Zelo je dobre volje in se ves čas šali, njegovega razpoloženja očitno niso pokvarili ne grozeči virus, ne prestana operacija kolka, ne aktualno politično-družbeno stanje.
Osemdesetletni Janez Hočevar, eden naših najbolj ikoničnih in ljudskih igralcev, je še vedno »dobri stari Rifle«, kot se nam je vsem zapisal v srca od Podarim-Dobim dalje. Čeprav upokojen, ostaja ves čas aktiven. Trenutno skupaj z Ladom Bizovičarjem in Goranom Hrvaćaninom pripravlja interaktivno spletno komedijo Optimisti, na nacionalni televiziji pa ga bomo gledali v seriji Primeri inšpektorja Vrenka.
Začniva s Primeri inšpektorja Vrenka. Serija na spored TV Slovenija prihaja 10. januarja.
O Vrenku ne vem praktično ničesar. Igram očeta inšpektorja, samo tri dni sem bil na snemanju, naredil svoje in adijo. Težko vam povem kaj več.
Ste prej poznali romane Avgusta Demšarja?
Ne, tudi to ne.
Ste jih prebrali, preden ste začeli snemati serijo?
Ne, kje pa. Imam takšne prizore, da zanje vsebina knjig sploh ni pomembna. Svoj lik sem oblikoval prek pogovora z režiserjem in s pomočjo scenarija. O knjigah in zgodbi serije me zato raje ne sprašujte.
Prav. V pokoju ste že šest let, a ves ta čas delate.
Janez Hočevar - Rifle je ustvaril celo goro odličnih vlog, spomnimo se samo nekaterih najbolj kultnih: otroški seriji Naočnik in Očalnik ter Kuhinja pri violinskem ključu, satirično-humoristična radijska oddaja Moped šov, seriji Naša mala klinika in Usodno vino. A najbolj znan zagotovo ostaja kot voditelj kultne športno-nagradne akcije Podarim-Dobim – njegov modro-oranžni šal in volnena kapa sta še vedno vsem prepoznavna.
Seveda! Tisti trenutek, ko bom v »čisti penziji«, ko torej ne bom več ničesar delal, bom umrl! Zdaj nas je malo zaklala korona, ampak ne preveč. Ugotovil sem, da je super! Še nikoli v življenju nisem bil toliko doma, toliko kuhal, toliko užival, se toliko zabaval … Prekrasno je! Še vedno. Pravijo, da bo verjetno trajalo še tja do marca, a meni ni nič hudega. Vsake toliko časa naročim nove buteljke vinčka, enkrat na teden grem v trgovino po »šniceljčke« in druge dobre stvari. In uživam … Veste, še nikoli v življenju se mi prej ni zgodilo, da bi bil lahko nekaj dni v miru doma, ves čas sem letal sem in tja. Zdaj pa je super. Tudi Optimiste smo delali lepo od doma, po zoomu, šele zdaj na koncu smo se dobili, pa še to smo bili vsak v svojem prostoru.
Kako se spoprijemate s koronaukrepi?
Meni so z njimi naredili veliko uslugo, super je! Uživam. Vsako jutro, ko se zbudim, grem na veliko potrebo, in ko ugotovim, da še voham, vem, da nimam korone. (smeh) Tako se vsak dan testiram.
Ste vsi v vaši družini v redu?
Za zdaj smo vsi dobro, tudi vnučki ter sinovi Miha, Andraž, Gašper in Matevž. Smo dislocirani, ker ne živimo skupaj, se pa ves čas slišimo po telefonu in klepetamo prek računalnika.
Vam verjetno vseeno manjka njihova fizična bližina?
Seveda. Veste, kaj, najmlajšega vnučka Karla sploh še nisem videl v živo. Mi pa pošiljajo fotografije in filmčke. Star je že tri mesece, reži se kot pečen maček, samo dedija še ni videl, jaz pa njega ne. Ampak bomo že enkrat nadoknadili.
Vam je korona prekrižala tudi dopust? Ste letos bili kaj na barki in na motorju?
Na barki nisem bil, na motorju pa, a nisem naredil skoraj nič kilometrov – vse skupaj sem prevozil 14 tisoč kilometrov, po navadi pa jih vsaj 20 tisoč. Letos je bilo velik omejitev, nismo šli na primer v Toskano, kot je pri nas v navadi za prvi maj. Veliko sem bil na Hrvaškem, tam okoli Zadra največ, drugje po tujini pa nič. No, enkrat smo šli v Dolomite, drugače pa samo po Jadranski magistrali. V Bosno se ni smelo, v Črno goro tudi ne. Lani smo bili v Albaniji in Romuniji, povsod! Zdaj pa je tako. Prihodnje leto bo boljše, bomo vse prinesli noter, čisto bomo znoreli.
Vi kljub koroni še kar delate, medtem ko so nekateri vaši kolegi v precej slabi situaciji.
