Ena izmed zadnjih raziskav potrjuje tezo, da je človek pri neki dejavnosti uspešen, če je motiviran iz sebe. Temu rečejo strokovnjaki notranja motivacija.
To pomeni, da vam jaz lahko podam tisoč nasvetov, idej, motivacijskih rekov, navodil, napotkov, pa vam to ne bo koristilo, če želja po dejavnosti ne bo prišla iz vas.
Nadejam pa se, da vas vseh mojih tisoč nasvetov in idej morda lahko spomni na nekaj, kar bo v vas premaknilo ključno točko in vas spodbudilo do te mere, da ne boste obupali čez en teden.
Zato vztrajam in še nisem obupala.
Ker močno verjamem v to, da če se človek dobro počuti, to pozitivno vpliva na celotno družbo.
Si predstavljate skupino ljudi, ki tarna, kaj vse jih boli?
Ali pa skupino ljudi, ki se veseli, da gredo na naslednji izlet, uživat življenje?
Zato menim, da ima spodbujanje močno vlogo pri počutju celotne družbe, v kateri živimo.
In zato bom to vztrajno počela še naprej. Enkrat me boste zagotovo slišali v svojo korist.
Kaj je najmočnejša notranja motivacija?
Po mojih 20-letnih izkušnjah dela v športu je to zagotovo bolečina. Žal.
Ampak bolečina je tako močan dražljaj, da smo v želji po prenehanju bolečine pripravljeni storiti veliko več kot sicer.
Bolečina ima večjo težo kot preventiva.
Čeprav je preventiva lažja, cenejša in manj boleča.
Ne vem sicer, kako je drugod po svetu, ampak tudi na tem področju se mi zdi, da smo Slovenci uspešnejši, ko trpimo.
Bolečina pogosto s seboj prinese tudi neko nesposobnost oz. nefunkcionalnost.
Če vas po 20 ali 30 letih dela, sedenja, nepravilnega dvigovanja bremen, negibanja zagrabi v križu, se pogosto zgodi, da se naslednji dan niti obuti ali obleči ne morete. To v nas zbudi občutke nemoči, nesposobnosti, pogosto tudi sram.
Težko nam je priznati, da nečesa ne zmoremo.
Še težje je včasih prositi za pomoč.
Vse to naj bi sicer sprejemali normalno, kot del težav, ki so se nam zgodile.
Vendar bom rekla, da je dobro, da je tako. Vsi ti občutki, ki jih doživljamo ob neki obliki nesposobnosti, nas namreč lahko močno notranje motivirajo.
In tako smo zase pripravljeni narediti mnogo več, kot bi sicer.
Nobene garancije sicer ni, da bo po povečani skrbi zase vse v redu ali bolje, ampak v večini primerov je.
Nauk zgodbe?
Ali smo se iz dane situacije kaj naučili, lahko vidimo čez nekaj časa.
Če pademo v isto zgodbo, težavo, bolečino, potem se nismo.
Če smo prisotni in vemo, da moramo paziti in skrbeti zase, potem smo se.
Otroci in motivacija
Če ste tudi sami starši, najbrž mnogokrat pametujete otrokom, kaj morajo početi, vendar sami ne dajete dobrega vzgleda.
Ker vzgled uči bolj kot pridiganje in pametovanje, raje čas namesto pridiganja porabite za sprehod, obisk fitnesa, pilatesa ali poiščite bližnjo trim stezo in končno oskrbite in nahranite telo z gibanjem.
Tako bomo najboljši možni vzgled in ta gibalni vzgled bo najboljši možni učitelj našim potomcem.
Kako naj bo otrok motiviran za gibanje, če starš doma na kavču gleda televizijo, je čips in pije coca-colo?
Skupni čas v naravi je tudi krasna priložnost, da se z otrokom povežemo. Pravi stik med starši in otroki ter gibanje na svežem zraku lahko naredita čudeže v smislu dobrih odnosov.
In ne pričakujte uspeha, ko izza ekrana vzgajate otroke in se sploh ne slišite, kako jih nenehno samo opozarjate, kaj delajo narobe. Medtem ko ste vi tisti, ki v takem trenutku dela »nekaj narobe«.
Čigava je odgovornost?
Biti odgovoren zase, za svoje telo, za svoje zdravje in z vzgledom tudi za svoje potomce, je precej zahtevna življenjska naloga.
In ne, nikakor za nas niso odgovorni zdravniki, ko zbolimo. Tako krivično se mi zdi poslušati osebe, ki tarnajo, da zdravniki niso dovolj poskrbeli za njih, ko zbolijo ali ko se na telesu pokažejo posledice večdesetletne neustrezne oskrbe telesa.
Dragi ljudje, sami smo v največji možni meri odgovorni za to, v kakšnem zdravstvenem stanju smo.
In naše zdravje je le posledica življenjske matematike - boljše ko skrbimo zase, boljše smo lahko. In obratno.
Ne glede na vse dedne in okoljske vplive lahko še vedno dobro skrbimo zase. Tudi sama imam avtoimunsko bolezen že 18 let in prav ta bolezen me je na neki način prisilila, da skrbim zase najbrž mnogo bolje, kot bi brez nje. In da praktično večino časa lahko živim tako, kakor da bolezni ni. Čeprav so zdravila čisto vsako jutro prva stvar na mojem jedilniku.
Zato bom še enkrat ponovila: ne iščite izgovorov, kako in zakaj nečesa ne (z)morete. Iščite priložnosti, ki so vedno prisotne.
Spodbujam vas, da skrbite zase.
Spodbujam vas, da nikoli ne prenehate skrbeti zase.
Spodbujam vas, da veliko časa razmišljate o tem, kako lahko (po)skrbite zase.
Ker bolj ko boste to počeli skozi svoje življenje, dlje boste to lahko počeli sami.
Ne privoščim vam čakalne vrste za dom starejših, kjer primanjkuje ljudi za dobro oskrbo starega človeka. In danes si vsi mi tlakujemo pot do tja.
Tanja Želj, www.tanergija.si
