Filipa so na smuči prvič postavili pri štirih letih. »Spominjam se, da sva z očetom pogosto hodila na nočno smuko in kar na sedežnici ponavljala poštevanko. Za pravilen rezultat sem imel toliko časa, da se je sedežnica premaknila od stebra do stebra. Nadaljeval sem pri cicibanih, tam sem bil dober, a ne preveč. Na srečo moja starša nista bila obremenjena z rezultati. Pustila sta, da sem treniral, kolikor me je veselilo, in smučanje se mi nikoli ni zamerilo,« pripoveduje. Počasi je napredoval do mladincev, se pridružil B-reprezentanci. Zadnje leto, preden je pustil alpsko smučanje, pa je bil v A. »Nekateri mislijo, da smo tekmovalci v smučarskem krosu odpadli alpski smučarji. A ni tako. Sam sem z moško A-reprezentanco treniral hitre discipline, preostala znanja pa dobival še na kolesu (obožujem downhill) in v drugih športih. Vse to sem prenesel v smučarski kros,« razlaga. Zdaj se le smeji ob spominu, kako slab je bil na prvi tekmi. A to ga je motiviralo. Modro pa je tudi ugotovil, zakaj je v tem športu tako malo tekmovalcev, saj je treba poleg alpskega smučanja obvladati še start, skoke in si upati dati vse od sebe, obenem pa imeti srečo. Garač, kakršen je, je hitro dosegel krasne rezultate, a hkrati staknil kopico poškodb.
Lahko bi izdal katalog poškodb.
»Imel sem jih že toliko, da je težko našteti. Zoprno je bilo, ko mi je pri padcu počila ledvica. Kar nekaj časa sem bil v bolnišnici; zame je bilo najhuje, ker sem moral mirovati dva tedna. Ledvica pa se je pozdravila sama od sebe. Pri tem športu se ni težko poškodovati. Povprečna hitrost je okoli 80 kilometrov na uro, včasih tudi sto, vmes pa so še skoki. Nenehno se zaletavamo. Pri meni so se vrstili zlomljeni roke, prsti, zviti gležnji. Na srečo pa ni bilo nič resnejšega. Dobro sem se držal z vezmi, bil odporen proti padcem. Gležnje sem imel bolj zvite od poletnega dela življenja – skokov s kolesi, trikov in salt. Tu sem si uničeval tudi rame in zapestja. Zoprno poškodbo pa sem staknil ob padcu lani na Švedskem, na tekmi, ki se je izkazala za mojo zadnjo: z mišice na zadnji plati mi je odtrgalo podkožje z maščobnim tkivom. Ko sem prišel v bolnišnico, so trije zdravniki gledali in modrovali, kaj naj storijo. Tkivo se je boleče razcepilo, a mi niso mogli pomagati. Popokali so mi kapilare, živci in vse drugo. Imel sem notranje krvavitve, te so reševali z drenažnimi cevkami. Peklensko je bolelo, se cedilo ven, nisem mogel ne hoditi ne spati, četudi sem se v vseh teh letih že dodobra navadil bolečine,« se spominja. Zato so se mu začele po glavi poditi še druge misli. Vse pa je sovpadlo še s trenutnimi razmerami.
Sam svoj mojster.
»Namesto da bi bili moja edina naloga le treningi in tekmovanja, sem bil za vse sam. Bil sem gonilna sila ekipe, organizirati sem moral trenerja, fizioterapevta, serviserja, psihologa; vse usklajevati in se obenem angažirati, da sem za vse priskrbel dovolj denarja. Namesto da bi treniral dve uri na dan, sem bil vpet v delo od jutra do večera. Po tako dolgem času ti začnejo malo pešati moči, čedalje več potrebuješ, da se zmotiviraš za naprej. Dve leti sem nekako še vlekel, ko pa so nedavno začeli prestavljati svetovno prvenstvo, sem si rekel, zdaj je pa dovolj. Obenem je odločanje za konec kariere podobno odločanju za prvega otroka: nikoli ni pravi čas. Vedno je še nekaj, kar bi bilo treba narediti ... Vidim, da sem se malo pred novim letom pravilno odločil,« pravi Filip, za katerega je bil prvi dan v »penziji« neznansko lep. Ljudje so mu pošiljali lepe želje, fotografij z raznih tekmovanj in druženj.
Malo nostalgije ne škodi.
