Marsikdo ne ve, da ima Tof hčer Piko, s katero skupaj delata že dve desetletji. Tof uživa pred mikrofoni in kamerami, še zdaj rad obišče pomembnejše prireditve, Pika je rada v ozadju, za kamerami, pri produkciji, na prireditve se ji ne da, rajši je doma. Tof je star 85 let, Pika 55. Od malega sta bolj prijatelja kot oče in hči, Tof je vedno »kril« njene prepovedane podvige. Ki jih seveda ni bilo veliko.
Pika, kako je biti Tofova hči?
Pika: Če si z njim, se vedno kaj dogaja. Ko sem bila še študentka, sva začela skupaj delati skrite kamere.
Tof: Kolesarila sva skupaj ... Pika je zmagala na prvi ženski kolesarski dirki v Sloveniji.
Pika: In v kolesarskem vzponu na Vršič sem bila tudi prva zmagovalka, prva ženska, že takrat sem peljala pod eno uro. Stara sem bila 16 let.
Vas je Tof priganjal k treningom?
Pika: Niti ne, sem kar rada kolesarila. Velikokrat sva zmagala tudi v tandemu oče-hči.
To vaju je gotovo povezovalo.
Pika: Seveda. Naša družinska hiša je sicer v Kranjski Gori, ko pa sem šla v gimnazijo, sem se preselila k njemu, ker on čez teden živi v Ljubljani, in sva bila skupaj. Imela sva se krasno.
Vam je puščal svobodo?
Pika: Oh, vse mi je dopuščal.
Tof: Zvlekel sem jo tudi na Triglav. In to trikrat. Tam je spoznala Bogdana Baroviča, ki jo je potem povabil na TV Slovenija.
Pika: Povabil me je v oddajo Zdravo, najprej sem delala kot organizatorka, potem pa kot producentka. Delala sem tudi Nedeljskih 60 in žrebanja 3 krat 3, pomladne in jesenske. Pozneje sem na POP TV pripravljala 1,2, 3 ... kdo dobi, s Sašo Einsiedler, po drugem otroku pa sva odprla podjetje z očetom in od takrat delava skupaj. Tega je 21 let.
Kako pa je delati z očetom?
Tof: Z mano je kar naporno, jaz sem siten.
Pika: Zelo naporno. Toliko energije, kot jo ima on – jaz kaj takšnega še nisem videla, ne poznam nobenega človeka, ki bi je imel toliko kot on. Do nedavnega sva delali z njim kar dve, še Pia, ki je deset let mlajša od mene, in sva ga težko dohajali. Ves čas je v pogonu, zdaj je treba narediti to, zdaj ono ... pa rečem jaz: A ne bi malo počivali? On pa: Ne, ne, zdaj je treba pa še anketo, pa danes zvečer so viktorji ... vse je bilo treba »pokriti«!
Tof, od kod vam toliko energije, kaj pa jeste? (smeh)
Tof: Star sem 85 let in sem vsak dan na kolesu, če le ne dežuje. Če gledam film, pa sedem na sobno kolo. Problem ljudi v mojih letih je, da odnehajo. Moja parola je: Ne smeš odnehati! Moški je star takrat, ko se odloči, da je star. Dokler pa lahko skrbiš zase ... Ne vem, ali bi lahko normalno živel, če ne bi športal. Pozimi tečem s tekaškimi smučmi, takoj ko se odprejo proge v Ratečah. In res uživam, ni lepšega, kot je sončen dan in dobre »špure« ... to je paradiž! In se podim po snegu. Pike mi ni uspelo spraviti na tekaške smuči, vnuka pa.
Pika: Pa saj sem enkrat celo zmagala na tekaški tekmi, si pozabil? Na novinarski tekmi na Golteh. Tudi jaz sem tekla. Ne velikokrat, a sem.
Vam je oče kaj pametnega svetoval? O življenju, na primer.
Pika: Spomnim se, ko mi je nekoč rekel: »Zapomni si, da ti bo velikokrat prav prišlo, da si moja hči, a žal velikokrat tudi ne.« In tako je tudi bilo. Če je on kaj takšnega napisal, koga užalil, sem jih »pokasirala« jaz. Tudi od šefov, ko sem bila še v službi. Pa od profesorice.
Tof: Še zdaj me opozarja, naj ne napišem kaj slabega o županu, na primer, ker imamo potem vsi težave. (smeh) Ampak včasih prav moram kaj napisati. Saj sem novinar.
