Če bi bili danes takšni časi, kot smo jih poznali do letošnje pomladi, bi sedaj vsi skupaj prepevali v Cankarjevem domu, kjer imajo Prifarci v novembrskem času razprodane koncerte. A je epidemija naredila svoje, tradicionalnega koncerta tokrat ni bilo. In glede na to, da je takšno glasbeno druženje velik zalogaj, sva tokrat z Mitjo Ferencem pogledala v zakulisje večmesečnih priprav, dotaknila pa sva se tudi njegovih odmevnih koncertov z balkona, kjer pa je danes zgodba malce drugačna.
Katero glasbeno druženje bi bilo letošnje po vrsti?
Naj najprej povem, da smo se s tem odpadlim druženjem v Cankarjevem domu najtežje sprijaznili. Malo za šalo, malo za res se tudi sprašujemo, ali je številka trinajst za nas usodna. To bi bil namreč naš trinajsti veliki gala koncert po vrsti. Prvega smo začeli leta 2008 v »tamali« Linhartovi dvorani, potem pa smo se opogumili in »zaštartali« kar na največjo Gallusovo dvorano. In kot je že običaj pri takih projektih, te čestitke, navdušenje publike nesejo naprej in zmeraj višje in tako je iz enega koncerta v Cankarjevem domu nastal še drugi, potem smo imeli koncerte kar tri večere zapored, in ko smo pred dvema letoma slavili trideseto letnico delovanja skupine, smo to proslavili s štirimi zaporednimi koncerti.
Verjetno si česa takega, kar nas je doletelo sedaj, ob lanskem slovesu niti v sanjah ni nihče predstavljal, kajne?
Res je, tudi mi ne. Ko smo po zadnjem od lanskih novembrskih koncertov sedeli za mizo in proslavili, smo imeli že velike načrte za letošnji koncert. Rosvita nam je predstavila temo in okvirni scenarij, pogovorili smo se o gostih. Že smo skorajda naredili ves nabor in priredbe pesmi in duetov, potem se je pa marca zgodilo to, kar se je zgodilo. Zadnji koncert smo imeli 6. marca v Šentjurju in odpovedal sem ga z besedami, da je povsem mogoče, da se dalj časa ne bomo družili in da ne bomo mogli stopiti pred publiko. Pa se je občinstvo v dvorani kar malo nasmehnilo. In dejansko se je to tudi zgodilo.
Katera zgodba bi letos sicer zaživela, saj so vaši koncerti v Cankarjevem domu obarvani tematsko?
Letos smo načrtovali koncert, ki smo ga naslovili Pesem domovini. Mislili smo, da se bomo jeseni s pesmijo in ljudskimi vižami lepo spomnili naše odločitve pred 30 leti za samostojno Slovenijo. Tako smo tudi koncert načrtovali bolj vzhičeno, bolj mogočno. Znova smo načrtovali, da bi na skupni oder povabili zmagoviti zbor Carmen Manet, ki nas je enkrat v Cankarjevem domu že izredno prijetno presenetil. In dogovarjali smo se tudi z ambiciozno skupino petih mladih fantov Il Divji. Oboji so povabilo sprejeli in potem smo se vse do 1. oktobra spodbujali in opogumljali: »Saj bo. Saj se bo odprlo.« Nameravali smo nastopiti tudi ob zgolj polovično zasedeni dvorani, če so pač taka pravila za varno razdaljo. Na koncu se tudi to ni izšlo, ker bi smelo biti v dvorani, ki sprejme v normalnih razmerah 1400 obiskovalcev, zgolj manj kot 400 ljudi. Tukaj pa je potem tudi naša zagnanost naletela na previsoko oviro. In še, kot se je pokazalo zdaj, koncert v tradicionalnem terminu v drugi polovici novembra sploh ne bi bil mogoč. Da o vajah in razdalji med Faro in Ljubljano in prestopu občinskih mej niti ne govorim.
Bi morda katero leto ali glasbeno popotovanje še posebej izpostavili?
Verjetno je bila špica naših velikih koncertov pred dvema letoma, ko smo slavili 30. letnico obstoja naše grupe. To je bil koncert, ki je bil po številu udeležencev najmogočnejši do sedaj. In verjetno si večjega ne bomo nikoli več privoščili. Imeli smo enega največjih zborov Reunion iz Primorske, imeli smo našo prijateljico, violinistko Anjo Bukovec, citrarko Jasmino Levičar, plesala je Akademska folklorna skupina France Marolt. Z nami je bil kočevski prijatelj Andraž Hribar, prišli so naši prijatelji Čuki, dobili smo nove prijateljice s skupino Lipa in na kocu so za čisto novo pesem, ki jo je na čast vinski kapljici za nas napisal Roman Zupančič, prileteli še prijatelji, harmonikarji Tonija Sotoška. Da ne omenjam, da je še nekaj prvih članov skupine zaigralo z nami na odru, vključno z Zvonko Erce. In mimogrede, prvič smo tudi sodelovali z Boštjanom Romihom kot voditeljem, ki je svojo vlogo z nami, ki veljamo za prilično naporne, odlično zvozil. Ta koncert ob 30-letnici je ostal v nas še posebej živ, ne glede na to, da smo se na vsakega kar pošteno pripravljali. In spomnim se, kako smo sedeli po koncertu za mizo v neki gostilni in se spraševali, kako naprej, in je nekako v »luftu« obviselo vprašanje, ali bomo ob naslednji okrogli obletnici v isti zasedbi še stali na odru. Sanjamo pač lahko.
