Novice Svet24

Robert Erjavec je človek štirih letnih časov. »In menim, da je prav, da se v Sloveniji tega zavedamo. Za to, da so trgovinske police založene z dobrotami, je še kako pomembno tudi vreme. Saj če dežja ne bo, tudi solatka ne bo zrasla, pa še kaj,« razmišlja sogovornik, ki ga tudi mimoidoči pogosto sprašujejo po vremenskih obetih. »No, če sem doma, me nihče ne vpraša nič, ker pač ni nikogar blizu. (smeh) Kadar grem med ljudi, pa mi seveda velikokrat zastavijo to vprašanje.« Pa ga, kadar se pri napovedi zmoti, kaj okarajo? »Vsekakor mi ni vseeno, saj je vreme v nekaterih letnih časih še kako pomembno. Tukaj mislim na kmečka opravila, na košnjo, delo v sadovnjakih, vinogradih itd. Ja, seveda me okarajo in to sprejmem. A k sreči je razvoj sodobne tehnologije že tako napredoval, da so vsaj kratkoročne napovedi za našo Slovenijo, z njeno zanimivo lego, vse bolj natančne. Sicer pa opažam, da morda v družbi prevečkrat hitimo in marsikdo vremensko napoved površno prebere ali pogleda. In potem je slaba volja, kajne? Narava nas ves čas opozarja na naše razvade, žal jo premalo upoštevamo.«

Poškodba preprečila športno kariero
Robertovo življenje je danes precej drugačno od tistega, kakšnega si je predstavljal kot otrok. Mimogrede: v otroških letih je bil zelo zvedav, aktiven, pobalinski. »Živ otrok,« pojasni. Bil pa je tudi uspešen športnik. »Aktivno sem se ukvarjal z rokometom, nakar sem po strgani mišici in ahilovi tetivi na levi nogi in natrgani ahilovi tetivi na desni nogi končal športno kariero.« Ima pa šport v njegovem življenju še vedno posebno mesto. »Pomeni mi veliko. Spremljam skoraj vse športe in se vedno veselim z našimi odličnimi športniki. Aktivno se s športom ne ukvarjam, pač pa veliko hodim. Če je sneg, potem tečem na smučeh.«
Svoj čas je opravljal tudi delo športnega novinarja na radijskih postajah. »Med drugim sem pisal poročila s tekem, tudi za Delo in Ekipo,« pove. Zdaj je že vrsto let del ekipe 24ur. »Če pogledam malce nazaj, sem bil med prvimi na nekaj najmanj prijetnih dogodkih, ki so se zgodili v Sloveniji, denimo trojni umor na Gorjancih, tragedija na Savi pri Blanci, tragično verižno trčenje na višnjegorskem klancu, požar v Zalogu … Smo redakcija, kjer lahko vsak prispeva svoj delež, smo ekipa, ki sodeluje, se dopolnjuje, spoštuje. Tako da sem velikokrat na terenu, še sploh v mojih koncih,« pripoveduje. In tako kot pri vseh javnih osebnostih se tudi pri Robertu gledalci kdaj pa kdaj uštejejo. »Zame marsikdo zmotno misli, da sem strokovnjak na področju vremena, a se moti. Je pa res, da se z novo tehnologijo in pridobljenim laičnim znanjem ter zanimanjem za vremenske pojave človek v teh letih marsikaj nauči.«
In kako se počuti kot edini moški med dvema damama? »Mi trije smo najboljši par. Seveda se razumemo, je pa res, da se večkrat slišimo, kot vidimo. Ko ima napoved Katja Jevšek, boste težko v naši hiši videli Jano Morelj ali mene. Naša redakcija je kot najmanjši satelit, ki pa je še kako pomemben del naših oddaj. Ob tem ne smem pozabiti še na Roka, Aleša in Luko, ki s svojim strokovnim znanjem pripomorejo, da podajanje naših napovedi ni samo laično.«
Sicer pa so Robertovi dnevi v zadnjih šestih letih nekoliko drugačni, kot so bili pred tem. »Nekoliko sem 'zategnil ročno zavoro'. Ni več zbujanja ob 3.30 zjutraj ali najpozneje ob 4. uri in potem ves dan biti vpet v radijsko delo oziroma delo v medijih. Danes je to bolj umirjeno, ampak odvisno. Če se kaj res dogaja in to javnost zanima, je lahko dan dolg tudi 48 ur. Poleg vremenske napovedi imam tudi svojo spletno stran DolenjskaNews.com, ki mi jo je bolj v šali kot zares postavil prijatelj. Ja, in stran se bere. Sicer pa še vedno pišem besedila za reklame, posodim tudi svoj glas, moderiram prireditve. Mimogrede, v zadnjih letih je bilo vse več dobrodelnih, kar je nedopustno za našo družbo.«

Skriti talenti
Robertu veliko pomeni narava, ki ga obkroža doma na Dolenjskem. »Opazujem njene drobne stvari, ki so velikokrat spregledane. Slednje tudi fotografiram. Jezi me neodgovornost do narave, ljudi, nespoštovanje tistega, kar imamo, goljufije, nedopustna socialna šibkost delovnih ljudi. Sicer pa po toliko letih različnega dela v medijih priznam, da mi v zadnjih letih prija mir. To je duševna sprostitev, fizično pa podkrepim v gozdu.« Pred hišo ima vrt. »Nekaj moje zelenjave je domače, drugače pa živim v okolju, kjer so moji sovaščani res pridni kmetovalci, tako da se ni bati, da bi mi kaj zmanjkalo. Vedno me dobro založijo. Prav tako so v neposredni bližini tudi odlične kmetije, ki ponujajo domače dobrote. Sam pa se znajdem tudi v kuhinji.«
Čeprav Robi redno vstopa v naše dnevne sobe, o njegovem zasebnem življenju v resnici vemo zelo malo. »Nisem zaprt človek. Tisti, ki me poznajo, so moja družina, prijatelji. Mislim pa, da moja zasebnost ne more osrečevati ali bogatiti nekoga drugega, če se ne poznamo.« A naj vam na tem mestu vendarle razkrijemo nekaj zanimivosti … Robi je študiral ortotiko in protetiko, a tega dela ni nikoli opravljal. Že med študijem je dobil povabilo za delo na radiu in tako se je njegova pot usmerila v svet medijev. Preizkusil se je tudi v vlogi igralca, čeprav sam temu pravi mini vlogice. Še en njegov skriti talent sta risanje in skiciranje. »Včasih sem res veliko risal in manj slikal. Največkrat s svinčnikom in ogljem. Risal sem predvsem figure oziroma ljudi, vse je bilo bolj abstraktno. Kot mladenič pa sem se navduševal tudi nad skiciranjem avtomobilov,« nam razkrije. A tudi to še ni vse! Tu je še glasbeni talent. »Ja, tudi pel sem v zboru novomeške glasbene šole in še vedno rad pojem. Poslušam vse, kar mi je všeč, in ni nujno, da je vedno dobro. Od klasike, jazza, popa, rocka, etno glasbe, pa tudi novejše zvrsti, domačo glasbo. Vse je odvisno od počutja in lokacije.«