Človek, ki mu po žilah teče novinarstvo, človek, ki je prepotoval že ves svet in spoznal svetovne zvezdnike, človek, ki je že večkrat razburkal slovensko javnost, in človek, ki je tokrat s svojim intervjujem z Aleksandrom Čeferinom razburkal svet … To je Andrej Miljković, eden vidnejših imen dnevnika Ekipa SN, ki si je kljub obilici dela vzel nekaj ur tudi za nas.
Andrej, kaj ste si želeli postati kot otrok?
Televizijski poročevalec. Komentator, kot temu rečemo pogosteje. Še kot zelo majhen sem komentiral smučanje v – bil sem torej poročevalec in tekmovalec – očetovih copatih, zelo hitro pa sem začel komentirati nogometne tekme. Igrali so jih možički iz kock Lego, figurice za Človek ne jezi se in verjetno še kaj podobnega.
Se vam je želja uresničila?
Glede na to, da je z leti dozorevala, se je vsekakor uresničila. Hitro sem vzljubil pisanje, enako velja za potovanja. Če danes pogledam, lahko veliko in zelo svobodno pišem, ogromno potujem, ustvaril pa sem si tudi ravno prav stika z drugimi mediji. Tudi z otroško ljubeznijo – televizijo.
Kdaj ste se začeli ukvarjati z novinarstvom in zakaj?
Če preskočiva figurice za Človek ne jezi se, sem – sliši se klišejsko, a je res – v osnovi šoli vodil novinarski krožek, v srednji šoli sem bil dejaven pri gimnazijskem glasilu, na fakulteti sem pomagal ustanoviti študentski časopis Klin, ki obstaja in uspešno živi še danes. Pravzaprav je bila to novinarska pot od otroštva brez prekinitve. Celo krajši skok v film je zgolj potrdil željo biti novinar. Že kot osnovnošolec sem namreč ugotovil, kar danes vem še bolj: sem slab igralec, ne znam biti nekdo drug. Znam pa zelo dobro biti jaz sam. Ko sem bil otrok, je bilo to videti, kot da sem igralec, danes pa se mi zdi kot nalašč za moj poklic in za moj način življenja.
Kaj pa s športom?
Odkar pomnim. Nikoli nisem prestopil črte zares aktivnega ukvarjanja z željo postati športnik za »poln delovni čas«, a ves čas sem bil nekje na meji. Če vprašate mojo ženo, si delam utvare, da sem še vedno tam nekje. Šalo na stran, med šolanjem, študijem in delom sem vedno igral in počel vse, kar je bilo mogoče, da šola in služba nista trpeli. Včasih še malce več.
Se še spomnite prvega članka, ki ste ga napisali?
Izpustil bom igranje v osnovni šoli in eksperimentiranje v srednji. Spomnim se prvega članka v Ekipi: decembra leta 2002 sem spisal nekaj o takrat presenetljivo dobri formi rimskega Lazia. Vsaj tako dobro pa se spomnim zadeve, ki jo imam za svoj povsem prvi članek. Za študentski Klin sem naredil intervju s Tončijem Žlogarjem, nogometašem, ki je ravno tedaj prestopil iz Gorice v Olimpijo, dodatno pa je bil za študentsko mladino zanimiv kot študent prava. Ne verjamem, da se on tega spomni, čeprav sva pozneje skozi leta še ogromnokrat sodelovala. Zanimivo mi je, da je bil prvi intervju res dober – in še danes je to moja najljubša zvrst, za katero si drznem verjeti, da mi tudi zares gre najbolje.
Kdo je bil vaš mentor?
Nikoli se ne bi oblikoval v to, v kar sem se, če ne bi bilo Gorana Obreza. Pa tega ne pravim zato, ker je še danes moj šef. Ne le, da je objavil moja prva prava besedila v Ekipi, pravzaprav je on v meni videl »profil«, kakršen sem pozneje postal. Veliko na poti, veliko reportaž, veliko intervjujev, veliko kolumn, združevanje športa in potopisja, članki, ki sem jih napisal na kolenin, naslonjen na steno ali – priznam – na ravno prav mokrem točilnem pultu. Članki iz »akcije«, iz središča, iz hoje ali celo teka. To me je oblikovalo in danes je videti, kot da sem se rodil sredi tega. Ko danes načrtujem poti, delam načrte, si zamislim najbolj neverjetne premike in povezave, je videti, kot da sem že od nekdaj mojster za to. A je dejstvo, da me je Goran pošiljal na prve poti, ko še nisem imel pojma, da lahko to postanem. On pa je imel neko idejo, ki me je – kar je še bolj presunljivo – oblikovala kot osebnost in je oblikovala moj način življenja tudi zasebno. Kar zadeva potovanja, sem imel nekaj podlage, za kar sem izjemno hvaležen staršem, medtem ko pri novinarski podlagi ne bi bilo pošteno, če ne bi omenil Matije Stepišnika, današnjega odgovornega urednika Večera. Kot urednik našega študentskega časopisa mi je sošolec dal »majhen vrtiček« in podpiral malo drugačen pristop, konec koncev pa me je tudi »pokazal« Goranu.
