Prvakinji igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana Saši Pavček dela kljub zaprtju javnega življenja dela ne manjka. V matičnem gledališču snema zvočno poezijo in uvodnike v predvajanja arhivskih posnetkov uprizoritev v okviru Drame od doma, (na daljavo) poučuje mlade rodove na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, ustvarjalna pa je in bo tudi doma.
Bližajo se božično-novoletni prazniki. Kateri je pri vas glavni dobri mož?
Meni je Miklavž najljubši, ker obdaruje preprosto.
S čim pa se po navadi obdarujete za božič in novo leto? Gre za darila velike vrednosti, morda kakšna ročna dela ... dosti razmišljate o tem?
Darilo je zame že to, da se slišimo, morda vidimo, da smo. Da smo živi in zdravi. Pretiranih obdarovanj, napetosti, ki včasih nastanejo v želji po samopotrditvi, ne maram. Največ mi pomeni mir, prijazni odnosi, pogovor, radost ob srečanju, spontanost.
Kako poskrbite za okrasitev doma? Namenite temu veliko časa in denarja?
Ne. Okrasim bor pred hišo s kroglicami ptičje hrane. Ptički, ki jih zobajo, so najlepša živa dekoracija, zelo rada jih opazujem. Ko vse pojejo, pride pomlad. Namesto smrečice v dnevni sobi pa vsako leto na rastlino obesim snežinke, ki jih je lastnoročno naredila in dala nona mojega bratranca. Gospa je doživela preko sto let. Vsakič me gane, saj jo kar vidim, kako preko stoletnih prstov ovija belo prejo. Te snežinke mi veliko pomenijo, zdi se mi, da tudi naši razširjeni družini, sorodnikom prinašajo mir in sožitje. So moj najljubši novoletni okrasek, saj je vanj vtkana njena ljubezen do kvačkanja in do vseh nas.
Kako običajno preživite božični večer in kako silvestrovo in kako ju boste letos?
Božični večer preživljam doma, letos ne bo nič drugače. Za silvestrovo pa igramo v Drami novoletno predstavo Moj mož, ki jo bomo v živo prenašali preko spleta. Nove okoliščine zahtevajo prilagajanje in upam, da nam bo uspelo. Da bomo v ekipi ostali zdravi in prinesli publiki silvestrsko doživetje.
Kaj je po navadi na mizi na ta dva dneva?
Ker sem bik po horoskopu, vedno kaj dobrega, haha. Ne maram pa kompliciranih jedi, rada imam čiste okuse, mediteransko kuhinjo, tisto, kar zdaj zraste.
Pričarate praznično vzdušje tudi s peko potice, piškotov …?
Rada pečem torte, ko ima kdo rojstni dan. Včasih tudi slaščice in piškote. Za letos pa še ne vem, morda jih bom za veselje in sprostitev.
Ste sicer veseli, da bo tega leta končno konec ali vam je prineslo tudi kaj lepega?
To leto je bilo težko, a po svoje tudi lepo. Veliko spoznanj, pa tudi ustvarjalnosti. Čakam na izid pesniške zbirke Zastali čas pri Mladinski knjigi. Zbirka je večinoma nastala v tem obdobju, zato ne morem reči, da mi to leto ni prineslo tudi ustvarjalne radosti.
Kaj pa si želite, da bi vam pod jelko pustila Božiček in dedek Mraz?
Vstopnico za Kinodvor, vstopnico za kakšen koncert v Cankarjevem domu, sporočilo, če bi šla v teater. Upanje, da pusti vozovnico za vlak na Dunaj za ogled kakšne predstave, pa bom ohranila za prihodnja leta.
Stika z živim občinstvom zaradi epidemije na žalost že nekaj časa ne morete imeti, jih pa z branjem poezije in uvodniki v predvajanja arhivskih posnetkov uprizoritev nagovarjate virtualno. Se na ta način čutite povezani z ljudmi, ki trenutno z vami ne morejo biti v živo?
Se, a na drugačen način. Gotovo ne tako, kot če ljudi čutim v živo, a važna je vsebina, sporočilo, namen. Pri zadnji predstavi Moj mož, ki smo jo odigrali pred zaprtjem gledališča, sem publiko začutila močneje kot navadno; vsi smo vedeli, da se za nekaj časa poslavljamo od živih predstav, in začutila sem hvaležno energijo gledalcev, ki so sedeli v varni distanci in z maskami. Videla pa sem sijoče oči! Nas igralke so nagradili z močnim aplavzom, ki je sporočal: umetnost potrebujemo, umetnost ima smisel! Tem ljudem in vsem, ki si želijo gledališke ustvarjalnosti, pa tudi sami sebi želim z delom, ki ga zdaj opravljam, olajšati to obdobje. Ostajamo povezani preko posnetkov predstav, ki so sicer delovni posnetki za arhiv Drame in prvotno niso bili namenjeni javnemu predvajanju, a v sili hudič še muhe žre, pravijo. Žive predstave posnetki ne morejo nadomestiti, so pa, upam, več kot informacija in ohranjanje spomina na minule predstave. Večjo povezanost z ljudmi čutim preko poezije, ki jo zvočno snemamo. Kot bi se preko pesmi naših klasikov pogovarjale naše duše. Poezija sporoča preko časa in prostora, je živ stik src. Ta moč pesmi naših vrhunskih pesnikov me duševno bogati, glasovi kolegov so zdaj naša skupna bližina in moč tega doživetja mi zelo bogati življenje. Upam, da publiki tudi.
