Pred kratkim je na VOYO prišla tretja in zadnja sezona serije V dvoje, novembra in decembra pa so jo predvajali celo v osrednjem terminu na Kanalu A. Ste pričakovali takšen uspeh?
Ko delam nekaj novega, nikoli ne vem, kaj pričakovati, saj ne delam tako, da bi šel v zagotovljeno uspešnico. Ne vem, ali sploh obstaja recept za to. Načeloma delam stvari, ki bi jih gledal sam, ki so meni smešne in zanimive, potem pa upam, da bodo še drugim. Tako da sem šel kot vedno tudi tokrat s strahom v to – in potem je res dober občutek, ko vidiš, da je to nekomu všeč. Tudi če zgolj eni osebi, če sem vsaj enemu popestril dan, sem zelo vesel. Nisem pa nikakor pričakoval, da bo sledila nova sezona, kljub zelo dobrim komentarjem in ocenam. Tudi zato, ker nisem vajen, da se enega projekta držim dalj časa. Razmišljal sem že, kaj bom delal novega, potem pa smo šli v drugo sezono in nato na moje veliko presenečenje ter zadovoljstvo še v tretjo. To je lep dosežek. Ko berem novice o tujih serijah, je namreč vedno uspeh, če gre serija naprej. Ampak tretja je zadnja. Mi je pa všeč, da smo šli še v tretjo, da nismo končali sredi nečesa, ampak smo lahko naredili konec.
Nad serijo so navdušeni tudi številni igralci, med drugim je njen velik oboževalec Jure Henigman ...
Zelo lepo je, če tako mislijo ljudje iz teh krogov. Zelo sem vesel, da se jih je toliko odzvalo mojemu povabilu, da sploh hočejo biti v njej. Veliko se mi jih je po končanem snemanju zahvalilo in mi dejalo, da je to nekaj najboljšega, kar so delali, kar mi še posebno veliko pomeni.
Ste si koga zelo želeli, pa vam ga ni uspelo dobiti zaradi časovne stiske oziroma drugega dela?
Mogoče od vseh dva nista mogla, ampak to si vedno zapišem, in ko bo spet priložnost, ju bom povabil.
Od kod ste črpali navdih za like oziroma zgodbe? Koliko je serija avtobiografska?
Sebe sem kar »izčrpal«, moram priznati. (smeh) Scenarij sem sicer pisal s Tosjo Flakerjem Bercejem in Izo Strehar. Ko smo se pogovarjali o svojih izkušnjah, smo bili drug drugemu neke vrste psihoterapevti. V serijo je vsak dal veliko sebe. A bolj svoje občutke in čustva, ne samih dogodkov. Nekateri so namreč preveč skrajni in bizarni, da bi lahko bili resnični. Mislim, lahko se zgodi vse, kar je v seriji, nič ni tako nemogočega, da se ne bi moglo zgoditi. Smo pa malo »nadgradili«, da je bolj zabavno. Če bi bil »čisti hiperrealizem«, bi bilo mogoče malo dolgčasno.
Vas je morda po ogledu katere od epizod poklicala kakšna nekdanja punca, ki se je prepoznala v zgodbi?
Ja, v prvi sezoni je bila ena stvar, a to, kar se je zgodilo, je bilo med nama, tako da le midva veva za to. Je pa vse skupaj sprejela nasmejana.
Kakšen pa je bil vaš najbolj neprijeten zmenek?
Dolgo nazaj, ko še ni bilo pametnih telefonov in si še nismo prek spleta pošiljali fotografij, sem šel nekajkrat na zmenek na slepo. Enkrat je bilo tako grozno, da sem dobesedno zbežal. (smeh) K sreči je imelo dekle ob sebi še prijateljici, kar sem hitro izkoristil. Ko smo hodili, sem namreč malo upočasnil korak, zavil v ulico in zbežal. To je bila ena bolj groznih izkušenj.
Kaj pa je bila najbolj romantična stvar, ki ste jo naredili za ljubljeno osebo?