Kje vse ste delali?
Nemogoče je našteti. Čeprav imam še ogromno ambicij, bi na hitro rekel, da sem delal že vse. Večkrat poletne olimpijske igre, večkrat zimske, več svetovnih in evropskih nogometnih prvenstev, evropsko prvenstvo v košarki in odbojki, največja smučarska tekmovanja, finala nogometne lige prvakov, vsa mogoča gostovanja slovenske nogometne reprezentance, reportaže z vrste tekem NBA v Združenih državah. Izoblikoval sem svoj slog, ki je bolj odvisen od doživljanja okoliščin, ozadij, umestitve v čas in prostor kot od pretiranega »pincetiranja« dogodka na igrišču. Nekaterim je všeč, drugim je premalo strokovno, meni je odlično. To je to, če vprašate mene.
Kaj vam pomeni delo na Ekipi SN?
Mislim, da je mogoče razbrati iz prejšnjih nekaj odgovorov. Takih priložnosti ne bi dobil in dobival nikjer. Nikjer v Sloveniji ne bi bilo mogoče biti tako širok, toliko doživeti in se oblikovati na tak način. Niti približno. Imam še ogromno načrtov in verjamem, da lahko na podlagi izkušenj naredim še večje, zrelejše stvari. Konec koncev prihajam v prava leta za to.
V teh letih je tudi Ekipa doživela spremembe … Ključni trenutek? Kaj je pomenilo, ko ste se združili s Sportskimi novostmi?
V preteklosti je bilo veliko ključnih trenutkov. A če se pogovarjava o ključnosti v luči sedanjosti, ni šlo za trenutek, temveč za sklop trenutkov. Oblikovati pod zelo podobno blagovno znamko izjemno kakovostno tiskovino – bolj kakovostno, kot je bila Ekipa kadarkoli – in na drugi strani tabloidni portal je bilo izjemno tvegano. Še vedno je. A verjamem, da se ljudje navajajo in se bodo navadili. V tisku lahko dobijo več sijajnih intervjujev, komentarjev in reportaž kot kadarkoli, na spletu pa spletna ekipa Ekipe gleda pod prste vsem, osvetljuje vse mogoče in skrbi za širok doseg. Kombinacija enega in drugega je po svoje absurdna, paradoksna, ampak po moji oceni neizbežna in popolna. Združitev s Sportskimi novostmi je ravno del tega najnovejšega razvoja. Bila je pomembna za vpliv na trgu, za potrditev resnosti tiskane izdaje, za doseg blagovne znamke in za dostop do večje količine kakovostnih avtorjev, fotografij, informacij.
Ste eden od novinarjev, ki največ potuje … Kje vse ste bili v teh letih in zakaj?
Službeno na vseh celinah z izjemo Avstralije, in to večkrat. Rekel bi, da bi natančno štetje prineslo praktično vse evropske države, več kot sto svetovnih in vse od največjih svetovnih velemest do brezpotij.
Se vam je kdaj na poti oziroma kje v tujini zgodilo kaj zabavnega, zanimivega, nepredvidenega?
Ogromno. Nepregledno. Intervju bi lahko bil le o tem, pa bi še vedno pozabil ogromno izjemnih dogodkov. Izbrati enega je kot izbirati med svojimi otroki. Preprosto bi si moral vzeti ogromno časa, iti od meseca do meseca zadnjih 15 let in skušati opisati vse. Pri čemer bi se, če eno zadevo vseeno izločim, zgolj v tistih desetih dneh, ki sva jih z radijskim kolegom Luko Petričem preživela v najetem avtomobilu po Braziliji v času svetovnega nogometnega prvenstva, nabralo za nekaj tipkanih strani. Še danes ne vem, kje sva sredi neke noči našla alkohol – da, alkohol –, s katerim sva nadomestila bencin, in kako nama je neki lokalni vulkanizer sredi favele popravil povsem zmaličeno platišče. Da je pnevmatika preživela udarec v tisto luknjo, pa je tako ali tako čudež.
