O procesu ločitve smo se pogovarjali z zakonsko in družinsko terapevtko Katjo Žugman.
»Kadar pride do ločitve, je zelo pomembno, kako se razhajamo, da ohranjamo spoštljiv odnos,« pravi Katja Žugman. O ločitvah je sicer težko enoznačno govoriti, saj so razlogi za razhode različni. »Ko gre za boleče stvari, na primer prevare, ali ko govorimo o stvareh, ki gredo zunaj meja, kot je fizično nasilje, pa je veliko težje ohraniti spoštljiv odnos in se spopadati z občutki, ko se partnerja – ali eden od njiju – odločita, da ne gre več naprej.« Terapevtka v svoji praksi spoznava različne pare, tudi takšne, ki so se ločili in ob tem ostali prijatelji, medtem ko je v primerih, ko se stvari zapletejo, pomoč strokovnjaka ali mediacija kot podpora, da bo razhod za oba čim manj boleč, še toliko bolj dobrodošla. Razhod je že tako ali tako boleč proces in so načini, da ga lahko speljemo na manj težek način, je jasna strokovnjakinja.
Za odnos je rojstvo otroka velika preizkušnja
Po podatkih se veliko razhodov zgodi v prvih desetih letih po rojstvu otrok. »Prihod otroka lahko partnerski odnos zelo zamaje, in če ni temeljev, če se nismo prej pogovarjali o stvareh, pri čemer pa je pomemben dejavnik tudi, koliko imamo lastnih mehanizmov regulacije in koliko smo sposobni delati s svojimi čustvi, se lahko zgodi, da so te preizkušnje za odnos preveč.« Eden od pomembnih dejavnikov pri ločitvah pa je tudi vprašanje, kako nam je uspelo izpeljati ločitev od lastne družine, ki je zelo pomembna za vstop v partnerski odnos, je jasna Katja Žugman. Ključno je, koliko smo izdelana samostojna oseba, koliko se poznamo, svoje potrebe, želje in te zadovoljujemo na različne načine. »Bolj ko nam je to uspelo, lažje nam je tudi v odnosu, ker se zavedamo, da je na drugi strani ravno tako samostojna oseba, ta dva posameznika pa tvorita skupen odnos.« To zavedanje je pomembno, ko pridejo na plan težke stvari in občutki, kar je v bližini neizogibno. Ob ljudeh, ki so nam najbližje, se nam prebudijo tudi najgloblje rane, kako ob tem in s tem ravnamo, pa je eden od močnih dejavnikov, ki lahko povzročijo, da v partnerstvu ne gre več naprej. »Pomembno je, koliko spoštujemo partnerja, da mu dopustimo njegov lastni proces v njegovem lastnem ritmu. Če se tega zavedamo, se lahko obrnemo k sebi in se posvečamo sebi, partnerju pa smo s tem lahko tudi v spodbudo. Vendar morata v odnosu obstajati prostor in razumevanje za te procese.
Odnosi niso več samoumevni
Pogled na partnersko zvezo se je v našem času zelo spremenil, poudarja sogovornica. »Danes pogosto govorimo o čistih zvezah, kar pomeni, da neki odnos ni nastal zaradi zunanjih pritiskov, ker bi šlo za preživetje, močen družbeni ali verski pritisk. V sodobnosti v zvezah izhajamo iz vprašanja, kaj mi bo prinesel ta odnos in kaj drugemu v njem lahko dam.« Vendar je ključno, kako ravnamo, ko se znajdemo na točki, kjer »ugotovim, da zase ne dobim in odnos ne raste več, da si želim naprej. To pa je nekaj, kar se dogaja čedalje pogosteje,« prav tako pojasnjuje terapevtka. Ob tem smo danes priča poudarjenemu individualizmu, ki preči tudi partnerstva. »Odnosov ne jemljemo več tako samoumevno, veliko več se ve in govori o tem, kako se je pomembno posvečati sebi in osebnemu razvoju, kako se posvečati odnosu, v kar pa niso vsi pripravljeni vlagati,« še dodaja strokovnjakinja. Biti z nekom in se prilagajati, pogosto namreč ni lahka naloga. »Vendar pa premalo govorimo o tem, kaj zares je ljubezen do drugega. Hollywoodska slika in romantični filmi se končajo, kjer se v bistvu vse šele začne.« Pri razumevanju tega, kaj je ljubezen, pa Katja Žugman poudari, da je predvsem pomembno, kakšna so naša pričakovanja. »Pogosto so ta velika in se vrtijo okoli tega, kaj vse bo naš partner prinesel v življenje, katere potrebo naj bi zadovoljil, kako naj bi pomagal, da bomo razrešili svoje rane,« pri posameznikih opaža strokovnjakinja. A bistvo je v ravnovesju, med tem, kar si želimo, in lastnimi potrebami ter tem, kako to lahko skupaj uresničujemo. Vendar pa se v odnosu prej obregnemo ob drugega, kot da bi bili pripravljeni pogledati vase, saj smo edina oseba, ki jo lahko spreminjamo, mi sami. Vplivamo lahko le nase, kar je zavedanje, ki ga v dvoje velikokrat izgubimo. Zato so, kot pravi sogovornica, pomembna vprašanja, kot so, kaj sami prinesemo v odnos, kaj se mi dogaja in kaj lahko naredim drugače. Ozrimo se k svoji osebni odgovornosti, podčrta.
