Glej – gledališče, zapisano eksperimentu
V Eksperimentalnem gledališču Glej, ki je imelo najprej status društva, so prvo predstavo uprizorili 25. junija leta 1970. Šlo je za dramo Kaspar letošnjega Nobelovega nagrajenca Petra Handkeja, in sicer v režiji Iztoka Toryja ter v prevodu in dramaturgiji Lada Kralja.
Eksperimentalno gledališče Glej je v začetkih s profesionalnim zamahom popeljalo naprej drugi val gledališkega eksperimenta, ki ga je začrtalo že Gledališče Pupilije Ferkeverk. Srž ideje delovanja gledališča v 70. letih so bili »fleksibilnost, hitrost realizacije idej ter težnja po večji teatraličnosti in avtonomiji«, je Primož Jesenko zapisal v monografiji, ki je izšla ob 40-letnici Gleja, v kateri so obdobja delovanja gledališča razdelana po desetletjih. Glavni pobudniki ustanovitve gledališča so bili Lado Kralj, Zvone Šedlbauer in Dušan Jovanović.
Skozi 80. leta delovanja Gleja je bralca monografije popeljala Andreja Kopač. Kot je zapisala, to obdobje delovanja gledališča »v grobem zaznamuje relativno veliko število individualnih gledaliških praks in novo obdobje 'igrane dramatike', v katerem se uprizarjajo tako dramska dela širšega evropskega prostora kot dela domačih avtorjev«. Med slovenskimi avtorji sta v ospredju predvsem Vinko Möderndorfer in Matjaž Zupančič. Sredi 80. let je gledališče – po začetkih v Viteški dvorani Križank in vmesnem obdobju delovanja na Poljanski cesti 22 – svoje zatočišče našlo na Gregorčičevi 3, kjer deluje še danes.
Predstavljanje neznanih ustvarjalcev
V 90. letih je bila po zapisu Marine Gumzi ena ključnih novosti odločitev, da v Gleju k ustvarjanju povabijo tedaj popolnoma neznane gledališke ustvarjalce, kot so bili Iztok Kovač, Matjaž Pograjc in Tomaž Štrucl. Gledališče se je v tem obdobju začelo odpirati tudi za tuja sodelovanja in gostovanja, ne več zgolj z ustvarjalci iz nekdanje Jugoslavije. Ta težnja k odpiranju v tujino je repertoar gledališča zaznamovala z vse bolj neverbalnimi, fizično izpovednimi predstavami ter konceptualnimi in plesnimi projekti.
Začetek novega tisočletja je v Gleju po besedah Zale Dobovšek minil v znamenju kritičnega zrcaljenja aktualnih družbenih silnic in umetniških teženj. Dodala je, da se je do leta 2010 Glej uveljavil kot pomemben kulturno-operativni člen, ki poleg lastne gledališke produkcije krepi nudenje (odrskega) prostora v kontekstu koprodukcij in je ob hiperprodukciji na sceni razvil dobro logistiko, smisel za sodelovanje ter funkcionalno programsko organizacijo.
Raziskovanje novih gledaliških form, delo z mladimi in obrobnimi
V zadnjem desetletju je Glej odlikovalo raziskovanje novih gledališk form (odmevni programi Miniaturk in gledaliških prvencev), odkrivanje svežih avtorjev in uvedba sistematične metodologije dela z mladimi v gledališču. Posebno pozornost so v okviru kulturno-umetnostne vzgoje namenili obrobnim skupinam. Številni programi, ki so se kot odgovor na potrebe okolja rodili v Gleju, denimo redno podnaslavljanje v angleščino, so postali del institucionalnih hiš, so spomnili v gledališču.
V Gleju so na težak položaj kritike opozarjali z izumom nove metodologije vpletenega kritika, na hiperprodukcijo ter kratke ustvarjalne procese pa z uvedbo metode Rezidenta. Ta ustvarjalcu omogoča, da skozi obdobje treh let raziskuje nove gledališke forme. Glej se je aktivno povezoval z drugimi akterji na neodvisni uprizoritveni sceni, skupaj so ustvarili abonma Transferzala, ki povezuje šest neodvisnih gledaliških odrov v Ljubljani. Kot so še zapisali v gledališču, se Glej v zadnjih letih vse bolj usmerja v iskanje novih upravljalskih modelov, je pa tudi prva gledališka hiša pri nas, ki je leta 2017 ukinila položaj umetniškega vodje in ga nadomestila z vodoravno organiziranim umetniških svetom.
V Gleju bodo pol stoletja praznovali vse leto
Pol stoletja delovanja bodo v Gleju obeležili tako, da se bodo ob praznovanju preteklosti posvečali predvsem novim gledališkim praksam in se ob obletnici zazrli v prihodnost. Gledališče bodo v letu 2020 spremenili v raziskovalno mednarodno stičišče teoretikov, producentov, filozofov, znanstvenikov in ustvarjalcev. Od februarja do junija bodo v Gleju v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom (Slogi) organizirali pet okroglih miz, ki prevprašujejo gradnjo občinstva, podporne poklice v gledališču in nove uprizoritvene forme. V sodelovanju z Mestno občino Ljubljana bodo organizirali pregledno fotografsko razstavo o zgodovini Gleja na obrežju Ljubljanice, v sodelovanju s TAM-TAM Inštitutom pa bodo z oblikovalci Grupe Ee organizirali razstavo v njihovi Ulični galeriji.
Vrhunec dogajanja bo tridnevni mednarodni znanstveni simpozij z naslovom Skupnost deluje! Sodobni pristopi v gledališču, in sicer v soorganizaciji Gleja, Slogija, AGRFT-ja in Amfiteatra, ki bo potekal med 4. in 6. junijem. Simpozij bo pospremil pester umetniški program v Gleju. »S tem želimo nadgraditi svoje mednarodne povezave in mesto Gleja v tujini kot ene izmed ključnih neinstitucionalnih gledaliških hiš v tem delu Evrope, ki je pomembno vpletena v produkcijske, strateške in razvojne diskusije,« so še povedali v gledališču.