★★★ REVIJA VKLOP STOP SPORED ★★★
Ste oče in mož. Kaj pravita žena in hčerkica na to, da toliko potujete?
Gre za »vezano trgovino«. Daj, dam. Dokler z njima potujem več, kot potujem službeno, je v redu. Pravzaprav več kot v redu. Meni je lepo, njima tudi. Nedolgo tega sem v torek opoldne z njima priletel na Dunaj s Kube, v sredo zjutraj pa sem iz Zagreba letel v Miami. 20 tisoč kilometrov namesto 200. Bilo je najbolj ekstremno, ni pa bilo prvič. Peljem ju, kamor želita, onidve pa pridno zbirata države in se ne pritožujeta.
Sta šli kdaj z vama?
Službeno nikoli. To bi bilo nesprejemljivo. Ko delam, sem drug človek. Predator, ki vidi le službene cilje in za svoje ambicije potrebuje 25 ur na dan.
Delali ste z mnogimi najbolj znanimi svetovnimi imeni in z vsemi največjimi slovenskimi športnimi zvezdami. Kdo se vam je zdel najbolj simpatičen in odprt in kdo vas je negativno presenetil?
Ne bi bilo pošteno izpostavljati na tak način. Pa še iz enega razloga bom na to vprašanje odgovoril drugače: ker pravzaprav ni pomembno, kdo je kakšen. Včasih te kdo, ki ti je bolj simpatičen ali bližje, celo vodi do tega, da bolj simpatičen in ustrežljiv postaneš kot novinar. To pa je vedno slabo. Nerad imam dobre odnose s športniki, prijateljev med njimi sploh nimam in jih ne želim imeti. Zanimivo je, da sem imel v karieri precej več težav s tistimi, ki so verjeli, da smo si bližje, kot pa s strogimi profesionalci, ki so delovali negativno, a so vedeli, v kaj vstopajo. Še posebno pri intervjujih je zdrava razdalja ključna, najboljša vprašanja in najboljši odgovori se rodijo iz nje.
Intervju, na katerega ste najbolj ponosni, je?
Vedno tisti, ki sem ga naredil nazadnje. No, skoraj vedno. Če mi uspe tako, kot sem si zamislil, potem vedno zadnji. Tokratni mi je vsekakor uspel.
Zakaj?
Z vsakim intervjujem se kaj naučim. Pred več kot desetimi leti sem delal Lionela Messija, na kar sem strašno ponosen, a kaj mi to pomaga, če bi ga danes naredil drugače in precej bolje. Z vsakim se kaj naučim in pri naslednjem to dodam. Na to sem najbolj ponosen.
★★★ REVIJA VKLOP STOP SPORED ★★★
Vaš intervju z gospodom Aleksandrom Čeferinom, slovenskim predsednikom UEFE, je dvignil veliko prahu … Zakaj menite, da je tako?
Pa sva pri tem zadnjem intervjuju, o katerem sem govoril. Logično je, da je bil odmeven, ker sem se nanj tako pripravil. Me je pa en del odmeva močno presenetil – niti v sanjah si namreč nisem mislil, da bi se lahko dvignil tak političen vihar. Jasno mi je bilo, da je trenutek ravno pravšnji za nekatera nogometna vprašanja, in vedel sem, da bodo odgovori močno odmevali praktično povsod po svetu. Hkrati pa sem gledal toliko Čeferinovih nastopov v slovenskih medijih, da so se mi porodila drugačna vprašanja, ki sem jih preprosto moral zastaviti. Moram reči, da so bila to vprašanja, ki so se rodila, ko sem gledal in bral intervjuje, ki so jih s Čeferinom v dneh pred mojim naredili drugi slovenski novinarji. Ko sem si nekajkrat rekel »Kako hudiča ga ne vprašaš tega?!«, sem vedel, da lahko naredim zelo dober intervju. Vprašal sem vse to. Odgovori pa so se več kot teden dni predvajali v vseh slovenskih medijih, zgodili so se taki in drugačni odzivi, obračunavanja, intervjuji na to temo, uvodniki, vse mogoče. Kaj podobnega se mi je vendarle zgodilo prvič. Pri tem je bilo več kot absurdno početje nekaterih, ki so iskali ozadja in neke velike cilje: kaj je hotel Miljković, kaj je hotel njegov urednik, kaj je hotela Ekipa, kaj je hotel lastnik časopisa ... Rojevale so se politične teorije zarote in razne razlage. Podobno kot tedaj, ko je Forrest Gump brez prestanka tekel po celotni Ameriki. Ali se za kaj bori, ali proti čemu protestira, ali želi koga postaviti, koga zrušiti, so se spraševali. »Le teči sem želel,« jih ni razumel Forrest. Tudi jaz jih ne razumem. Le vprašati sem želel, česar drugi niso in za kar sem vedel, da ljudi zelo zanima. Oziroma – kot se je izkazalo – zelo zelo zanima.
