Tako kot pri renesančnem slogu je prvotna domovina baroka Italija. Navezovanje na renesanso se pozna predvsem pri upodabljanju človeškega telesa ter pri uporabi stebrov v arhitekturi. Barok je odziv na reformacijo in odraz ponovne katolizacije. Razvil se je kot nekakšen odziv na protestantsko umetnost, ki ni bila ravno bogata. Značilnosti baroka so ravno nasprotne. Prekomerno upodabljanje čustev, blišč ter čisti, lahko interpretirani detajli. Vse to je barok. Kot zadnji evropski slog je bil najbolj naklonjen celostni umetnini oziroma spajanju vseh umetnosti v celoto.
In kako je vse to povezano z našo prestolnico? Leta 1511 se je na idrijski geološki prelomnici zgodil najhujši potres v zgodovini Slovenije, ki je prizadel tudi Ljubljano ter terjal obnovo številnih stavb in cerkva. Konec 17. stoletja je družba učenjakov po italijanskem vzoru pod imenom Academia Operosorum Labacensis v mesto vabila tudi tuje kiparje in stavbarje, od katerih sta se učila celo »prva« slovenska arhitekta Gregor Maček in Matija Persky.
Ti umetniki so bili: arhitekta Andrea Pozzo, Carlo Martinuzzi, kiparja Giulio Quaglio in Francesco Robba. Dela slednjega so krona baročne ustvarjalnosti v Ljubljani (med drugim je Robba pred mestno hišo postavil svoj znameniti Vodnjak treh kranjskih rek. Danes na tem mestu stoji replika, original pa je na ogled v ljubljanski Narodni galeriji). Gospodarska moč meščanov se je postopoma večala, kar se je odražalo tudi v podobi mesta.
Stavbe so oblekli v baročna pročelja, jih povišali ter jim prenovili veže, stopnišča in delno tudi bivalne prostore. Zunaj mestnega obzidja so si plemiške družine zgradile dvorce. Zgrajena je bila Grubarjeva palača, po načrtih arhitekta Gregorja Mačka je bila zgrajena tudi Mestna hiša, pred katero so postavili prej omenjeni Robbov vodnjak. Oblikovan je bil tudi eden najlepših ljubljanskih baročnih ambientov, ki zajema stolnico, prenovljen Škofijski dvorec ter semenišče s knjižnico, ki je še danes eden največjih biserov Ljubljane.
Na mestu stare gotske cerkve je beneški arhitekt Domenico Rossi na novo zasnoval križevniško cerkev, ki je ravno tako dobila baročno podobo. Cerkev je dobila centralni tloris v obliki grškega križa, kar je bila tedaj za Ljubljano popolna novost. Ena najbolj prepoznavnih baročnih cerkva v Ljubljani pa je danes gotovo cerkev Marijinega oznanjenja skupaj s frančiškanskim samostanom, ki močno zaznamuje podobo Prešernovega trga. Cerkev krasi še eno delo kiparja Francesca Robbe, in sicer monumentalni glavni oltar. Med letoma 1730 in 1740 je bila pod vodstvom prej omenjenega Arhitekta Carla Martinuzzija zgrajena tudi uršulinska cerkev Sv. Trojice. Veliki oltar v cerkvi pa je ravno tako izklesal Francesco Robba. Tako je bila Ljubljana prenovljena, takratno renesančno podobo mesta pa je prekril barok, ki poleg Plečnikovih stvaritev še danes najbolj zaznamuje našo prestolnico.
Objavljeno v reviji Dom2/Moje lepo stanovanje št. 5, 26.8.2019