Jo imate pred sabo, ko snemate te stvari, si predstavljate, da ste na odru Drame?
Vedno si predstavljam, da govorim živemu človeku. Veliko mi pomeni podpora sodelavcev, ki so na snemanju, za to sem jim zelo hvaležna. Skupno sodelovanje mi je res v veliko pomoč. Vsekakor pa se moram potopiti v vsebino, ona mora priti kar najbolj čista do ljudi.
Nazadnje smo vas na odru Drame gledali v predstavi Moj mož, kjer poveste zgodbo 8. marec, v kateri je groteskna seks scena s felacijo in bruhanjem. Vam je kaj nerodno govoriti takšne stvari?
Avtorica Rumena Bužarovska je brez samocenzure napisala živ prizor o nesrečnem poskusu zakonske prevare. Lik Sanje, ki ga igram, si prevare v resnici ne želi. Toda pod vplivom svoje mentorice, novodobne coachinje, misli, da mora to storiti. Sanja hrepeni po romantični ljubezni, novi strasti, doživi pa pravo nasprotje tega. Avtorica pripoveduje direktno, brez olepševanj, vse je prežeto z iskrenimi čustvi do moža, prebujanjem njene zaspale čutnosti, predvsem pa s humorjem. To je izpoved ženske, ki v želji po svežini v ljubezenskem življenju trči na najbolj nizko grobost in doživi ponižanje. Moja igralska naloga je bila, med drugim, tudi odvreči sram. Lotili smo se tem, ki so morda še vedno tabu, a srž umetnosti je v svobodi izražanja, odkrivanja tančic. Tako predstava pripoveduje različne zgodbe mnogih žensk, vsaka zase je pretresljiva na svoj način in kaže na žensko moč preživetja in tudi zavedanja te notranje moči.
Kaj vam je bilo do zdaj najbolj mučno izvesti na odru?
Najbolj mučno je, če se ne najdem v vlogi, da je ne zmorem ponotranjiti, da se ne ujamem s sodelavci, da mi je besedilo tuje. A vedno se najde nekaj, pa četudi le drobtina, ki jo lahko vzamem za svojo.
Spomladi vas v Drami čaka predstava Škorpijon, katere glavna tema je ksenofobija in brezčutnost današnje družbe. Imate občutek, da je stanje tako alarmantno?
Tema je aktualna, tako pri nas kot v svetu. Ne želim obsojati, razumem, da strah in posledično zapiranje vase, ožanje horizonta in celo sovraštvo izvirajo iz pomanjkanja zdravega občutka lastne suverenosti, negovanja kulture in vere v lastno celovitost. Če si celovit, si zmožen odprto sprejeti tujo kulturo, z njo sodelovati, ne da bi pri tem kdorkoli izgubil svojo moč, nasprotno, možen je pretok nove, drugačne energije, ki v medsebojnem spoštovanju vodi v napredek, ustvarjalnost. Tako zdaj razmišljam, bolje vam bom znala odgovoriti, ko bom to igro Veronique Olmi igrala, takrat bom z vsem bitjem začutila reakcije publike. To so sicer intuitivni valovi, a zame bo to nekakšen preizkus, kaj v resnici ljudje spontano začutijo. Vsekakor pa je zame bistveno vprašanje, koliko ksenofobije gojim sama, koliko brezčutnosti je v meni.
Ne ustvarjate pa samo vlog, ampak tudi pesmi, eseje, drame in dela za mladino. Je imel na to velik vpliv vaš oče?
Najbrž nagnjenje prineseš na svet, za to sem genom zelo hvaležna, a morda geni sami po sebi ne bi delovali, če me pisanje ne bi v resnici zanimalo in se ne bi s tem sama ukvarjala. Moj pokojni oče se je scela posvečal svojemu ustvarjanju, zelo redko sva govorila o mojem pisanju, morda zaradi mojega sramu. Šele, ko je kaj izšlo ali je bilo uprizorjeno, sem mu pokazala.
Kako to, da ste se odločili za študij igre?
Od malega me je privlačil svet gledališča. Nepozabne spomine imam na prvo predstavo Zvezdica Zaspanka, ta svet je name deloval tako močno, da sem začela na skrivaj sama igrati z lutko, si izmišljevati dialoge. Ko sem imela pet let, me je oče peljal v zaodrje Slovenskega mladinskega gledališča, tam sem vzljubila igralke in igralce, vonj po šminki, fantazijski svet. To polje svobode, vsaj tako se mi je takrat to zdelo, me je očaralo. Nad odrom naše Drame piše Libertas, in ko vidim ta zlati napis, me vedno znova spomni na občutke iz otroštva in potem si rečem, Saša, zdaj pa svobodno! Sama sebi se smejim ob tem, ker ob dolgoletnih izkušnjah vem, da je pot do občutka svobode na odru zelo težka in ne gre na ukaz, je pa vredna napora.
Ste tudi profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Kako je to videti v času koronavirusa? Se sploh da to početi na daljavo?
Prva predavanja smo še uspeli imeti v živo. Tako smo se medsebojno začutili, se malce ovohali, bi rekla. To je za nas igralce pomembno, z intuicijo, neverbalno komunikacijo se bolje zbližamo. Nato smo se preselili na splet. Zaenkrat gre. Vsakokrat sem vesela, ko jih vidim, stik z mladimi mi veliko pomeni. Občudujem njihove svetove, vsi so bogati ljudje, ki imajo svoj poklic radi.
