Nad ulico, tik ob Mestnem muzeju, je namreč zloglasen pub, zbirališče zelo mladih osebkov. Že na svoji spletni strani puba reklamirajo, da je pijača pri njih dobavljiva po zelo ugodnih cenah in da je pub odprt vse do treh zjutraj. Ker je Križevniška ulica tik pod pubom, Trg francoske revolucije pa tik nad njim, ljudje tam pač ne morejo več normalno živeti. Kričanje, pijančevanje, pretepi, ustrahovanje, uničevanje vsega, kar je na ulici in na trgu, vandalizem ... Stanovalci že nekaj let prosijo pristojne oblasti, da se zadeve nekako rešijo, a jim v vseh teh letih še ni uspel pravi premik. Pretekli vikend sta dva objestneža uničila vse, kar je na ulici. Z nadzornih kamer je razvidno, da sta najprej želela vdreti v tamkajšnji teater, potem pa sta se z živalsko silo lotila vsega, kar jima je prišlo pod roke. Žalostno in obenem skrb vzbujajoče.
G. K., ki živi na Križevniški ulici:
»Prebivalci ne moremo spati zaradi celonočnega razgrajanja pijane mladine, tudi med tednom. Policija od nas zahteva nemogoče stvari, da sredi noči vstanemo in gremo ven s prstom pokazat v pijano množico, kdo točno je razgrajal. To je seveda nevarno, saj si nihče od nas noče zameriti pijani množici, ker se bojimo njihovega maščevanja, ko policija zapusti lokacijo.
Ničkolikokrat so pozvali tudi pristojne na MOL-u, sestankovali z županom in podobno, a spremenilo se ni nič. Dejansko so prebivalci v prvi fazi želeli le, da se urnik obratovanja lokala v osrčju mesta, tik ob muzeju in gledališču skrajša, saj zdaj obratuje kar do 3h zjutraj. A glede na razvoj situacije najverjetneje le to ne bi bilo dovolj. Sicer pa MOL lokalu ni skrajšal obratovanja in mladina se še vedno zbira pred lokalom in v okoliških ulicah ... Glasno rjovenje tako tu in tam traja vse do zore.
Policija pravi, da nas mora legitimirati sredi noči, in to je videti tako, da ali mi pridemo dol ali oni pridejo gor v naše domove, sredi noči, in nas zaslišujejo. Si predstavljate to početi sredi noči, in to večkrat na teden? Vsi v pižami in prestrašeni otroci. Policija pravi, da ne moremo podati anonimne prijave in se tako izogniti legitimaciji sredi noči, čeprav na njihovi spletni strani piše, da lahko podamo anonimno telefonsko prijavo. Naša ulica je javni WC, saj pijana mladina urinira pod našimi okni. Smrad po urinu in bruhanju je stalnica, razbiti kozarci med tlakovci in razbite vaze z rožami!«
T. A. Z., ki živi na Trgu francoske revolucije 7:
»Zgodba o neprespanih nočeh ali zakaj sem v zadnjih treh letih samo trikrat klicala policijo zaradi razgrajanja obiskovalcev lokala na Križevniški. Pred natanko tremi leti sem zaradi groznega razgrajanja, dretja in razbijanja klicala policijo, bilo je sredi noči, okoli enih, dveh zjutraj. Gruča močno opitih gostov lokala na Križevniški je razgrajala, zbudila sem se pa samo jaz. Ker sem si močno želela prespane noči, če ne že zase, pa vsaj za otroke in moža, ki se je dan prej vrnil iz bolnišnice po težki operaciji, sem klicala policijo. Ni jih bilo. V želji, da pridem zadevi do konca, sem šla naslednji dan na Trdinovo vprašat, zakaj ni bilo nikogar. Policist mi je pojasnil, da niso prejeli nobenega klica za intervencijo.
Gruča močno opitih gostov lokala na Križevniški je razgrajala, zbudila sem se pa samo jaz. Ker sem si močno želela prespane noči, če ne že zase, pa vsaj za otroke in moža, ki se je dan prej vrnil iz bolnišnice po težki operaciji, sem klicala policijo. Ni jih bilo.
