Jožef Ropoša ni le igralec, ampak tudi pesnik, slikar in predvsem strasten ljubitelj narave. Vsako leto nabira zdravilna zelišča in iz njih ustvarja. Police v njegovem laboratoriju, kot imenuje shrambo, se šibijo pod kozarčki domačega pesta, marmelad, grenčice, zeliščnih mazil, čajev … »To mi je v užitek. Ničesar ne prodam, vse, kar naredim, podarim, to je moj majhen, skoraj neviden prispevek k boljšemu svetu,« razloži.
Vse najboljše! Je 60. rojstni dan velika prelomnica?
Mah ne, saj sta bili že štirideset in petdeset. Prvič sem se o letih zamislil, ko sem imel 34 let in mi je par let starejši kolega Pavle Ravnohrib rekel, da se staramo in da ga to skrbi. Na minevanje pa sem prvič pomislil, ko sem bil še zelo majhen, nekje med četrtim in šestim letom, ko je moja mama izjavila, da gremo vsi rakom žvižgat. Takrat sem prvič dojel to primero in sem se nato precej ukvarjal s smrtjo in sam s sabo ter ob tem večkrat doživljal tesnobo in ta antološki srh izginotja. Želja mladega bitja po življenju je namreč tako velikanska, da občuti in dela, kot da je nesmrten, racionalno zavedanje, da bomo nekoč vsi odšli, pa odlaga. Obletnice nas spomnijo, da je naš odhod – tako kot je bil prihod – neizbežen.
Kaj ste ugotovili – je smrt konec?
Konec je za vsakega posameznika, v naših zemeljskih srajčkah pač ne moremo obstajati v neskončnost. A obstaja nadnaravno, nekaj po tem, nekaj, kar se ne vidi. Tega se vsi zavedamo, v starih dobah so se še bolj, ker je bila magija del znanosti. Človek, ki danes to čuti, ve, sluti, v racionalnem svetu ne sme preveč izstopati s svojimi ekspozeji, ker je takoj pomendran. A to je omejenost razuma. Čisti um pa to zelo dobro ve. Ampak to ne pomeni, da imam jaz čisti um, kje pa! Vedno mi je bilo žal, da nisem bolj pameten. V mladosti sem si želel, da bi mi bilo danega več intelekta, več razumevanja; da bi postal moder.
Verjetno ste tudi zato tako povezani z naravo?
Ta me res napolnjuje, brez narave ne morem. Fasciniran sem nad njo, ta svet je božansko lep!
Čeprav ste v bistvu mestni otrok?
Ja, sem rojen v Ljubljani, a moja mama je s Kozjanskega, oče pa Prekmurec, in od drugega do četrtega leta sem živel pri babici in teti v Prekmurju. Najprej je bilo grozno, ker sem bil ločen od mame, čeprav sta me redno obiskovala, oče je na tomboli zadel fička, to je bil eden prvih ljudskih avtomobilov takrat v Ljubljani. (smeh) A počasi sem se privadil. Narava tam – tista milina … gričevnate pokrajine Goričkega so nekaj izjemnega! Babica je bila vračarka, zdravilka, poznala je rastline in enostavne »finte«, na primer kurila je slak, njegov dim naj bi zavaroval hišo pred strelo. Pa kakšne vaške zgodbe o nadnaravnem so krožile tam! Na primer, kako se umrli javljajo in trkajo. In bilo je govorno spominjanje, govorna Wikipedija – vsi so vse vedeli preko ustnega izročila. Zdaj ni več tako. V ta stari svet sem popolnoma padel in ga srkal, tudi še potem, ko sem hodil tja samo na počitnice.
Ljubezen do narave in zelišč ste torej prevzeli od babice?
Tako je. In sem to razvijal naprej. Že pri petnajstih sem si začel kupovati knjige o zdravilnih zeliščih, zdaj jih imam cel kup.
Pa jih še uporabljate ali veste vse na pamet?
Seveda jih še kdaj potrebujem. Vem za določene, ne pa za vse rastline, kdaj in kaj izločajo, nisem tako dobro izučen, da bi bil lahko fitoterapevt.
Ste pa vrač?
(smeh) Na neki način sem res. Fino bi bilo, če bi bil še šaman!
In babico ste že presegli?
V bistvu sem. Ampak ona je bila dobra. Znala je uporabljati stvari, ki so jih od nekdaj imeli doma. S tem je zdravila.
Danes na to pozabljamo in iščemo instant rešitve – tablete, takoj moramo biti v pogonu, takoj mora nehati boleti.
Zato pa potem prihaja do izgorelosti, infarktov, psihičnih težav – slednje so vedno težje kot organska celitev. Na fizisu smo že zelo napredovali, a ne vemo še vsega. Saj znanost ni nič slabega, veliko dobrega je prinesla, a morali bi biti bolj naravni, pa nismo. Saj smo vendar tudi mi del narave!
Pa smo bolj navdušeni nad tehnologijo in buljimo v ekrančke. Ne razmišljamo več, vse imamo na dosegu enega klika, poplavljeni smo z informacijami.
