Za posebne prilagoditve, ki jih potrebujejo predvsem osebe z okvaro vida ali sluha, osebe z motnjami v duševnem razvoju, osebe z motnjami branja, starejši in nekateri drugi, na nacionalki skrbi Služba za dostopnost programov. »Dostopnost pomeni, da lahko programe nacionalnega radia in televizije ter spleta spremljajo vsi državljani, ne glede na to, ali potrebujejo prilagoditve ali ne,« pojasnjuje Mateja Vodeb, vodja Službe za dostopnost programov. Tudi publika, ki potrebuje prilagoditve, ima namreč prav tako kot vsak državljan pravico do obveščenosti, aktualnih informacij in razumevanja vsebine.
Gluhi in naglušni
»Kar se tiče gluhih in naglušnih, je to skupina, ki je izjemno diskriminirana, ker je radio zanjo popolnoma nedostopen, nekateri, ki so gluhi od rojstva, tudi težko berejo, težje razumejo klasične članke, sploh s kakšno zahtevnejšo vsebino, saj je njihov materni jezik in jezik sporazumevanja slovenski znakovni jezik. Za to skupino vsakodnevno v živo tolmačimo osrednji informativni blok ob 9. uri, prav tako vsa predvolilna soočenja, državne proslave, izbrane dokumentarne filme lastne produkcije, oddaje Ugriznimo znanost, Na kratko, Koda, Tednik, Infodrom in kar precej otroških oddaj, saj so te zelo pomembne, da se otrok že od malega uči jezika, sploh pomembno je to pri gluhih otrocih, rojenih slišečim staršem, ki ne znajo kretati,« pravi Mateja. Za naglušne pa pripravljajo podnapise. »Po ocenah je pri nas naglušnih več kot 100 tisoč oseb, zaradi staranja prebivalstva število še narašča in bo to v prihodnosti postal hud problem.«
Mateja pravi, da so se z modernizacijo (digitalna tehnologija in internet) možnosti za posebne prilagoditve programa zelo razširile, še posebej si želi, da bi v Sloveniji dobili razpoznavalnik govora. To je posebna aplikacija za razpoznavo govora, ki v realnem času zapisuje govor, torej ga spreminja iz zvočnega v tekstovno obliko, in lahko gluha oseba na primer podnapise spremlja v realnem času. »V tujini to že s pridom uporabljajo, za slovenski jezik pa žal takšne aplikacije še ni, se pa razvija. Seveda ne bi bila pomembna le za RTV, temveč tudi v izobraževanju in pri vsakodnevni komunikaciji.«
Slepi in slabovidni
»Za slepe in slabovidne pripravljamo vsebine v dveh tehnikah: z zvočnimi opisi in zvočnimi podnapisi,« pojasnjuje Mateja. Medtem ko je prilagajanje s podnapisi običajno že kakih dvajset let, je s prvo avdiodeskripcijo začel dr. Marko Prpić leta 2008. »V zadnjih treh letih, odkar se je to področje začelo sistemsko urejati, pa je prišlo do večjega napredka, tudi kar se tiče znanja in razvoja stroke,« pravi Mateja. In kaj so zvočni opisi? Na kratko bi lahko rekli, da gre za prevod slike v besedo. Opisovalec med premori (v zvočnih prazninah med dialogi ali originalno pripovedjo) opisuje, kaj se dogaja v sliki, oziroma v besedo prenese vizualne podobe, ki so ključne za celostno dojemanje vsebine ali poteka zgodbe določene oddaje ali filma. »Na RTV imamo za zdaj štiri zvočne opisovalce. To so Mojca Mavec, Maja Šumej, Carmen L. Oven in Miha Zor, ki so se izšolali pri Američanu Joelu Snyderju, enem vodilnih strokovnjakov avdiodeskripcije na svetu. Njihovi zvočni opisi so vrhunski in si prizadevamo, da tako tudi ostane - zaradi pomanjkanja strokovnosti ali denarja namreč v vseh državah ni tako. Jaz pa mislim, da je prav, da tista slovenska kulturno-umetniška dela, ki so naša kulturna dediščina, dobijo tudi zvočni opis na nivoju najvišje kakovosti.« Za zdaj so na RTV z zvočnimi opisi opremili izbrane mladinske serije, dokumentarce, celovečerne filme in serije. »Gre za izključno slovensko produkcijo, ker je pri tujejezičnih vsebinah treba narediti kompletno nadsinhronizacijo (kot na primer pri sinhroniziranih risankah, ki jih gledamo v kinodvoranah), kar pa je precej drago, problem pa so tudi avtorske pravice. Zato smo začeli z lastno produkcijo. Trenutno raziskujemo tudi možnost, da bi imeli zvočne opise v živo pri športnih prenosih ali proslavah. Želimo si tudi čim prej začeti pripravljati zvočne opise oddaj za najmlajše otroke, stare od tri do šest let - izkušnje na tem področju so redke, pripravljajo jih že na BBC in v Skandinaviji,« pojasnjuje Mateja.
