Miha, bili ste v rdeči skupini, ki je bila najbolj sinhrona pri peki torte, potem pa se je vse sesulo. Kako ste se počutili v rdeči ekipi?
Na začetku nisem bil navdušen nad odločitvijo, da bomo delali pikapolonico, saj nam je bilo rečeno, naj ne delamo klasičnih tort iz devetdesetih. Prepričan sem, da bi bila moja ideja precej boljša, ampak vodje so pač vodje, in če naj ekipa dobro sinhrono deluje, je treba brezpogojno ubogati. (smeh) Med kuhanjem pa sem zelo užival, saj smo si lepo razdelili vloge in dobro sodelovali in se zabavali.
Vam je žal, da torta ni uspela? Kako ste se počutili?
Ni mi žal. V bistvu sem bil vesel za rumeno ekipo, saj jim je na začetku res kazalo slabo. Poleg tega smo imeli v obeh drugih ekipah slaščičarke, zato so imeli res slabe pogoje. Malo pa sem bil presenečen, da otrokom naša torta ni bila niti malo všeč.
Močno ste se urezali. Nam lahko poveste kaj več? Kaj se je zgodilo? Nam lahko opišete, kako ste se počutili?
Ha ha, ja, to je bilo pa zanimivo. Še nikoli se nisem urezal z nožem, celo norčeval sem se iz ljudi, ki so se. (smeh) Zgodilo se je to, da pod pritiskom vedno razmišljam o več stvareh hkrati, in to ni najbolj priporočljivo, medtem ko z ostrim nožem sekaš zelenjavo. Počutil sem se zelo neumno, sploh zaradi vse pozornosti in »privilegijev«, ki so zaradi tega nastali.
Je bila zaradi tega kuha otežena? Omenili ste, da se vam mora zgoditi kaj več, kot le ureznina ...
Kuhanje je precej oteženo. Na koncu je bila ta poškodba zame tudi pogubna. Sem se pa kar precej grdo urezal v sredinec. Na srečo mi je Kristina pomagala pri lupljenju jajc, ureznina pa je bila precej hujša, kot sem od začetka mislil. Manjkalo mi je pol nohta in blazinice, kri pa se nikakor ni hotela ustaviti.
Ste potrebovali medicinsko pomoč?
Ja, takoj ko smo končali z individualnim izzivom, so me odpeljali na urgenco v Postojno, kjer so mi prst najprej hoteli šivati, vendar se ni dalo, ker je bila ureznina na čudnem mestu (noht-blazinica). Bil sem tudi cepljen proti tetanusu in takoj zatem sem se vrnil v Ljubljano v studio ter sveže povit in napolnjen s protibolečinskimi zdravili in cepivom posnel izločitveni del, kjer sem kuhal samo z eno roko.
Kaj je bilo najtežje v kuhinji in kaj najlažje?
Vedno sem imel težavo spomniti se katerega od neštetih receptov, ki jih imam v glavi, takoj zatem, ko se je začelo odštevanje časa in kuhanje. Najlažji od vseh izzivov pa mi je bil tisti z mystery boxom, saj sem imel veliko časa in bil sem vesel, da sem tvegal in se pravilno odločil za zaprtega.
Pri zadnjem izzivu so chefi pohvalili zagnanost in strast, ampak okusi so jih močno razočarali. Kaj je šlo narobe?
Ko sem bil na urgenci, sem razmišljal o tem, kaj se bo zdaj zgodilo. Me bodo kar tako spustili na balkon, ker imam poškodbo? To mi res ne bi bilo všeč, poleg tega bi si potem verjetno vsi začeli rezati prste. Vedel sem tudi, da me bo poškodba ovirala še kar nekaj oddaj, če bom šel naprej. Na koncu pa je bilo tu še dejstvo, da je na izločitvenem testu bil tudi Peter, ki me je enkrat že rešil izločitvenega testa, in sem se odločil, da bom poskrbel, da gre on definitivno gor, s tem da se bom žrtvoval in slabše kuhal. Kasneje se je izkazalo, da Peter moje pomoči niti približno ni potreboval, saj je skuhal odlično jed. Ker sem imel poškodovan prst, se tudi nisem preveč prerival za sestavine in sem na vrsto prišel zadnji. Ostalo ni nobenega mesa več, saj je Gašper taktično pobral precej sestavin, da je drugim onemogočil kuhanje.