Kako se je sploh začela zgodba o jesenskih snidenjih v Ljubljani?
Smo grupa izzivov. Lotevamo se vsega, kar na prvi pogled izgleda nemogoče. Tudi naši koncerti v Cankarjevem domu so se začeli na tak način. Kako vsega vajeno ljubljansko občinstvo navdušiti z ljudsko glasbo, ki je takrat že tonila v pozabo? Kako na oder naše največje koncertne dvorane pripeljati lojtrnik, koš, Ribničana s suho robo pa buče ... (smeh) Ob tem se nasmejimo še danes, čeprav se odnos do ljudske pesmi ni kaj prida spremenil. Kljub nekaterim odličnim zborom in posameznikom, ki jo občasno oživljajo. Seveda pa zgolj s programom ljudske glasbe nismo mogli vzdržati. Za tak velik koncert pripravimo tudi do 30 pesmi in največ pet pesmi je zlata klasika; od Mlinarce, Matilde, Ptičice, Vejice rožmarina in Že nona mi je rekla, tako kot je, je prav. Drugo mora biti sveže.
Nenazadnje pa je bil to tudi velik zalogaj, namreč slišal sem, da ste nekaj dni pred vsakim koncertom domov hodili le spat ...
Ja, novembra so bili za nas res naporni dnevi. Zadnja leta smo se na ljubljanske koncerte pripravljali tako, da smo pripravili po drugih, manjših krajih po Sloveniji enake koncerte z istimi gosti. Edini pogoj, da smo v kraj prišli, je bil, da so imeli dovolj velik oder in prostor, ki ima najmanj 400 sedežev. Tako smo našli kar nekaj krajev, ki bi jim lahko rekli, da so skoraj pobrateni s Prifarci, kot sta Vojnik in Sevnica. Ampak če že sprašujete, koliko smo bili v teh zadnjih mesecih doma, gotovo drži, da smo se zjutraj zmeraj zbudili doma, popoldne in zvečer pa nas je res kar zmanjkalo. Prifarci smo pač taki, da skorajda ničesar ne želimo prepustiti naključju in razmišljati na način: Ah, saj se bomo že znašli, saj nekako bo, bomo pa malo improvizirali. Tega pri nas ni, mi na vajah pesmi odigramo od začetka do konca, če je treba tudi desetkrat. Ali kot reče naš šef Martin: »Brez muje se še čevelj ne obuje ...«
Kaj sicer zadnje tedne počnete Prifarci, ko instrumenti nekje v kotu čakajo na boljše čase?
Ja. V skupini sta dva upokojenca, oba sta pri Fari. Gradita, zidata in skrbita za to, da bosta še dolgo ostala v dobri kondiciji. To sta naš soustanovitelj skupine Valentin Južnič in prvi »uhelj« Tonči Obranovič. Šef Martin je pri Fari ravnatelj in zanje velja, da imajo zmeraj dosti dela, pa če je šola ali ne. Glasbeno je zelo aktiven naš najmlajši član, ki je pred dvema letoma prišel k skupini, Dejan Šuštar. Vsak dan nam pošlje kašen video s svojimi glasbenimi poskusi in nas od srca nasmeji. Violinist Jernej je javni uslužbenec, tako da ga delovne obveznosti čakajo, šolnik Uroš nas pa tudi spodbuja, da se občasno vidimo, pogovorimo in nasmejimo prek Zooma. Jaz sem v prvem valu epidemije imel koncerte s terase, ki so bili v živo predvajani tudi po Facebooku, zdaj sem se pa preselil, sicer samo nekaj metrov stran, in se novim sosedom ne upam zameriti s tovrstnimi vsakodnevnimi nastopi. (smeh)
Sva preveč optimistična, če za konec rečeva, da se vidimo jeseni 2021 v Cankarjevem domu?
Ohraniva optimizem. Vidimo se jeseni 2021 v Cankarjevem domu s koncertom Pesem našim ljudem. In z velikim upanjem, da bodo vsi, ki so letos nameravali priti na trinajsti zaporedni koncert, prišli živi in zdravi prihodnje leto na štirinajstega.
A trinajstega pa boste kar preskočili?
Tako je. (smeh)