Zvočni podnapisi pa omogočajo sledenje tujejezičnim delom programa: podnapisi v sliki se s pomočjo sinteze govora predvajajo zvočno. »Gre za tehniko, ki pisano besedo spreminja v zvok, kar je bistveno lažje kot obratno - zato sintezo govora že imamo, razpoznavalnika govora pa še ne.«
Dodatni zvočni kanal
Filme z zvočnimi opisi in podnapisi so od leta 2015 enkrat na mesec vključevali v redni program (tako da so jih slišali vsi gledalci), od oktobra 2018 pa je omogočen vklop zvočnih podnapisov in opisov na dodatnem zvočnem kanalu. »Prej je TVS oddajala en zvočni kanal, zdaj pa dva in na tem drugem, če ga vklopiš, slišiš vse te zvočne dodatke, ki so namenjeni slepim in slabovidnim, osebam z motnjami branja itd. Zdaj torej lahko tako opremljene oddaje in filme gledajo oziroma poslušajo sočasno, kar slepim in slabovidnim omogoča enakovreden položaj z drugimi gledalci.« Kako nastavimo dodatni zvočni kanal, je odvisno od našega sprejemnega aparata, operaterja ter od vrste signala, za podrobna navodila je najbolje, da obiščete RTV-jev spletni portal Dostopno.si (https://www.rtvslo.si/dostopno).
Dostopno.si
Portal Dostopno.si omogoča hiter dostop do različnih informacij osebam z različnimi oviranostmi, predvsem gluhim in naglušnim ter slepim in slabovidnim, pa tudi drugim osebam z invalidnostjo ter starejšim s pešanjem vida in sluha. Tam boste našli tudi arhiv vseh oddaj, opremljenih s tolmačenjem v slovenski znakovni jezik, podnapisi, zvočnimi opisi in zvočnimi podnapisi, ki si jih lahko ogledate oziroma poslušate kadarkoli. Na spletni strani boste našli tudi različne zgodbe iz življenja invalidov, novice, nasvete in druge uporabne informacije. Prav tako si boste v spletnem arhivu lahko ogledali zanimive prispevke in oddaje z invalidskimi vsebinami, ki so bile objavljene v različnih oddajah nacionalkinih radiev ali televizij.
Lahko branje
V Službi za dostopnost na RTV se pripravljajo tudi na pri nas čisto novo tehniko prilagajanja vsebin: lahko branje. To je namenjeno osebam z motnjo v duševnem razvoju, z demenco, ljudem po kapi, osebam z disleksijo itd., torej vsem tistim, ki zaradi različnih razlogov težje berejo ali razumejo standardna besedila. Gre za podajanje informacij na jezikovno enostavnejši način. »Ni toliko podredij, besedni red je klasičen, izogibamo se prispodobam, ne uporabljamo tujk, razložimo manj poznane pojme itd. Bistvena pa je tudi sama forma: večje črke, večji razmiki, stavek na vrstico itd. Tu ne gre za pootročen jezik, ciljna publika so odrasli, ki potrebujejo določene prilagoditve,« pojasnjuje Veronika Rot iz Službe za dostopnost, ki je vključena tudi v projekt EASIT. Cilj projekta je izoblikovati izobraževalni model za strokovnjake na področju lahkega branja v avdiovizualnih medijih. »Raziskuje se predvsem, katera znanja bi potrebovali, da bi pripravljali podnapise v lahkem, enostavnejšem jeziku, kakšne so možnosti za enostavnejše zvočne opise in za pripravo lahkih avdiovizualnih novic,« razlaga Veronika. »Gremo pa še korak naprej: naš cilj je ustvariti stran z novicami v lahkem branju. Zdaj učimo ekipo novinarjev, ki bo to pisala, vsebinsko pa bomo poskušali zajeti najbolj aktualne dogodke doma in v svetu. To je kar precejšen zalogaj, saj ne gre le za tekstovno prilagajanje, temveč je stran treba prilagoditi in uskladiti tudi oblikovno in tehnično. Rada bi še poudarila, da pri vseh projektih prilagajanja vedno sodelujemo tudi s ciljnimi uporabniki: vse, kar naredimo, je preverjeno, testirano.« Spletna stran v lahkem branju, s katero želijo vsem uporabnikom, ne glede na njihove potrebe, omogočiti pravico do razumevanja vsebin ter pravico do aktualnih informacij in obveščenosti, je že v postavljanju in bo predvidoma zaživela prihodnje leto.