Proces žalovanja
Ko ne gre več naprej, ko se razidemo, pa je pomemben proces žalovanja, pravi strokovnjakinja. Ločitev je izguba, saj se to, kar nam je bilo nekoč pomembno, in nekaj, v kar smo verjeli, ni izšlo. Pri tem lahko pride na plan veliko močnih in različnih občutkov, še posebej tam, kjer je šlo za težke stvari, kot so prevare. Zato je pomembno, da si najdemo oporo, da se znajdemo z vso to paleto čustev. »Vendar pa kljub tej prevzemimo osebno odgovornost, kaj lahko sami naredimo v tem trenutku drugače, četudi mogoče nekdanji partner ne ravna, kot bi želeli. Zanimivo je, da včasih ravno s tem, ko se odločimo, da se neke igre ne bomo šli, ampak bomo izhajali iz svoje iskrenosti in srčnosti, povzročimo spremembe tudi na drugi strani,« iz izkušenj pripoveduje Katja Žugman.
Namesto zakaj raje kaj
»Zelo lepo je, kadar si pari tudi takrat, ko gredo narazen, ali v procesu razhajanja lahko še pogovorijo. Da nastane prostor, v katerem lahko drug drugemu iskreno povedo, če pa to ni mogoče, je pomembno, da imamo ta iskreni pogovor s sabo, pri čemer ni središčno vprašanje 'zakaj', temveč 'kaj'. Vprašanje 'zakaj' lahko včasih še okrepi občutek krivde, zavrnitve in nemoči. Če pa se vprašamo, kaj, odpiramo polje za raziskovanje in opazovanje, kaj se z nami dogaja, kakšne so naše misli, kaj se dogaja z našim telesom, občutki in potem iščemo načine, kdo in kaj nas lahko pri tem podpre.« To so lahko prijatelji, sorodniki, knjiga, oddaja, strokovnjak … »Poiščimo to, kar nam je v oporo. V procesu žalovanja pa bodimo prijazni do sebe. Dajmo si čas, ne krivimo se zaradi občutkov in poskrbimo, da ne dodajamo dodatnih drv na ogenj, ki je že tako močen,« poudarja Katja Žugman. Vendar pa tudi v tem težkem obdobju poiščimo to, čemur se lahko še odpremo. »Najdimo ravnovesje, ker tudi takrat, ko žalujemo, čeprav je ta del zelo močen, nismo samo to. En majhen del nas se še vedno lahko veseli, raziskuje, je umirjen … Zavedati se moramo, da nismo samo eno, tudi takrat ne, ko doživljamo močna čustva.
Ko se umirimo, pa so jasne tudi naše misli in takrat smo veliko bolj ustvarjalni in fleksibilni ter vidimo vse te barve, ki so med črno in belo. Spoznavamo, koliko različnih stvari je v življenju še mogočih, tudi ob iskanju praktičnih rešitev, kot je deljenje stvari, kam bo šel kdo živet, kako čez praznike.« Poiščimo to, kar nam pomaga, da lahko breme odložimo. Ob tem pa tudi raziščimo, kaj se lahko v tej situaciji lahko naučimo. »Odprimo vrata in poglejmo, kaj iz tega lahko dobrega potegnemo, ter poiščimo ljudi, ki nam pri tem lahko pomagajo. Čas za evalvacijo je lahko, ko se umirimo, ko se rana vsaj delno zaceli in ko bolečina ni več tako močna.« Katja Žugman tistim, ki se spopadajo z razhodom, v oporo priporoča knjigo Conscious uncoupling avtorice Katherine Woodward Thomas, terapevtke, ki je tudi doživela ločitev.
Končajmo pa z ugotovitvijo, ki jo podaja terapevtka, in sicer kaj je tisto, kar je zelo močen dejavnik, ki pare drži skupaj. Raziskave so pokazale, da gre za podobno kot na splošno v življenju, da svojo pozornost usmerjamo v to, kar nam je pri našem partnerju všeč. »Tako kot v življenju – pomembno je, na kaj se osredotočamo in katerega volka s tem hranimo.«
Objavljeno v reviji Obrazi št. 1, 9. 1.2020