Da, to je pa res. Mislim, da so vsi ljudje, ne samo igralci in kreativci, nesrečni, če ne morejo delati. Ne poznam nikogar, ki bi rekel: »Super, ni mi treba hoditi v službo!« Prvi teden še mogoče rečeš: »U, fino, bom malo prost.« A potem … se mi zdi, da ni v človeški naravi, da ne bi ničesar počel.
Kaj pravite o trenutno slabi situaciji na področju kulture pri nas?
Ne spremljam ničesar, a se bo zagotovo že kaj obrnilo.
Mislite, da bo negativen odnos do kulture prevzelo tudi ljudstvo?
Diktatura je varljiva stvar, človek se je težko otrese, ker mu je fina. Težko, da bi ljudje razmislili in rekli, da tako ne moremo, tako se ne gremo. Pogoji za diktaturo pa zdaj so perfektni, ni lepšega, kot če ti še virus pomaga.
Vas ne skrbi, kam pelje slovenska barka?
Ne, ker sem optimist. Zato sem se tudi lotil tega projekta (smeh) in zato ne maram v intervjujih komentirati političnih stvari. Važna je volja. Če si pesimist, škodiš samemu sebi in je konec.
V Optimistih boste reševali svetovne probleme. Katerega bi vi najraje rešili, če bi ga lahko?
Lahko vam odgovorim kot kakšna misica: mir na svetu. (smeh)
Predstava Optimisti bo čisto nova forma, narejena za spletno predvajanje. Ste vešči novih tehnologij, se jih radi učite?
Ne, sem popolnoma analogen tip, a so me zdaj že toliko zdresirali, da znam za našo predstavo kupiti vstopnico. To je že ogromno! Če jo znam jaz, ki sem star 81 let, potem jo bodo znali tudi drugi babice in dedki ter vsi. Mislim, da je to najpomembnejše, ker smo se najbolj bali, kdo bo sploh to gledal, saj ne bodo znali niti karte kupiti in ne bo nič iz tega. Ja, naučite se! Pokličeš in klik in klik. Kupiš si karto in gledaš doma – veste, kako je to fino? Za ceno ene karte lahko povabite vso vas in vsi gledate skupaj. Za samo eno vstopnico! Čeprav se nas zdaj ne sme prav veliko družiti – maske, pa lahko buljite. (smeh)
Ampak gledališče brez gledalcev v živo verjetno ni tisto pravo?
Ne, to zagotovo ni enako. Pa ne le zato, ker nimaš povratnih informacij od gledalcev, ampak tudi zaradi drugih stvari, na primer kota gledanja. Vse je drugače. Ni prav, ni v redu. Optimisti pa ni »običajna« predstava, nima premora, nima reklam, ne moreš je nazaj ali naprej prevrteti, ne moreš je gledati jutri – mi smo tu ta trenutek in ta trenutek igramo, to ni posneto. V tem je »vic. To se mi zdi v redu za nas igralce, ker je še vedno prisoten adrenalin. Pri snemanju lahko ponoviš, tu pa ne, si tu in zdaj. To je čar te predstave. Nimaš časa, da bi šel vmes med gledanjem v hladilnik po pivo. Smo jih dobro naplahtali, kaj? (smeh)
Kako pa boste igrali? Boste skupaj, je kakšna koronapreventiva?
Vsak ima svojo scenografijo, pravo, v realnih dimenzijah. Ne bomo igrali od doma, ker pri meni internet »crkne«, ni glasbe ... Tako da smo v ogromnem prostoru in 20 metrov narazen, samo prek kamer in mikrofonov smo povezani. Se bodo pa lahko vmes vključili gledalci in bomo imeli tudi z njimi kakšno interakcijo, kakšno zafrkancijo. Bomo videli, kako se bo razvilo. Drugače pa je najtežje igrati brez občinstva v živo, ampak očitno se bomo morali počasi navaditi, če nas bodo takole razdruževali.
Je to prihodnost gledališča?
Mogoče, kaj pa vem. V bližnji prihodnosti se še gotovo ne bomo objemali in poljubljali na odru.
Letos 1. februarja ste praznovali osemdesetletnico. Ste ravno še ujeli »normalno« praznovanje, kajne?
Imel sem »žurko«, tik pred začetkom korone sem imel povabljenih več kot 80 ljudi. Čez tri tedne pa sem rekel: »Mater, korona, a nisi mogla priti par tednov prej, bi 'prišparal' par jurjev!« (smeh) Ne, saj je bilo vredno, lepi spomini. Sem pa letos med korono vse uredil, celo kolk so mi zamenjali!
Ste bili na operaciji?
Da, tik pred drugim zaprtjem, pred slabima dvema mesecema. Po treh tednih sem že lahko hodil brez bergle, zdaj pa že tečem, sem čisto pozabil, da sem bil operiran. Zdaj imam nov kolk in »šetam« naokoli kot raketa. So mi dali 20 let garancije, tako da šele pri stotih letih ga spet menjam. (smeh)
Kaj ste pisali dedku Mrazu, da vam prinese letos?
Kakšna dva dobro uležana steaka, da ju bom imel v pripravljenosti.
