Namreč, ko je otrok predmet izživljanja starša, ki nad otrokom izvaja psihično, verbalno, čustveno in fizično nasilje, in je seveda ob prejetem nasilju odrasle osebe nemočen, kot odrasli ponotranji zavedanje, da ni nič vreden, in tako dovoli, da kasneje v odnosih drugi grdo ravnajo z njim. Funkcija starša je, da otroka pazi, ga varuje, skrbi zanj, neguje otrokove potrebe po ljubezni ter čustveni in telesni bližini, ga s svojim zdravim zgledom uči, kaj je dovoljeno in kaj ni. Ko te funkcije starš ne izvaja, temveč se znaša nad nemočnim bitjem, lastnemu otroku sporoča s svojim nasilnim vedenjem, da ni niti toliko vreden, da bi bilo zanj poskrbljeno, in da je odveč.
Veste, ko otrok doživlja nasilje in čuti, da to ni prav, se njegova osebnost umakne, zapre, ne razvija se, zakrni, da tako rečem. Je zgolj zunanje majhno telo, ki prejema zmerljivke, poniževanja in udarce. Braniti se ne more, karkoli reče, še bolj razsrdi nerazsodnega in čustveno mrtvega starša, da udarci le še bolj padajo. Začarani krog nasilja je izjemno težko prekiniti in pušča izjemno močne osebnostne in čustvene travme na in v tako prizadetem otroku.
Mislite, da si izmišljujem ta grozodejstva, o katerih sem se odločila, da jih danes spravim na papir? Na žalost si jih ne. Premišljujem o zgodbi sedaj dvajsetinnekajletnice, ki mi je pripovedovala, da jo je oče tako brutalno tepel, ko je bila stara devet, deset in dvanajst let, da po cel mesec ni šla v šolo, ker je imela prebito ustnico, obe očesi tako poškodovani in zatekli, da ni videla nič, počeno rebro, modrice po celem telescu. Pravi, da je sčasoma ni več bolelo, ker se je njen um umaknil v neki svoj varni mali prostor, ko je oče manijaško udrihal po telescu, a ona tega ni več čutila, saj je bilo takšno nasilje zelo pogosto za najmanjšo figo. Kar je še toliko bolj grozljivo, je to spodbujala njegova nova partnerka, saj je bil vdovec.
Sedaj se trudi nekako ob delu dokončati srednjo šolo. Vsak morebiten odnos s fantom se klavrno konča, četudi je zelo lepa mlada ženska. No, pravzaprav je sama ugotovila ob najinem delu, da dovoljuje, da jo fantje čustveno zlorabljajo, lažejo, se delajo norca iz nje in izvajajo čustveno nasilje, ki ga je pač vajena in ga prejema, saj drugače (še) ne zna. O sebi ima mnenje, da ni vredna, da bi sploh dihala zrak, da je normalno, da se moški spravljajo nanjo in z njo grdo ravnajo. Ne zna se temu upreti, nima postavljenih osebnih meja, kaj je v odnosu dovoljeno in kaj jo boli. Vedno bolj se zaveda, da tako ne bo šlo več naprej in da je ravno ona skupni imenovalec različnim moškim, ki jih izbira, da ponavlja zgodbo svojega nesrečnega otroštva.
Nasilje povzroča močne čustvene travme, ki so za vedno naseljene v prizadetem posamezniku. Z delom na sebi jih lahko razrahlja, se začne zavedati, da ni sam kot otrok bil nič kriv za prejete udarce in ponižanja ter da je bil starš nevreden tega naziva. Lahko začenja oblikovati nove programe zavedanja, da je vreden pozornosti, ljubezni, objemov, dotikov, o katerih sem pisala v prejšnji številki, in da je vreden - živeti.
Veste, tudi verbalno nasilje, kot je zmerjanje, poniževanje, omalovaževanje otroka, je močno nasilje. Niso le fizični udarci tisti, ki bolijo. Izjemno prizadene otroka tudi to, ko mu starš reče »ti si za en drek«, »iz tebe itak nikoli nič ne bo« ali »nima smisla, da se trudiš, ker nisi sposoben za nič«. Si lahko zamislite, da to izjavi odrasla oseba lastnemu otroku! Ki bi mu morala dati spodbudo, podporo in ljubezen. Ste se zamislili?
Avtorica je Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Pišite ji na: info@svetovalnica.si.