»To je v meni prebudilo veliko lepih spominov, na katere sem v nenehnem hitenju skoraj pozabil. Videl sem, kako pestro in lepo življenje sem imel. Včasih se ne zavedam veličine, ki sem jo naredil skozi športno in osebno pot. Včasih potrebuješ nekoga, da te spomni na to. Res sem doživel veliko lepega in dobrega. Predvsem pa je zame dragoceno to, da sem veliko potoval in spoznal ogromno ljudi po vsem svetu. Lepo je vedeti, da kamorkoli zdaj pridem, imam vedno nekje nekoga, ki me je vesel in me bo sprejel odprtih rok. In tudi jaz bom vesel vseh prijateljev iz tujine, ki me bodo obiskovali,« pravi Filip. Zadovoljen pa je tudi, da je ob upokojitvi njegovo telo v dobrem stanju. Ne glede na vse poškodbe, trka na les, da so kolena ostala cela. Zaveda se dragocenosti tega, da mu je bilo prizaneseno s klasičnimi smučarskimi poškodbami križnih vezi. Vrhunski šport ni zdrav, saj je preveč ekstremen. Zdrava je rekreacija, a se z njo ne doseže vrhunskih rezultatov. To je tako, kot bi kupil avto in ga ves čas navijal do konca. Seveda bo prej crknil, kot če bi ga vozil zmerno. Tako je zadovoljen, da jo je odnesel samo z bolečim hrbtom zjutraj, ko vstane, in malce tršim korakom.
Bogastvo športa.
»Če bi se še enkrat odločal, bi izbral enako pot. Šport mi je dal res ogromno. Naučil sem se odgovornosti, vztrajnosti, odločnosti, nepopustljivosti, potrpeti, kadar je težko, delavnosti, sestavljanja najboljše ekipe in njenega vodenja, služenja denarja. Seveda pa se pri svojih letih ne počutim kot klasični upokojenec. Pri nas športniki ne morejo živeti od športne penzije, razen če si kakšen ruski olimpijski prvak, potem imaš mesečno rento do konca življenja. Moja penzija je, da sem si skozi športno kariero zgradil prepoznavnost. Če bom znal spretno krmariti s tem, da ne bom šel v medijski zaton, bom na račun tega lahko prav lepo živel. Seveda pa to ne pomeni, da mi ne bo treba več delati. Nasprotno, čaka me še veliko izzivov, pa verjetno tudi garanja. Za zdaj imam zastavljenih kar nekaj stvari, zaradi katerih bom še naprej moral biti dobro telesno pripravljen, tako da se nisem čisto poslovil od treningov,« razkriva Filip, ki ga med drugim čakajo projekti z Red Bullom. Z njim bodo počeli razne vragolije, kot je bil denimo Samo gas na Kaninu ali ko je po Mariboru divjal naokoli z raketnim nahrbtnikom. Pri Elanu pa so ga povabili k razvijanju tekmovalnih smuči, ambasadorstvu in promociji. Odprti so tudi projekti spodbujanja mladih h gibanju. »Meni je šport dal res veliko, otroci in mladostniki me imajo radi, zdelo bi se mi neodgovorno, da jim ne bi vsaj nekaj tega vrnil. Šport, ki sem ga dobil, bi rad predal naprej. To se mi zdi socialna odgovornost,« je odločen in vesel, da bo imel več časa tudi za partnerko Matejo ter njuno dve in pol leti staro hčerko Sofijo.
Strogi očka.
»Odkar je malo večja, še bolj uživam z njo. Vsak dan kakšno pogrunta in ušpiči. Na začetku je bolj potrebovala mamo, da je dobila vso ljubezen, nežnost, previjanje in hranjenje. Zdaj, ko je večja, pa bom z veseljem tudi jaz še bolj angažiran. Večkrat grem kam z njo. Nedavno sem jo celo prvič postavil na smuči. Bila je zelo zadovoljna, ko sva se spustila,« ponosno pripoveduje in dodaja, da je ljubeč, a tudi strog oče. Seveda ne v smislu, da povzdiguje glas in zahteva nemogoče, toda iz lastnih izkušenj se zaveda, da je bolje, če so meje jasno določene. »Pri nekaterih stvareh je preprosto treba biti strog. Imel sem kar nekaj fantastičnih trenerjev in profesorjev, ki so bili strogi, pa smo jih najbolj spoštovali. To poskušam dati tudi Sofiji. Da bo lahko počela vse, raziskovala, ustvarjala, seveda pa v okviru meja. Pri meni izsiljevanje ne pride v poštev,« je odločen očka, ki za zdaj še ne razmišlja, da bi njegova hči dobila bratca ali sestrico. Pravi, da je za to še dovolj časa. Zdaj se bolj veseli odpiranja meja, da bodo šli lahko naokoli, pa tudi tega, da ne bo več toliko odsoten in bo spremljal vsak Sofijin korak in napredek. Malo se namuzne le ob misli, kaj bo, če bo mala ravno tako divja in neustrašna, kot je bil on, saj ga je zanimalo čisto vse, od smučanja, kolesa do motorjev. »Vsekakor jo bom usmerjal v šport, želim ji dati svoj pečat in znanje, nikoli pa je ne bom silil v karkoli ali da bi morala biti športnica. Naj se sama odloči, kaj si želi. Bistveno je, da bo v gibanju videla zabavo in ne bo šla nujno v vrhunski šport. Želim ji dati stvari, za katere mislim, da jih imam: to sta med drugim prijaznost in spoštljivost,« sklene.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
