Pa veste, zakaj si mnogi starši opisanega ne upajo? Ker bodo potem doživeli hud histerični izbruh svojega otroka, ker ne bo po njegovem in ker se mu je starš drznil odreči nekaj, kar si je otrok zapičil, da bi rad imel v svoji nebrzdani želji po vsem. Mnogim staršem se otrok zasmili, če malo zacvili, zajoče ali kriči v svojem napadu ihte, jeze in trme. Vse bi naredili, da bi to preprečili, kar je sicer razumljivo, ker jih boli odziv otroka, a kaj s tem sporočajo svoji pametni mladini?
Sama imam hčer, torej sem šla skozi vzgojni proces trdoglave, trmaste, svojeglave in z močno lastno voljo opremljene mlade dame, ki zdaj šteje nekaj čez enaindvajset let. Sva se pred nekaj minutami pogovarjali o njenem otroštvu, ker se ravno pripravlja na izpit iz psihopatologije in mi pravi, da ob opisanih primerih iz učbenika in iz klinične prakse sama o sebi ugotavlja, da če ne bi imela moje trde vzgojne roke in neskončne ljubezni, ki jo je čutila od mene, pri njeni osebnosti in trmi, bi bila že zdavnaj ruševina od osebe, kot mi je priznala. Pogosto se mi zahvali, seveda šele zdaj kot odrasla ženska, da sem jo vzgajala s postavljenimi mejami, da se je sicer lahko z mano pogajala o omilitvi mej, a vedno z vsaj petimi argumenti, ki so se mi zdeli smiselni, pa sem ji dovolila nekaj, kar je želela. Pravi, da me je pogosto hotela prelisičiti, a da sem jo vedno našla pri tem in ji dosledno postavljala okvire, za katere sem vedela, da jih njena zahtevna osebnostna struktura pri visokem inteligentnem količniku potrebuje. Naštudirala sem jo že kot otroka, pred skoraj dvajsetimi leti začela iskati literaturo, ki bi me razsvetlila, kako vzgajati otroka, ki ni na miru, ki ni priden po povprečnih merilih, ki hoče povsod vse narediti popolnoma po svoje, a da ji pri tem pustim njeno osebnostno kreativnost, strast in radovednost. Očitno mi je uspelo, kar mi tudi sama hči zdaj iskreno priznava in je hvaležna, da je dobila veliko zahtevnih nalog skozi odraščanje in veliko razumevanja za njeno drugačnost.
Kar želim poudariti, je moja prošnja staršem, naj se nikar ne bojijo svojega otroka. Morate vzpostaviti svojo zdravo starševsko avtoriteto, zdržati napade ihte, počakati, da minejo, in še vedno vztrajati pri vaših zapovedih oziroma omejitvah. Veste, dragi starši, meje vaš otrok nujno potrebuje! Zakaj? Ker mu omogočajo varen okvir za raziskovanje okolja, odnosov in znotraj meja se nauči, da vse ne more biti po njegovo. In še nekaj vam v razmislek: ko postavite otroku mejo, to ne pomeni, da ga ne ljubite. Kvečjemu nasprotno! Želite ga vzgojiti v zdravo osebnost, kajne?
Avtoregulacija oziroma zavedanje otroka, da ne more isti hip dobiti tistega, kar si je v sekundi ali dveh zamislil, je nujno potrebna za to, da v obdobju primarne socializacije že zna nadzorovati hipne odzive in potrebe, saj je to nujno za razvoj zdrave osebnosti, ki bo vedela, da se mora za neki dosežek potruditi in vztrajati. Kako naj se otrok to nauči, če mu starši, še preden pojamra, kaj bi rad, vse to hipno porinejo pod ritko? Da ja ne bi zasitnaril in bil tečen. Lepo vas prosim! Otrok se mora naučiti od starosti dveh let naprej, da ni kralj sveta, da se ves svet ne vrti zgolj okoli njegovih potreb, temveč da imamo tudi drugi ljudje okoli njega, torej starši in sorojenci, otroci v vrtcu ali na igrišču, lastne potrebe in želje.
Svojega otroka se nehajte bati. Njegove histerične reakcije, ko nekaj ni po njegovo ali ne dobi takoj, ko si je zamislil, so povsem normalne, saj preiskuje naše odzive. Če takoj skočimo in mu ponudimo, kar zahteva, mu bomo dali sporočilo, da se vse vrti okoli njega in da smo soljudje njegove sluge. Ker kasneje v realnem življenju tega ne bo imel, je edino zdravo in pravično do otroka, da mu kot odrasla oseba pokažete, da ga slišite in ljubite, a da mu v vsem ne morete ustreči. Pogumno!