Kje vse so ga povzeli?
Povsod. Slišati je kot premočna beseda, a je prava. Videl sem povzetke v vseh mogočih jezikih, vseh mogočih pisavah. Predvsem pa sem videl povzetke v vseh evropskih medijih, ki na tej sceni karkoli pomenijo. Tudi v vseh največjih, najuglednejših, najbogatejših. Izjemna reklama za Ekipo. Težko unovčljiva, a vseeno neprecenljiva.
Se je oglasil kakšen kolega s tujine?
Približno vsi, ki so imeli mojo številko ali so jo na kakršenkoli način lahko pridobili od tistih, ki so jo imeli. Takega dneva še ni bilo. Uporabljam dva telefona, na katera tudi pišem članke. Da, prav ste prebrali. Skratka, uporabljam dva – ne verjamem, da je to oglas, tega ne kupuje nihče več – blackberryja in na neki točki se je aplikaciji WhatsApp zmešalo na obeh. Preveč je bilo.
★★★ REVIJA VKLOP STOP SPORED ★★★
Ko končate intervju, ko je vse oddano in gre v tisk, imate kakšen »obred«? Kaj naredite? Si privoščite pivo, sprehod, zabavo, spanec, gledanje televizije – ali mogoče kaj drugega?
Zadnjič ga premislim med tekom. Ali na sobnem kolesu, če je zunaj res mraz. Premislim o naslovih, uvodu, poudarkih, načinu objave, predvidene za naslednji dan. To je zelo pomemben obred, ki ni vezan le na intervjuje, temveč na vse nekoliko pomembnejše članke. Pivo sledi pozneje. Pivo sledi po odzivih, torej na koncu tistega dne, na katerega je intervju izšel. Pri pivu pa sem izbirčen – okus, kozarec, kraj, čas, vse mora biti popolno.
Ker ste novinar, ki dviguje veliko prahu – ste bili kdaj deležni groženj?
Seveda. »Miljković, da bi ti odpovedale ledvice!« mi je najljubša. No, najbolj sem si jo zapomnil. Bila je taka prvinska, iskrena, gospod si ni mogel pomagati. Taka grožnja se ne bi mogla roditi v nogometnih krogih. Vsakdo, ki pozna naše delo, bi uganil, da je prišla po neki zelo odmevni kolumni, ki sem jo napisal na temo smučarskih skokov in razpleta Planice leta 2015. V nogometu pa groženj tako ali tako ne manjka, še posebno, če se odmevneje lotiš Maribora ali Olimpije. Drznem si verjeti, da ljudje z njimi ne mislijo resno. Morda sem naiven, a res verjamem, da gre zgolj za besede.
Koliko vas prizadene, če kdo popljuva vaše delo? Na primer ljudje na družbenih omrežjih?
Nič. Imun sem. Ni bilo vedno tako, a sem spoznal, da me mora skrbeti le v enem primeru: če se ne bi odzval nihče. Pljuvanje spada zraven, ker se lotevam takih stvari in ker se jih lotevam na tak način. Trpim vsakič, ko pišem o čem, kjer imam precej povprečno mnenje. Rad delam, kadar ga nimam ali kadar v neki stvari vidim kaj več. To neizbežno vodi v dvigovanje prahu in pljuvanje, zato sem se s tem naučil živeti in zelo dobro shajati.
Moramo se dotakniti korone … Televizijskih prenosov ni več, ker ni več tekem. V Vklopu smo morali začasno umakniti programe, kjer je bil prej šport, saj ni več prenosov. Kaj se dogaja z vami, športnimi novinarji? O čem zdaj pišete?
