Kar dve knjigi ste izdali, obe z zapisi statusov na Facebooku. Torej so statusi tudi že lahko umetnost?
Vinjete straholjubca so bile sicer tudi najprej objavljene na mojem FB-profilu, vendar se po formi in vsebini bistveno razlikujejo od zapisov, ki sestavljajo na tak dan najbolj trpi mastercard. Vinjete nikoli niso bile statusi, zato so v primerjavi z mastercardom morda bližje konceptu, ki bi ga večina ljudi imenovala literatura (ki je bila pač najprej objavljena na nekem drugem mediju). Pri na tak dan najbolj trpi mastercard pa gre za prenos z medija družabnega omrežja na papir, zapisi, ki so nastali tam, so s FB ključno povezani. Ali so umetnost? Na to si sama ne bi upala odgovoriti. Mislim pa, da je iz literarne in umetnostne zgodovine jasno, da se koncepti definicije umetnosti in literature spreminjajo. Medij, v katerem je nekaj nastalo, morda ni najbolj ključno merilo.
Kdo je sploh prvi pomislil, da bi to lahko bila knjiga?
Knjigo mi je predlagal urednik Beletrine Mitja Čander, potem ko je nekaj časa spremljal moje zapise na FB.
Ste od trenutka, ko ste vedeli, da boste izdali knjigo, pisali kaj drugače?
Poskušala sem, da ne bi, in mislim, da v glavnem tudi nisem. Sem se pa že pred trenutkom, ko sem vedela, da bo iz mojega pisanja nastala knjiga, zavedla, da so se zapisi na FB v nekem trenutku in za neko obdobje vzpostavili kot moja primarna forma izraza. Tako da so naravno postajali čedalje bolj avtorefleksivni.
Zakaj ne uporabljate ločil in velike začetnice? Se vam ne zdi, da je že tako pri mladih problem, ker se učijo pisanja posredno prek spletnih vsebin, ki pogosto niso lektorirane, pa bi bilo morda bolje, da bi imeli vsaj v knjigah primere pravilnega pisanja? Ali pa mislite, da slovnica v sedanji obliki nima prihodnosti?
Jezik je nekaj živega, tudi slovnica in besedišče se ves čas spreminjata. Različni tipi kontekstov, literature, izraza zahtevajo različne jezike, ki morajo biti – tako mislim – predvsem pristni. Forma, ki je v skladu z vsebino. Jezik, ki ga uporabljam v na tak dan najbolj trpi mastercard, je predvsem zelo moj, karkoli drugega bi bilo umetno in neiskreno. Sicer delam v gledališču, kjer jezik izrazito prilagajamo kontekstu posamezne uprizoritve, enako se mi zdi prav tudi v literaturi. Literatura ni enako učenje slovnice, knjiga (ali teater) kot varuh visokega, pravilnega, absolutnega jezika – kaj to sploh je? – se mi zdi izrazito zastarel, sumljiv koncept. Knjiga je sicer lektorirana, kar predvsem pomeni, da upošteva pravila jezika, kot si jih je sama zastavila. Tudi ločila uporabljam.
Nekoč nas je skrbelo, da bomo pozabljeni, zdaj pa na spletu ostaja celo preveč dokazov našega obstoja … Ampak v nasprotju z vami večina ne objavlja umetnosti, kajne?
Družbena omrežja uporabljamo za vse mogoče, za komunikacijo, oglaševanje, pozornost, samopromocijo, jaz trenutno pač za nekakšen izraz. Ko nekaj napišem, mi je za trenutek lažje. Presojo, kaj je umetnost, kot rečeno, prepuščam drugim.
V knjigi mastercard opisujete svoje življenje, ampak nikjer ni nobene partnerske zveze. Kako to? Ste ta del življenja cenzurirali iz objav ali smo danes v času, ko je materialno bolj pomembno kot odnosi?
Pišem o stvareh, za katere čutim, da jih moram napisati, vendar to še ne pomeni, da moram o sebi deliti vse – ali da čutim potrebo po tem. Če veliko povem o sebi, to še ne pomeni, da se mi zdi prav veliko povedati o intimi drugih, o ljudeh iz svojega življenja. Razen psa redko omenjam kogarkoli, ki mi je blizu, kar še ne pomeni, da življenje preživljam povsem sama. Mislim, da so medčloveški odnosi v mojih zapisih zelo pomembna tema, četudi so v primerjavi z oblekami Alexandra McQueena, spletnimi nakupi, Mario Antoinetto in banalnostmi vsakdanje Ljubljane izpisani manj dobesedno.
»Če veliko povem o sebi, to še ne pomeni, da se mi zdi prav veliko povedati o intimi drugih, o ljudeh iz svojega življenja.«
