Na začetku 21. stoletja je bil pevec Sebastian zagotovo najprepoznavnejše in predvsem med dekleti najpriljubljenejšeo ime na slovenski glasbeni sceni. Po uspešnicah, kot so Hočem to nazaj, Reci, da si za, En poljub, Bum! Bum! Bum!, Mi Chica Latina, pa se je po nekaj letih v vrhu glasbene industrije umaknil izpred žarometov. Energijo je usmeril v lastno plesno šolo, ki je dosegla številne mednarodne uspehe. Po 20 letih se je na glasbene valove vrnil s svojim prvim hitom in veliko uspešnico Hočem to nazaj!
Zakaj odločitev za predelavo prvega hita? Je bila to hipna ideja ali je bila prisotna že dlje časa?
Ideja, da ob obletnici nekaj naredimo, je tlela v meni že dlje časa, a ker imam sicer veliko dela, se nisem hotel obvezati in sem o tem samo razmišljal; prijateljem sem rekel, da bomo kaj naredili, če bom idejo v danem trenutku začutil in se bodo planeti pravilno postavili – takrat se je bom dejansko tudi lotil. S takim projektom pride ogromno novih obvez, za katere nisem vedel, kako jih bom uvrstil na svoj sicer že tako ali tako poln urnik. Potem pa je prišel letošnji 23. september, ko je bila obletnica mojega premiernega nastopa na takratnem izboru Miss Slovenije, in smo objavili tisti posnetek. Pod njim se je potem sprožil tak plaz spominov, pohval in voščil, da sem si rekel, da se nekaj mora zgoditi. Ideja, da bo to remiks, in ne nova pesem, je prišla kar sama.
Vas preseneča, da oboževalci besedilo pesmi še kar znajo na pamet?
Da ga znajo na pamet, me morda ne preseneča preveč; vendarle se je pesem ogromno predvajala. Čudijo pa me vsi spomini, ki so privreli zdaj z njo na plan. Na družbenih omrežjih Facebook in Instagram imam zdaj veliko več stika s sledilci, kot sem ga imel takrat, in noro je, ko mi pišejo, kakšne spomine je pesem zdaj pri njih spravila na plan; veliko stvari izvem šele zdaj – 20 let pozneje. Noro je, ko mi kakšna mama piše, kako je sedem ur zmrzovala v avtu, ker je vozila hčer na moje koncerte, in je ta seveda želela biti toliko prej na lokaciji, da je bila v prvi vrsti. Ali pa tista, ki je skupaj s hčerko hodila na vsak nastop v Sloveniji, pa četudi so bili trije ali štirje v dnevu. To so zgodbe, ki mi jih prej ni uspelo spoznati, ker ni bilo platforme, na kateri bi se dalo to preprosto skomunicirati; bila so le navadna, na roko napisana pisma, pri katerih je trajalo kar nekaj časa, da so se zbrala in potem dobila moj odgovor. Na življenje danes gledam skozi energije – energije ljudi, dogodkov in situaciji. Vse te zgodbe doživljam enako in neverjetno je, kakšna energija nas vse povezuje še toliko let pozneje.
Ko sva že pri družbenih omrežjih, kaj menite o tem fenomenu zadnjih let?
Prav fascinantno je, koliko več smo pripravljeni deliti z drugimi, kot smo pred leti. Pa recimo, da za estradnike to še nekako razumem(o); bolj zanimivo mi je opazovati druge, ki ne delujejo v javnem življenju, kako odprto pravzaprav samoiniciativno delijo svoje življenje s popolnimi neznanci. Ali pa pojav vplivnežev. Prav noro fascinantno, s čim vse se danes mladi lahko proslavijo. Če je nekoč bilo pomembno, da si imel kak talent ter kaj pokazal, v današnjem svetu ni več nujno tako. Pravzaprav moraš biti čim bolj stran od vseh teh ustaljenih norm: čim bolj odbit, poseben, ekscentričen, nor – in že boš imel svoje občinstvo. In da ne bo pomote: tega nikakor ne govorim s kakršnimkoli prezirom, prej nasprotno: nove platforme, npr. TikTok, so sicer resda navrgle kup navlake, a na drugi strani dale vidno platformo nekaterim prav neverjetno talentiranim posameznikom, ki morda pred 10 ali 20 leti ne bi imeli prave priložnosti pokazati svojih sposobnosti. Tudi pri mojem delu je ta medij neverjetno uporaben in ga poskušam tudi sam čim bolj redno uporabljati.
Pesem je v resnici s svojim besedilo še vedno zelo aktualna ...
Ali ni to noro? Sicer ljubezenska pesem se zlahka interpretira tudi v kontekstu današnjega časa: »V meni še živi goreč spomin, ko skupaj sva bila. Imela sva vse: ljubezen, raj! Zdaj hočem to nazaj!« In dejansko smo zdaj res v obdobju, ko obujamo te goreče spomine, ko smo res imeli vse, pa se tega nismo zavedali; verjetno žal res drži, da znaš vse, kar si imel, ceniti šele takrat, ko to izgubiš. Bili smo skupaj, imeli smo ljubezen, lahko smo se družili, rokovali, objemali, poljubljali … in zdaj hočemo to nazaj. Ravno zato smo izdali majice Hočem to nazaj! s citatom refrena, ker je ta tako simbolen za to obdobje. Za pesem je zagotovo izjemna zgodba, da je s svojim besedilom, čeprav je bila napisala že pred 20 leti, še danes tako zelo aktualna, za svet sam po sebi pa je to bolj slaba osebna izkaznica.
Vam je kdaj žal, da ste se iz glasbe načeloma popolnoma umaknili?
V resnici nikakor. Imam to srečo, da me v življenju zanima ogromno stvari in z največjim veseljem se lotevam prav vsake od njih. Nikoli nisem znal stvari početi v smislu hobijev; vedno se je prej ko slej iz teh prostočasnih dejavnosti razvil resen projekt. Tako sem recimo treniral dresurno jahanje in se spravil v formo, da sem nastopal na različnih prireditvah po Sloveniji (to je bilo še v srednji šoli). Enako se je zgodilo z glasbo: ni šlo le za priložnostno petje v kakšnem lokalnem zboru, temveč za kariero najbolj priljubljenega pevca v državi. Tudi pri plesni šoli se je zgodba pozneje ponovila: nisem sestavil le kakšne majhne skupine, s katero bi nastopal, ko bi se nam dalo ali časovno zneslo, ampak sem iz tega razvil res veliko zgodbo, ki že nekaj let piše ne le slovenskih poglavij, temveč tudi mednarodna.
Več pa v novi reviji ★★★ VKLOP/STOP★★★, ki vas bo jutri čakala pri prodajalcih časopisov in na spletu.