Prvi punci, ki je živela – ali pa še vedno živi, ne vem – v hiši z balkonom, sem za rojstni dan zapel podoknico. Ob polnoči sem šel pod pretvezo, da grem na stranišče, dol pod balkon, kjer sta me čakala prijatelja s kitaro. Začel sem metati kamenčke v okno. Prišla je na balkon, mi pa smo ji zaigrali in zapeli avtorsko pesem, ki sem jo napisal. Tega ne bi naredil nikoli več v življenju, ker je bila »totalna bruka«, sploh ne vem, kako sem lahko to naredil takrat, ampak sem – in to je zelo cenila. Pa mladi smo bili. (smeh)
Kaj pa je bila najbolj romantična stvar, ki ste je bili vi deležni?
Če pogledam nazaj, sem bil vedno jaz bolj za takšne stvari, vedno sem bil jaz tisti, ki je delal načrte, kako nekoga presenetiti. Zdaj se ne spomnim, da bi sam kaj dobil – upam, da mi ne bo kdo zameril. A tega nikoli nisem zahteval ali hotel. Jaz to rad počnem, rad obdarim človeka, ne glede na valentinovo ali kakšno drugo priložnost. Všeč mi je spontanost.
Manj pa imate spontanost radi na poklicnem področju, glede na to, da ste tako scenarist kot igralec in režiser ...
Odvajam se od tega, da bi imel vse pod nadzorom, ker se mi to zdi dobro in zdravo. Ko sem pred desetimi leti delal Dan ljubezni, ko sem res vse delal sam, so mi to tudi svetovali. Potem sem se skozi leta navadil na to, da zaupam nekaj več ljudem, da ni treba, da je vse po moje, da nisem najpametnejši človek na svetu in da se moram obkrožiti z ljudmi, ki so še pametnejši od mene. Le tako lahko potem narediš res dober izdelek. Pri seriji V dvoje sem takoj, ko sem moral začeti pisati scenarij, šel do prijatelja scenarista in ga prosil za pomoč oziroma za sodelovanje. Privolil je. Potem sva našla še nekaj scenaristov in smo pisali skupaj, ker se mi je zdelo, da sam – ne da ne bi zmogel, ampak sem mislil, da bi bilo boljše, če bi imel še nekoga, ki bi konstruktivno kritiziral moje zamisli in predlagal svoje. Vseeno je to neka daljša stvar. Tretja sezona ima skupaj štiri ure, in da zapolniš toliko časa, je treba dobiti veliko zamisli. Tudi režirati nisem hotel, ker biti scenarist, igrati in režirati je skoraj nemogoče. Mogoče za eno epizodo, kot se je v tretji sezoni tudi zgodilo, če bi bil pri celotni, pa bi se najverjetneje ubil, tako da sem to prepustil drugemu in smo serijo naredili skupaj. Nobenih težav ni bilo z egi. Zdi se mi, da sem imel res veliko srečo, da sem se obkrožil z ljudmi, ki niso »zakompleksani«, zato smo lahko dobro delali. Tudi zato so nam potem vsi, ki so sodelovali z nami, rekli, kako je bilo to dobro delati. Ker slišim, da so včasih na snemanjih kakšni prepiri, boji egov ... Tukaj tega ni bilo.
Omenili ste že, da je tretja sezona zadnja. Kaj delate zdaj?
Zdaj delam več projektov – tako serije kot film, ampak ni nujno, da bodo kdajkoli ugledali luč sveta. Meni je najpomembnejše, da delam, ker če ne delaš, ne prideš nikamor. Imam kar težavo: če sem en dan miren, me že grabi panika, kaj bom zdaj. (smeh)
Znani ste po komedijah. Boste s tem nadaljevali ali si želite posneti še kakšno drugo zvrst?
Edina zvrst, ki me poleg komediješe zanima, je grozljivka, to bi mogoče enkrat, ne še zdaj, naredil. Pa ne mislim te klasične, v kateri se koljejo, ampak bolj moderno, minimalistično, psihološko. To me zanima in verjamem, da se bom tega enkrat lotil. Ampak komedija mi je pa vedno najboljša stvar. V njej se vidim, za to se mi zdi, da mi gre, to počnem.