Zanimivo je, da smo naredili precej zgodb, precej intervjujev, ki so izjemno odmevali. Športniki so vendarle ostali in ljudi močno zanima, kaj zdaj počnejo. Pravzaprav se ljudje športnikom zdaj čutijo bližje kot tedaj, ko jih vidijo kot del nekega velikanskega spektakla in so videti skoraj kot filmski igralci. Zdaj imajo precej več skupnega z njimi. Prebral sem, da imajo španske nogometne radijske postaje večjo poslušanost kot v času najbolj odmevnih tekem. Na neki način me to ne preseneča.
Kaj menite, kdaj bo šport spet zaživel?
Kot televizijski spektakel bo zaživel zelo kmalu. Hitro bodo našli načine, kako zagnati lige in druge dogodke ter jih spraviti na televizijo. Nekaj dlje pa bodo trajale druge, enako pomembne zadeve. Evropskega prvenstva v nogometu in olimpijskih iger niso prestavili zato, ker jih ne bi mogli izpeljati. Prestavili so jih zato, ker hočejo imeti gledalce na tribunah. Navijače. Ti so izjemno pomembni. Zame pa je še bolj pomembno nekaj tretjega – življenje mest, ki gostijo športne dogodke. Zame je to najljubši vidik mojega dela, to najbolj pogrešam in upam, da se čim prej vrne.
Se boste mogoče lotili še kakšnega drugega novinarskega dela? Kaj vas poleg športa najbolj veseli? O čem bi pisali, če ne bi o športu?
Če ne bi mogel delati v športnem novinarstvu, ne bi bil novinar. Potem bi delal kaj drugega v športu, verjetno kaj z organizacijo, potovanji. Morda dogodkov, morda kakšnega kluba ali reprezentance. Kar pa ne pomeni, da me kdaj ne prime, da bi napisal kaj političnega ali gospodarskega. V teh dneh še posebej, a se bom zadržal.
Kaj bo z Ekipo? Kako bo izhajala?
Mislim in verjamem, da je najtežje za nami. Če nam je uspelo normalno izhajati zadnji mesec, bomo tudi do konca te krize. Še več, ravno v tem mesecu je naše delo odmevalo bolj kot kadarkoli. Mislim, da to vidijo vsi, ki nam lahko pomagajo plavati. Borimo se, brcamo. Nikoli se nismo vdali in verjamemo, da nam bo s pomočjo zvestih bralcev in partnerjev uspelo tudi tokrat. Brez skrbi, že imamo načrte za prihodnost.
Pogosto vas slišimo tudi na radiu? Zakaj? Kdaj?
Začelo se je kot promocija časopisa, potem pa je postala dnevna rubrika. Še rajši imam oglašanja z velikih športnih tekmovanj ali z najbolj zanimivih terenov. Predvsem na Radiu Aktual se počutim kot del ekipe in upam, da tudi oni mene vidijo tako. Zelo rad se oglašam v program z vseh mogočih prizorišč – ko bi vedeli, od kod vse smo že naredili vklope …
A ste razmišljali tudi o televizijski karieri?
Le kot otrok. Težko bi se odrekel obsegu in ustvarjalnosti, ki ju nudi pisanje. Želel bi si, da bi lahko vedno pisal. Se pa rad pojavljam na televiziji. Vesel sem, da sta mi prijatelja Anže Bašelj in Saša Jerković po dolgih letih sodelovanja odprla še ta vrata, in verjamem, da jih na TV Slovenija nisem razočaral. Se veselim naslednjih tovrstnih izzivov.
★★★ REVIJA VKLOP STOP SPORED ★★★
Kaj počnete v dneh karantene? Kakšno je vaše življenje?
Moj moto je malo drugačen: doma je zelo lepo, a povsod je še lepše. Pogosto rečem malo za šalo in veliko zares. Vesel sem, da lahko vsak dan hodim v službo in da se mi še vedno dokaj veliko dogaja. Bolj kot kadarkoli sem vesel, da ne živim v mestu, čeprav mesta obožujem. Sprehajam se, veliko tečem, veliko pišem, skušam se zabavati z načrti za prihodnost in upam, da ta prihodnost čim prej pride.
Kje se vidite čez 15 let?
Rad bi bil eden od rešiteljev slovenskega športnega tiska, rad bi videl karseda veliko krajev, ki jih še nisem, in rad bi imel še vedno toliko energije, da bi delal stvari na svoj način. Morda malo drugačne stvari, staral se bom vendarle verjetno tudi jaz, a še vedno na svoj način.
NOV VKLOP STOP SPORED JE ŽE V PRODAJI!!!