Dogodek sem opisala v mailu, ki je zakrožil med stanovalci soseske, ki smo se takrat že povezali v upanju, da nam bo skupaj uspelo. Mail je prišel tudi do predstavnikov občine in policije. Čez nekaj dni so me klicali s policije in mi prijazno razložili, da policija pride le takrat, kadar tisti, ki kliče, poda prijavo. Jaz pa sem takrat, ko sem klicala ponoči na policijo, rekla, da si ne želim, da bi policisti pri meni zvonili, niti ne bom hodila dol in kazala na pijane osebe, kdo razgraja. Glede na situacijo, kot smo jo imeli doma, mislim, da je jasno, zakaj ne. Po tem dogodku sem se odločila, da ne kličem več policije, ne glede na to, kako hudo je zunaj, pod našimi okni. Minili sta dve leti, ko sem na to tiho obljubo, ki sem jo dala sama sebi, pozabila. Pod okni smo imeli pravi koncert pijanih glasbenikov, s pravimi inštrumenti, pihala, tolkala, trobila, kitara, ves orkester. Bilo je po eni zjutraj, ko razen obiskovalcev lokala na Križevniški na ulicah ni nikogar. Pogovor je bil spet isti, policist, ki je sprejel moj klic, je vprašal, ali bom prijavila te, ki kalijo nočni mir, ali bom prišla dol in identificirala storilce. Pa sem samozavestno rekla, da ne, saj je vendar jasno, da pijani glasbeniki razgrajajo in da bodo policisti, ki pridejo, že videli in slišali, kdo to igra. Policist mi je rekel, da to pa ne bo šlo tako, ker policist, ki pride na kraj dogodka, ne more vedeti, kaj nas stanovalce moti, točno s temi besedami, in da bom morala dati izjavo. Nisem se strinjala, par komadov so še odigrali, potem čez kako uro v miru šli, policije ni bilo. Prejšnji teden pa je bil eden od glasnejših tednov do zdaj, vodila me je misel, da za zaprtje lokala zadostujeta samo dve prijavi in da to bom pa že zmogla, zato sem klicala policijo, ko so me ob dveh zbudili prej živalski kot člaveški glasovi. Dogajanje sem posnela na telefon in takoj poklicala policijo. Lepo sem jih prosila, naj mi ne zvonijo spodaj, temveč naj me pokličejo in bom prišla dol. Prišli so. Natanko ob 2.50 mi je zazvonil telefon, policist mi je dejal, da je zdaj patrulja spodaj in če jim želim kaj povedati. Razgrajači so se medtem že razšli. Rekla sem, da nič, ker kot vidijo, pred lokalom na Križevniški ni nikogar več. Tako. Pa je šlo spet mimo. Tako na kratko o tem, kako sem v treh letih trikrat klicala policijo, vsakič razočarana in zdaj že kar obupana nad situacijo.«
K. G., ki živi na Križevniški ulici:
»Odšel sem na Trdinovo, na policijo, da bi prijavil škodo. Pokazal sem jim posnetke, a takoj so mi rekli, da pub ne odgovarja za početje gostov zunaj lokala in da oni ne morejo pomagati.
Policija skoraj vedno pride prepozno, in ko pridejo, se razgrajači in nasilneži takoj porazgubijo.
Niti narediti zapisnika. Rekli so, da moramo takoj poklicati policijo in pokazati, kdo je razgrajal in razbijal. To smo naredili že večkrat, a se ne obnese. Policija skoraj vedno pride prepozno, in ko pridejo, se razgrajači in nasilneži takoj porazgubijo. Policisti so mi svetovali, naj se obrnemo na MOL, ker tam izdajajo dovoljenja. Tudi to smo storili že večkrat in tam so nam povedali, da je edini pogoj, da skrajšajo obratovanje lokala, ta, da jih policija kaznuje in zavede v njihov sistem kot prekrškarje, in to vsaj trikrat v enem letu. Potem bi jim lahko skrajšali obratovalno dovoljenje. Torej začaran krog! Predlagal sem, da naj pošljejo policijo v civilu ali kriminaliste in bodo gotovo našli nepravilnosti. Na to so mi odgovorili, da imajo le dva kriminalista za celotno območje centra.«
Postaja nevarno, nekateri molčijo
Situacija se v zadnjih nekaj tednih nevarno stopnjuje in dejansko si prebivalci ne upajo več na ulico po določeni uri. Strah jih je. Čeprav upravljavci puba trdijo, da se ljudje, ki objestno uničujejo ulico, ne zadržujejo v njihovem lokalu, so prebivalci prepričani, da obstaja povezava med pubom in vandali ... Še pred enim letom so bili vsi prebivalci okoliških ulic pripravljeni spregovoriti tudi za medije, a se zdaj nekateri bojijo. Sploh po zadnji uničujoči epizodi, ki je vse okoliške ljudi pretresla. S kamer je namreč jasno razvidno, da so nepridipravi želeli tudi vdreti v okoliške stavbe, kar pomeni zelo veliko tveganje za prebivalce.