Se vam sicer zdi, da to zvrst neupravičeno podcenjujejo?
Ja … Mislim, te »stroge« komedije, ki so zgolj komedije in nič več kot to, so res le prazna zabava. Pogledaš, se nasmeješ in pozabiš. Če komediji dodaš še podzvrsti, dramo, čustva in podobno, da gledalec po koncu razmišlja o tem, kar je videl, da se ga je nekaj dotaknilo, pa je drugače. Takšne stvari so tudi meni najbolj všeč. Spremljam tovrstne tuje serije, najbolj na HBO-ju in Amazonu.
Kaj vas ta čas navdušuje?
Trenutno Fleabag, angleška serija, ki se je sicer zdaj po dveh sezonah končala. To je popoln primer, kaj bi želel delati. Je komedija, ampak te malo tudi prizadene, ko gledaš, ker je precej iskrena in resnična. Pobrala je mnoge nagrade in odlične kritike. Zanima me tudi humor absurda, kot je Toast of London, vendar mislim, da je pri nas občinstvo zanj premajhno.
Kakšen humor sicer po vaših izkušnjah najbolj »zažge« pri Slovencih in Slovenkah?
Če gledalcu nastaviš ogledalo. Mora pa biti takšno, da se prepozna v njem. Tudi mene prepriča tak humor.
V oglasu za računalniško igro Game of War ste zaigrali s Kate Upton. Ste jo poskušali nasmejati? Sta se sploh kaj pogovarjala?
Bolj malo sva se pogovarjala. Nočem motiti človeka, še posebno ne takšnega, ki ga zelo verjetno ves čas kdo moti. Nisem hotel biti še sam tak. Tako da sva se bolj pogovarjala o samem poteku snemanja. Enkrat, ko sva čakala na začetek snemanja, sem jo vprašal, ali jo zebe, ker je bila res uboga, napol naga na mrazu in dežju, in se mi je malo smilila.
Kaj pa je odvrnila?
Da je ne zebe. Da je vajena. Ona je manekenka, to je pač delo.
Najbrž so vam zavidali vsi prijatelji?
Vsi. (smeh)
Režirali in igrali ste tudi celovečerno komedijo Pr' Hostar. Vas je presenetil takšen uspeh filma?
Zagotovo. Mislil sem si, da bo uspešen – ampak da si ga bo ogledalo kakšnih 20.000 ljudi, kar pri nas že šteje za uspeh, ne pa 210.000 ljudi. Zmotil sem za 200.000. (smeh) To mi je še vedno nepojemljiva številka, mislim, da je še zelo dolgo ne bo dosegel noben film. Zelo rad bi se motil, zelo rad bi, da pride še kakšen tak film, ki bi bil tako gledan, ker bi ga tudi sam želel gledati.
Morda tudi narediti?
Rad bi ga tudi le gledal, ker nekaj narediti je kar dolgotrajen proces.
Pa se lahko povsem prepustite filmu ali vmes razmišljate, kako je nekaj narejeno oziroma kako bi vi to naredili?
Ne morem se povsem prepustiti filmu. Žal ne morem več gledati filmov tako, kot sem jih včasih, čeprav nisem toliko pozoren na tehnično plat, ampak bolj na scenaristično, saj me vse bolj vleče v to smer. Posledično sem veliko strožji do filmov. Nekateri, ki so zelo priljubljeni, mogoče prav zaradi tega pri meni niso. Ko se naučiš zares gledati filme, je povsem drugačen občutek – pravzaprav je slabši, ker ne uživaš. (smeh)
Kakšne so vaše želje oziroma cilji za prihodnost?
Vedno me sprašujejo, zakaj ne grem v tujino. Zakaj bi šel? Tudi če bi šel in bi lahko delal po svoje, kar je skorajda nemogoče, bi delal enake stvari, kot jih delam zdaj. Zakaj bi se »matral«, če že imam, kar hočem. Meni je tu lepo, to, kar imam že zdaj, želim delati še naprej. Lahko rečem, da sem srečen.