Pika: Drugače pa se imava fino. Vedno mi je »držal štrik«. V četrtem letniku sem dobila ukor, ker sem »špricala«. Očetu sem ga pokazala, mami pa si nisem upala, ker je bila bolj stroga. Ko je mami prišla domov, je oči skril tisti ukor pod blazino. In ga potem na skrivaj podpisal. Pa opravičila mi je pisal. Zelo sva se razumela. Lahko sem delala, kar sem želela, pa mi nikoli ni težil. V gimnaziji so me klicali Tofka. (smeh) Takrat je bil Moped show na vrhuncu, ljudje so ob sredah nehali delati, da so ga poslušali, takrat je bil res popularen. In ko sem prišla na gimnazijo na Jesenicah, sem bila tudi jaz zaradi tega zelo zanimiva.
Tof, ste imeli lepo otroštvo tudi vi?
Tof: Ne, nisem. Moja mama se je drugič poročila s človekom, ki me ni maral, dosti me je pretepal, nisem imel lepega otroštva. Ravno zaradi tega sem se zatekel k športu, doma je bilo nevzdržno. Šport mi je reševal življenje.
Tof je ogromno potoval po svetu. Ste šli kdaj z njim, Pika?
Pika: Žal ne, takrat sem se bala letenja. Tudi me ni zanimalo, tega nimam v sebi. Danes pa, zanimivo, vsak mesec letim k možu, ki dela v Podgorici. In grem na letalo kot na avtobus.
Tof: Zato sva šla pa z njenim sinom, mojim vnukom Timom, skozi vso Indonezijo. Bilo je enkratno. Jaz namreč »zbiram otoke«, bil sem že na skoraj vseh.
Tof je rad v središču pozornosti, obvlada medije, radijskega, televizijskega, piše za Nedeljca že rekordno število let. Kaj pa vi?
Pika: Jaz nisem ne pišoča ne nastopajoča. Rajši sem v ozadju kot organizatorka, producentka, inšpicientka. V tem sem dobra, to obvladam, to rada delam.
Kaj počneta sinova?
Tim bo star 26 let, diplomiral je na ekonomiji, organizira poletne šole za tuje študente, Matevž 22, študira računalništvo.
Tof je znan kot dobrodelnež, najbrž mu pomagate tudi pri tem.
Pika: Že leta nazaj je oči organiziral nogometne tekme Zlata selekcija, izkupiček je šel Zvezi paraplegikov.
Tof: Odigrali smo 110 tekem, to je bilo res nekaj lepega. Vsi najboljši slovenski športniki so sodelovali z nami.
Pika: Še zdaj pa vsako leto priredimo nastop za Ustanovo za pomoč za otroke z rakom.
Tof: 31 let že to počneva. Ampak s tem se res nočem hvaliti, o tem nerad govorim. Bilo pa je pretresljivo, ko smo prvič prišli v bolnišnico na Vrazov trg, cela ekipa Moped showa, Rifle, Simona Vodopivec, Marjan Kralj, Martin Žvelc ... in smo zagledali tiste plešaste glavice. Bili smo šokirani. Martin je imel harmoniko in smo jim peli in igrali. In še zdaj jim vsako leto priredimo Miklavža.
Pika: Saj smo pol stvari že pozabili, ampak spomnim se, da je oče zbiral slike in jih prodajal, ves oddelek te bolnišnice opremil s televizorji, videorekorderji, še zdaj nastopa, povabimo Čuke in ribiča Pepeta, ki vedno pridejo, otroci dobijo darila ...
Tof: Meni veliko pomenijo samo tisti srečni obrazi. Doktorica Dolničarjeva mi je rekla, da tako pozitivno vplivamo na otroke, da nekaj dni sploh ne potrebujejo zdravil.
Kaj ste podedovali po očetu, Pika?
Pika: Bolj malo. No, migati moram tudi jaz. Včasih sem dosti tekla, zdaj zaradi izrabljenega kolka ne morem, veliko se sprehajam s psičko in hodim v hribe. A ko me oči kliče zvečer, naj grem z njim na kakšno prireditev, se mi absolutno ne da. Včeraj je bil na Športniku leta, povabil me je na Slovenko leta ... njemu se vedno da.
Tof: Po duši sem novinar in novinar mora biti med ljudmi. Sem družaben človek. Z veseljem grem na pomembnejše prireditve.
Pika: Zadnjič sem želela s prijateljicami v Kranjski Gori v gledališče, pa me je takoj vprašal, ali gre lahko tudi on. (smeh) Mami pa je ostala doma. Ko organiziramo Noč čarovnic, kres ... vedno pride, nikoli ne manjka.
Pika, s sinovoma imate dober odnos, tako kot vidva z očetom?
Pika: Dober, še predober, preveč sem ju razvajala, snahi me ne bosta imeli preveč radi. (smeh) Prevažala sem ju sem ter tja, v šolo, na treninge ... danes bi delala drugače, ampak jima je bilo pa lepo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