To je posledica neumnosti – nova doba ponuja novo neumnost. Z umetno inteligenco bodo še velike težave, nepredstavljive, če že zdaj zelo zasužnjuje ljudi. Sam sem se tega zavedel pred kakšnimi šestimi leti, ko sem na avtobusu ugotovil, da vsi, ne glede na starost, buljijo v pametne telefone. Sam se poskušam brzdati, a se velikokrat zalotim, koliko časa vseeno zapravim za to. Preveč se ukvarjamo s tako nepomembnimi stvarmi. Kako smo smešni! Človek, ki je prekrasno bitje, remek delo narave, bulji v malo štirioglato plastično škatlico, ki mu predstavlja ves svet. Kaj ni to v nebo vpijoča beda?
Imate dva sinova, Vida (30 let) in Klemna (27 let). Njiju je tehnologija verjetno popolnoma dobila v past?
Ja, ja. Se spomnim, da sta bila ves čas na igricah, kadar sta bila pri meni – po ločitvi sva imela z ženo namreč deljeno skrbništvo. Zelo sem ji hvaležen za ves trud, ki sva ga družno posvetila vzgoji sinov. Radi se imamo, ne le s fantoma, tudi z obema bivšima ženama sem v dobrih odnosih. Zakaj pa ne? Saj razočaranja in prizadetost počasi minejo. Fanta pa se dobro razumeta tudi z mojo zdajšnjo partnerico Emo.
Eme ne boste popeljali pred oltar?
Ne vem, nikoli ne reci nikoli. To se mi zdi velika obveza. Jaz sem se obakrat poročil zato, da bi z ženo živel srečno do konca svojih dni. Zelo sem bil razočaran nad sabo, ko se ni izšlo. Po prvi ločitvi sem še mislil, da je bila deljena krivda, a se je v drugem zakonu ponovila ista napaka, torej niso krivi drugi, ampak je nekaj narobe z mano. To bi moral najprej pri sebi predelati, preden sem skočil v drugi zakon. Zdaj sem, razumem, zakaj se je kaj zgodilo, in sem pomirjen.
Zakaj je zakon velika obveza? Saj je izvenzakonska skupnost izenačena z njim.
Saj je etična odgovornost popolnoma enaka. Zakon je pač samo lep in nekako družbeno bolj sprejet. In vsi običaji, ki pridejo zraven, tudi niso tako slabi. Meni se zdi razlog za dober žur vedno na mestu. (smeh)
Torej je tudi vaša okrogla obletnica dober razlog za zabavo?
Ja, ampak zdaj je žal to prepovedano. Ne vem, kdaj se bomo spet lahko na veliko družili in šli v kakšno dobro gostilno. Lani sem svoje prijateljice še lahko povabil na kosilo. Imamo posebno pesniško skupino Ujeta (ime je nastalo iz naših inicialk). V bistvu so to prijateljice moje Eme. Na začetku sem se še branil, ko me je vabila zraven, kaj bom težil med samimi ženskami. A so me sprejele in se vse lepo pogovarjamo, brez zadržkov, ker sem moški – jaz sem tam Joži, da smo same babe. (smeh)
Očitno se ne bojite pokazati svoje ženske plati?
Nimam težav s tem. Jo imam pa res kar izrazito, to sem očitno podedoval. Saj je logično: iz enega oplojenega jajčeca lahko nastane moški ali ženska. Tudi zato ni noben spol več vreden. Čeprav se mi zdi, da ženske še vedno niste enakopravne moškemu, kar se mi zdi zelo žalostno, ker smo popolnoma enakovredni, eden brez drugega ne moremo prokreirati. Noben spol ni boljši, sta enakovredna in oba je treba spoštovati. Pravzaprav je treba spoštovati vsa živa bitja.
Kaj pa menite o razkritju spolnega nadlegovanja na AGRFT?
To, kar se je zgodilo, je vredno vse obsodbe. Tega se ne dela in treba je poskrbeti, da se ne bo več dogajalo. Se pa sprašujem, zakaj žrtve niso spregovorile prej, zakaj je šele zdaj dozorel trenutek. Pa s tem ne zmanjšujem zavrženosti teh dejanj, da ne bo pomote. In tu bi rad omenil še psihične malverzacije nekaterih režiserjev nad določenimi igralci tekom študija predstave. Saj se te ne dotakne fizično, a psihično te razbije, in to že formiranega igralca. Marsikaj si dovolijo, ker so določeni režiserji psihični vampirji in morajo najti žrtev, nad katero se znašajo, seveda takšno, ki se mu pusti. Soigralci pa večinoma pogledajo stran, veseli, da se ne spravlja na njih. Takšne zlorabe moramo zelo natančno definirati in pustiti človeku, da diha, te bolnike pa odstraniti. Ne živimo v idealnem svetu, a naša naloga je, da se mu bližamo. Živeti bi morali v skladu z dejstvi, še bolje, v skladu z naravo.
Se vam ne zdi, da se mu še oddaljujemo?
Zdaj je čas, da se začne vračati dobro. Svet je organiziran že do te mere, da bi res lahko poskrbeli za osnovne potrebe čisto vseh in se ukvarjali z duhovnostjo. Kaj pa ljubezen? Kje je to osnovno vezivo vesolja? Včasih so bile revolucije, zdaj se ljudem ne splačajo, ker bi izgubili določene dobrine, zato zdaj pristajamo na status Q, kar pa je slabše kot revolucija. Zato bi apeliral na notranjo revolucijo vsakega posameznika. Živimo v prekrasnem prelomnem času, trenutna epidemija bi lahko bila začetek takega prehoda.
