametki prve komercialne televizije na Slovenskem. Na njej je delovala zanimiva generacija ljudi, ki še danes ustvarja in ureja TV-programe, navsezadnje tudi direktorica TV Slovenija Natalija Gorščak. To takrat ni bila velika medijska hiša, nismo bili razdeljeni po sektorjih in skupinah, vsi smo delali vse, se učili osnov montaže, nastopa pred kamero. Še danes sem hvaležna Branku Čakarmišu, ki mi je takrat dal prvo priložnost. Mito Trefalt in Marko Prpič sta potem bila tista, ki sta me zvabila nazaj v nacionalno RTV-hišo in nikoli več je nisem zapustila. Že zato, ker je to hiša, ki je, vsaj svoj čas, znala poskrbeti za mlade kadre. Nudila nam je številna izobraževanja in priložnosti. Všeč mi je tudi raznolikost programov in poklicev, tudi to, da pokrivamo veliko stvari, ki jih drugi ne. Od leta 2015 denimo delam na oddelku za dostopnost, kjer pripravljamo zvočne opise za gledalce z okvaro vida. Poseben občutek je delati za nacionalno TV-hišo. Zvesta sem ji že več kot 25 let.
Oče je izvedel šele, ko me je zagledal na ekranu.
Kako pa ste iz večernih oddaj zajadrali v jutranji program?
Rada imam nove izzive. In sploh se zdi tudi za voditelja ali novinarja z izkušnjami dobro, da včasih zamenja temo ali okolje. Ksenija Horvat je danes izjemna voditeljica pogovornih oddaj s kulturniki in drugimi gosti, Igor E. Bergant je nepogrešljiv pri Odmevih, Saša Jerkovič je bil tako simpatičen voditelj razvedrilne oddaje, pa čeprav smo vsakega od njih najprej srečevali na drugem področju. Tega je v naši hiši še vedno premalo. Se mi zdi, da si hitro v svojem vrtičku in potem leta in leta pokrivaš ene in iste teme. Tako kot igralce v filmih in serijah velikokrat vidiš v podobnih vlogah. Jutranji program je bila zame osvežitev, predvsem spet tista prava televizija v živo, neposreden stik z gledalci, tudi program, ki od voditelja zahteva, da pozna veliko področij. In če so se nam pred leti še nasmihali, češ, oddaja, ki pokriva trivialne teme, smo danes eden najbolj gledanih programov Televizije Slovenija z mlado, ambiciozno ekipo. Prav iz naših vrst je tudi nekdanji voditelj Rok Smolej, ki je danes urednik Programa plus, zagotovo enega najbolj inovativnih programov v naši hiši.
In ravno ta jutra z vami so še kako osvežujoča in vedno polna zanimivih zgodb. Kdaj vas potemtakem prebudi budilka?
Ojoj … zgodaj, prezgodaj! Ker me ponavadi prebudi skrb, da bo tudi budilka zaspala. Ponavadi sem pokonci že okoli tretje ure zjutraj. Enkrat se je vseeno zgodilo, da sem zaspala na oddajo. Ekipa je opazila šele petnajst minut pred začetkom programa. Še dobro, da imam tekaške noge in blizu do službe!
Imate zjutraj kakšen poseben ritual, da potem zažarite?
Veste, kaj meni pomaga? Skodelica pravega kakava in jutranji program Radia Slovenija. Lepi glasovi me takoj prebudijo. Že kot otrok me je pri ljudeh vedno privlačil glas. Zakajeni alti, prehlajeni bas baritoni. To me postavi na noge. Včasih preklopim tudi na BBC, da se izognem slabim novicam iz domačega okolja.
V oddaji Dobro jutro med drugim ne manjka kulinaričnih razvajanj ... Slednje se mi zdi, imajo gledalci najraje. Kaj vse ponavadi pripravljate, kar se kulinarike tiče?
Sprva sploh ni bilo predvideno, da bom ob petkih že ob 8:45 tako zavzeto sekljala čebulo. To je prinesla epidemija koronavirusa, ko smo čez noč ostali brez kuharskih mojstrov in sem v studiu začela kuhati sama. Gledalcem je bilo všeč in smo podaljšali tudi v drugi val, tokrat skupaj s kuharski mojstri, ki se menjavajo glede na tematiko in recepte. Skušamo biti čimbolj raznoliki, od tradicionalnih jedi do zadnjih senzacij iz sveta tipa cronuts ali penasta kava. Z urednico oddaje Dašo Lamut in redaktorico Ljubico Mlinar se trudimo dodati čim več vsebine, da bi večkrat spregovorili tudi o poreklu sestavin, o zgodovini jedi. Tu je še veliko zanimivih zgodb.
Vam potemtakem kakšen recept posredujejo tudi gledalci?
O ja, pa ne samo receptov. Zdaj si izmenjujemo tudi kuharske knjige. Zadnjič sem v studiu pripravljala recept iz knjige Ivana Ivačiča, ki mi jo je podelil dedek, ko sem sem se prvič preselila na svoje. Iz tega se je razvila prava tekma, kdo ima starejšo izdajo. Sporočila gledalcev so se kar usula. Obožujem stare kuharske knjige! Take, v kateri najdeš še kak listek z opombami nekdanje uporabnice ali kak madež od prikuhe. V oddaji smo že večkrat kuhali jedi iz prve slovenske kuharske knjige, Kuharskih bukev, ki jih je leta 1799 napisal Valentin Vodnik. Za slovenski kulturni praznik smo preverili tudi recepte Magdalene Pleiweis iz leta 1868 in stare kuharske izraze. Smo tako veselo »šprudljali s šprudeljco«, pa »putra« je bilo tudi veliko na »plehu«. Vam povem, stare kuharske knjige so lahko imenitno branje!
Če zaključiva, kaj pa doma najraje pripravljate?
Prvi koronski val me je povsem prizemljil. Tudi kot popotnico. Tako sem lani potovala vsaj v kuhinji, kako eksotično začimbo več in že sem bila na drugem kontinentu. Letos lažje prenašam vse ukrepe in omejitve. In tudi v kuhinji se vračam k dobrim, starim jedem. Dneve preživljam ob radiču s krompirjem, pašti fižol, joti, verzotami z mlinci, juhah, ki se same kuhajo, medtem ko visim že na petem Zoom sestanku. Je pa kuhanje nekaj, kar me pomirja, sploh v teh časih. Daje mi občutek normalnosti in v vsakdan vnaša red, pa čeprav zgolj razpet med zajtrkom, kosilom in večerjo.
Ponavadi sem pokonci že okoli tretje ure zjutraj.
